Dušan Škodič 04.01.2010 15:40 1230 0

Epsko dejanje v Kamniških Alpah

Opazili smo na forumu PZS - Kratka humoreska

Jebela cesta, tkole je blo:

Vstanem zjutraj, se pogledam v obraz, neverjetn - še zmeri jst: in vse to že ob 7.50. Neverjetno!
Na hitro si oplaknem ksiht, zdrgnem tistih par zob, ko me na moje veliko začudenje pokliče žena : "Oča, zajtrk te čaka!"
Pohitim, kolikor me neso noge in glej ga zlomka, na krožniku me hrepeneče gledajo Lidlova jajčka, ocvrta in pripravljena, da se preselijo v moj vampek.
Po obilnem fruštku me prime (saj veste kam), vendar me na mojo veliko grozo, biološki odpadki kar nekako nočejo zapustiti. Po neljudskih naporih, ko je že vse mejilo na izventelesne izkušnje, mi le uspe iztisniti tri zelo lepe primerke, katere po hitrem postopku oddrvijo (vsaj upam) do čistilne naprave v Domžalah.
Skrbno pripravljen nahrbtnik zadegam na junaška pleča, vzamem še skoraj nove novcate gojzarje, palice, dva cepina, dereze kratke in dolge in hajd v Kamniško bistrico. Ura pokaže neverjetnih: 8.30.
Med vožnjo z grozo pogledujem na merilnik zunanje temperature: minus 3, minus 4, minus 5 v Kopiščih.
Bom zmogel? se vprašujem, ko se mi skoraj v trenutku zarosijo očala na kratkovidnih očeh.
Z eleganco antilope se poženem v skoraj previsno, ledeno potko, vijugavo med stoletnimi bukvami in ostalo navlako. Mimo mene švignejo votline, kjer so se skrivali rokovnjači in kot bi mignil, se pred menoj navpično postavi lesena lojtra, pokrita z požledom in več kot cm novega snega na pol litra blata.
Jebela cesta, kaj sedaj? Po možganih se mi podijo vsi možni scenariji, kaj se mi pri tem epskem prečenju lojtre lahko zgodi. Ura na mojem, popolnoma novem multifunkcijskem aparatu kaže neverjetnih 9.42.
Oddahnem si. Še vedno imam na voljo dovolj časa, da se prebijem prek te zahrbtne zanke. Iz junaških pleč si odstranim rukzak, na noge si privežem ta kratke dereze, v močne hribovske roke pa namesto tridelnih alpinističnih palic, poprimem kot svinec težak Titanov cepin, s kakršnimi so se slovenski mladci leta '79 mučili na Everestu (zavedam se, da je tale stavek malce dolg, če ga kdo izmed spoštovanih bralcev ni razumel v celoti, naj se napoti na mojo internetno stran, ko jo bom pač imel).
Po kratkem razmisleku se lotim tiste zahrbtne lojtre. Ko se s težavo prekobalim prek zadnje prečke, z grozo opazim, da me čaka še dolg, predolg, rahlo v desno vlečeč odsek z zajlo.
Besno zamahnem z desno roko, si odpnem zgornji desni žep moje nove, novcate vetrovke, katero sem kupil na dodatni razpodaji v Hermisu in si obrišem zarošena in delno poledena očala.
Ponovno vidoč kot sokol, takoj opazim rešitev prehoda prek zahrbtne, previsne in rahlo v desno vlečeče zajle. Pot proti vrhu mi je s tem odprta. Vriskajoč skozi zasušena in razpokana usta, se zavihtim preko zajle, malodane stečem še tistih par, v globino visečih, le za pol pedi širokih serpentin in dobesedno padem na planino Dol.
Zgrudim se na junaška prsa. Pogled mi tava od ene do druge ...

- Ma ne da se mi več pisarit teh oslarij. Pol pa čez Dol - Konjščica, Velka, pa naprej dol čez Rigel, pa spet nazaj po asfaltu do avtomobila, pol pa dam, pa sem sleku prešvicane cune, pa sem si skuhov kafe, pa en cigaret pržgav, k nisem cel dan nč kadil. Oprav se bom pa sam, če se bo zvečer kej k akciji prštimval!

Dobr dan je bil.

Fajn bi blo, če bi se mi loh postav en spomenik u Bistrc'. Pa da bi zarad tega epskega dogodka loh tud dobro penzijo dobu od države. A b' se dal kej zrihtat u tej smeri ????