Med Grintovci: Samotne poti nad Lučko Belo - peti del.
Na tihem prostoru, vzvišenim nad mestom, med drugimi stoji plošča. Temen, obdelan kamen, siv napis in planike, ki so tu za spomin. Na drugem mestu, visoko na gori iz skale, kot sled krvava cvetijo velike, malokrat videne planike.
Zapustiva urejeno pot in se po drnu spustiva navzdol. Rušje zapira majhno grapo in otežuje gibanje. Kmalu zavijeva desno in se pod prvimi stenami pomikava prečno. Pod skalo se kaže kot oaza majhna krnica, bogato obložena z gorsko travo in cvetjem.
Prideva do prvega skoka in namesto, da bi ga obšla, preplezava poraščeno skalino z drobnimi poličkami.
Stoječ pred redkimi macesni, zaslišiva glasen topot. Zmotila sva gorske prebivalce, ki so, vznejevoljeni nad prisotnostjo tujca, odpeketali v diru mimo in se po policah umaknili v svoje drzno kraljestvo. Ko se vzdigneva še malo, opaziva res v celoti kakšno lepoto imajo tu kozorogi in gamsi. Še dobro, da vsa tu le nekaj minut in jih ne bova motila več.
Kreneva še malo počez do grape, ki deli steni glede na njuno obrnjenost. Majhni skoki so sicer še vlažni, a ne povzročajo težav. Ko se grapa razširi, greva na desno. Sneg, ki se je trgal v velikih sprijetih kosih, je s seboj odnesel tudi velike travnate zaplate. Kjer pa so se še obdržali, zevajo široke razpoke med skalo in rušno. Pomakneva se preko teh visečih pobočij, ki jih je v glavnem obdržalo ruševje, proti zajedi, ki ponuja prehod vse do grebena. Vrv je obležala z vso plezalno opremo vred v nahrbtniku. Na prodišču sva še malo poduškala, predno sva šla naprej. Veličastna gorska okolica se blešči v svojem čaru. Neizrazit steber na levi bo kot kaže tudi plezljiv, grape, ki mu sledijo pa prav tako, a stena je naložena …
Tik nad začetkom zadnjega dela se iz skale bočijo čudoviti cvetovi, ob njih se človek, kljub ne prav dobremu položaju, vzradosti in razžalosti. Drobne sredinske okroglice v cvetu strmijo proti soncu, odlakane peruti se širijo od njih. Kar nisem mogel mimo njih, gledal sem jih in strmel vanje.
Končno me je le premamilo neznano nadaljevanje, ki se je po koncu skrivalo v razloženem ruševju. Lepi stopi in oprimki privedejo do mastnega kota iz katerega sva se umaknila desno, prekoračila ruševje in na grebenu, na poti, si stisneva roki.
V pločevinasti škatli najdem še zvezek, naju vpišem, zapišem tudi naslov …
Boris Štupar