Pretresla nas je novica, da Emila Herleca – Milča ni več med nami.
Težko je verjeti, da je kleni, skoraj devetdesetletni prijatelj in reševalski tovariš, preminil pri gledanju televizije. Poznali smo ga kot živahnega, radoživega reševalca, polnega življenjske sile in humorja. Z njim nas je včasih spravljal v zadrego v tolikšni meri, da nismo vedeli, kaj je res in kaj šala.
Za gore se je navdušil že v mladih letih, ko je očeta spremljal v svet strmali, prepadov in vršacev, svoje navdušenje pa prenesel na mlajše brate. Morda je njegovi zgodnji aktivnosti pri reševanju v gorah botrovala izguba najstarejšega brata v alpinistični nesreči.
Poklicno pot je pričel kot gozdarski tehnik in jo nadaljeval kot poklicni tajnik pri PD Kranj, s čimer je ostal v stiku z gorami, alpinizmom in gorskim reševanjem. Njegovo delo v PD Kranj je pustilo globoke sledi, prav tako kot tudi njegovo vodenje kranjskih gorskih reševalcev in delo v Komisiji za gorsko reševanje pri Planinski zvezi Slovenije.
Že globoko v upokojenskih letih je sprejel izziv za sodelovanje pri pisanju knjige o letalskem gorskem reševanju v Sloveniji z naslovom “50 let reševanja s pomočjo helikopterja v slovenskih gorah 1968-2018”, ki jo je s soavtorjem Vasjo Žemvo izdal leta 2018. V omenjeni knjigi je v uvodu Milč predstavljen s sledečimi besedami:
»Emil Herlec – Milč, roj. 1931; alpinist, gorski vodnik, gorski reševalec in reševalec letalec, gozdarski tehnik po poklicu. Leta 1947 med ustanovitelji postaje GRS Kranj, katere načelnik je bil potem s presledki 30 let. Leta 1948 se v GRS Kranj vključijo njegovi trije bratje: Roman, Janez in Ferdo. Dvajset let poklicni tajnik PD Kranj. Kot načelnik postaje GRS Kranj je bil v tridesetih letih skoraj v vseh akcijah. Vodil jih je ali v njih sodeloval kot gorski reševalec več kot 500-krat. V večini njih kot reševalec letalec. Skupaj s pilotom Andrejem Andolškom in mehanikom Emilom Stepančičem leta 1968 prične s helikopterskim reševanjem v gorah v Sloveniji in tedanji skupni državi Jugoslaviji. Sodeloval je pri izboru in nabavi osmih helikopterjev za slovensko milico oziroma LEM (letalsko enoto milice). Dolga leta načelnik podkomisije za letalsko reševanje GRS Slovenije. Izkušnje v letalskem reševanju si je nabiral v Avstriji, Italiji, Franciji in Švici. V reševanju v gorah je aktivno sodeloval preko 45 let. Dobitnik več državnih odlikovanj, priznanj PZS, GRS in GRZS ter priznanja občine Kranj za leto 2007.«
Milč, ne bomo te pozabili! Hvala za tvoj doprinos h gorskemu reševanju!
Milča smo jezerski reševalci videli na delu leta 1991 (92), takrat nas je popeljal na tekmo gorskih reševalcev na Golteh. V Kranju ni bilo zanimanja, zato se je obrnil na nas, ki smo bili v tistem času pod okriljem GRS Kranj. Verjetno takrat ni mogel vedeti, kakšno veselje nam bo pripravil!
“Fantje vaša naloga je, da tekmujete – ekipno - trije tekmovalci vse ostalo: prijavo na tekmo, zahtevano opremo, štartne številke uredim sam!” Tako se je tudi zgodilo. Ko smo iztopali iz gondolske kabine, je bil že tam. “Takole, najprej zajtrk!” Potem smo dobili štartne številke in nekaj navodil ter spremstvo do štartne črte. Zatem ga nismo več videli.
V nas se je prebudil tekmovalec, dvignil adrenalin, čakali smo samo še na štartni znak. Tekmovanje je potekalo v stilu: “Eden za vse, vsi za enega”.
Na cilju je bil Milč spet tam. Na obrazu karakternega moža je bilo videti zadovoljstvo. Drugo mesto je bil lep uspeh, vendar je v nas že gorel ogenj za naslednjo tekmo in še mnoge druge, na katerih dokazujemo v čem smo najboljši.
Po tekmi je sledilo kosilo, med pogovorom smo upoštevali znani rek: “Ko zvoni tavelik zvon, so tamali tiho!” Na koncu je bila razglasitev rezultatov.
Ja, spoštovali smo tega moža! Z njim smo delili veselje, zadovoljstvo in skupen uspeh tistega dne.
Hvala, Milč!