Zdaj gre za tekmo kdo bo pobral vrhunce, ki so za Mount Everestom na višinski lestvici osem in sedemtisočakov.
PRIPRAVLJENE SO NOVE ODPRAVE — K-2 NEPOSREDNI CILJ TREH ODPRAV — KAJ PA MI?
Angleži, Nemci in Italijani se pripravljajo na K-2 v Karakoramu, ki je za Mount Everestom najvišji v Himalaji (8663) m). Nemško ekspedicijo bo vodil dr. Herlingkoffer, italijansko pa naš znanec Ricardo Cassin, ki je pred časom predaval v Ljubljani, Angleži pa vodje še niso določili. Značilno je, da je nepalska vlada dovolila vstop na svoje ozemlje vsem trem ekspedicijam, dočim je še lani dovolila le eni na leto. Naj ta ali ona teh ekspedicij uspe ali ne, ogromni gorski svet Himalaje bo še dolgo ostal neraziskan. Angleški letalci namreč trdijo, da je v Himalaji še več vrhov, ki so višji od Mount Everesta in četudi morda pretiravajo, je gotovo, da bo to neizmerno gorstvo že dolgo dajalo opravek alpinistom, preden bo obiskan poslednji nezavzeti vrh in preplezan zadnji greben. Večni sneg in led bo slejkoprej vabil velike alpiniste, da se pomerijo z zavratnimi nevarnostmi, ob katerih so tudi najbolj slovite ture v drugih Alpah komaj kot igračkanje. Ali gre pri zavojevanju himalajskih vrhov sploh še za alpinizem? Kisikovi aparati, stotine Šerpasov in končno poslednji naskok dvojice ali trojice na vrh, res niso v skladu z individualističnim pojmovanjem sodobne alpinistike, ko vsaka naveza prevzame nase vso težo vzpona od vstopa pa do vrha in se odreka tuje pomoči tudi na povratku.
Gotovo so mnoge klasične ledeniške ture v Zahodnih Alpah tehnično težavnejše, kot pa je vzpon na kakšen himalajski vrh, kjer gre večinoma le za boleče prodiranje v območju redkega zraka, ki otežuje sleherno stopinjo. In potem nenadni vremenski obrati in strahoten mraz, ki se mu ni moč izogniti ali se kakorkoli zavarovati. V višinah nad 7000 m je meja človeške zmogljivosti. Uspeti morejo le najtrdnejši ljudje z železno voljo. To sta bila tudi Hillary in Tensing ter Hermann Buhl. Morda se nikdar več ne bo kdo povzpel za njimi na osvojena vrhova; izgubila sta mik in oči alpinistov so se obrnile drugam. Angleži, Nemci, Avstrijci, Švicarji, Italijani, Francozi in morda tudi sami Nepalci, ki so si v stiku s tujimi ekspedicijami osvojili alpinistično tehniko in pridobili potrebne izkušnje, vsi ti bodo znova tekmovali za prvenstvo. Boj za najvišje vrhove sveta se je šele zdaj pričel v največjem obsegu in tudi mi utegnemo poseči vanj. Navdušenja ne manjka, tudi sposobne ljudi imamo. Potreben je samo denar in — izkušnje.
Vsi drugi narodi imajo razen planinskih organizacij tudi posebne ustanove za raziskovanje tujih gorstev, nekatere obstajajo že desetletja. V teh ustanovah se zbirajo izkušnje. Stotine ljudi se bavijo z znanstvenimi, organizacijskimi in tehničnimi problemi bodočih ekspedicij v Ande, Kordiljere, Pamir in Himalajo. Brez tega ne gre. Kako bi mogla uspeti — vzemimo danes še hudo hipotetična — jugoslovanska ekspedicija v Himalajo, brez vseh teh priprav in brez izkušenj v ledeniškem svetu, ko vemo, da mnogi naši alpinisti odpovedo že v višini nad 4000 metrov. Kako tudi ne, ko komaj vsakih nekaj let ta ali oni utegne pogledati v Alpe onkraj naših meja. Vsi drugi narodi se pripravljajo dolga leta, izbirajo ljudi, prirejajo ekspedicije v druga gorstva in šele potem gre pot v Himalajo. Njihove izkušnje veljajo tudi ga nas. Ne smemo biti neresni in misliti, da nam tega ni treba. Prvi korak bi bila ustanovitev posebne organizacije za raziskovanje tujih gorstev z redno državno in družbeno podporo. Letos bi morda poslali skupino najboljših v skupino Mont Blanca, drugo leto že lahko posebej izbrane ljudi v Ande ali kamorkoli drugam, potem spet naslednje leto, čez kakšnih pet let, pa bi se napotili v Himalajo. Naj osvoji K-2 katerikoli narod, v Himalaji še dolgo ne bo zmanjkalo nezmaganih vrhov in ob primerni pripravi utegnemo tudi Jugoslovani na enem ali drugem izmed njih zasaditi svojo zastavo.