toda dobre volje je dovolj
Danes je naš dopisnik obiskal tudi najboljše alpske vozače, ki se pripravljajo za prihodnjo sezono na Črnem vrhu. Tu so zbrani pod vodstvom Francija Čopa in Slavka Lukanca vsi, ki danes kaj pomenijo v alpskem smučanju.
Na Jesenicah sva izstopila z Jakatom in še predno sva jo ubrala na Črni vrh, sva se oglasila pri Čirotu (ki mu pravijo po domače tudi Praček). Dobila sva ga v kuhinji, v kateri se od velikega dima ni videlo ničesar razen luči, ki je visela s stropa. Iz te »londonske megle« se je oglasil Čiro. »Vidiš, takole izgleda, če star kozel maže smučke kar doma.« Tale o kozlu sicer ne drži, še manj pa o starosti, kajti Čiro je takoj drugi dan pokazal, kaj še zmore, ko se je na klubskem dnevu v veleslalomu plasiral na drugo mesto med samimi mladimi.
DOBRA VEČERJA, TAROK IN ŠE MARSIKAJ
Ko sva z Jakatom prinesla na vrh dodobra upehana pljuča, in ko sva po poti navzgor rešila nič manj in nič več kot vse smučarske probleme, ki nas tarejo, sva v koči padla v veselo druščino. Dobra volja je bila še boljša, ker je večerja že davnaj minila in so se ob mizah pravkar formirale prve postave za obvezni tečajniški tarok. Mislim, da mi Štefetov Janko telih vrstic ne bo zameril tako, kot mi je zameril včeraj tisto, da sva ga z Jakatom s krepkim valatom spravila od mize. Tako ga je spravil tisti valat ob živce, da ga ves večer nismo mogli pripraviti več, da bi vzel v roke tiste »hudičeve podobice«.
KDOR ZGODAJ VSTANE, VES DAN SMUČA!
Nikdar nisem bil prijatelj rane ure. Posebno ne, če je treba vstati iz tople postelje. Pa so me fantje kar nekako potegnili za seboj, ko so začeli na vse zgodaj zjutraj ropotati po sobah. Skoraj istočasno so pričeli prihajati Jeseničani, ki so imeli danes svoj klubski dan, tako da se je koča v kratkem času pretvorila v panj, v katerem je bilo šundra še več kot v pravem čebelnjaku. Slavko Lukanc, Tine Mulej, Cvenkelj, Dornik, Magušar, Štefe, kar po vrsti so izginjali za vogalom proti vzpenjači. Že do tam sem jih težko dohajal. Ko pa smo se zapeljali z vzpenjače še do vrha, in so jo kot hudournik vdrli po drugi strani navzdol, sem si po tihem rekel: »Fant, novinarska je čedna, ampak cele kosti so več vredne kot najboljše honoriran članek.«
Potem smo se pa celo dopoldne lovili, po pravici povedano, lovil sem jih jaz, da sem sem pa tje le koga videl, kako pelje. Vsi od prvega do zadnjega so v odlični kondiciji. In če bi jih od daleč ne poznal, ne bi mogel reči, kdo pelje. Kvečjemu Tinčka bi lahko takoj spoznal zaradi njegove vožnje, za katero pravi Slavko, da je taka, kot bi potrkljal žogo po bregu navzdol ali pa zaradi novih bujno zraslih brk, ki si jih je pustil Tine v zadnjem času rasti. Tako je šlo celo dopoldne vse do kosila, ko smo se vsedli za mizo in pričeli jesti, ne da bi nas kdo dvakrat prosil.
KAJ PRAVI SLAVKO LUKANC O TRENINGU?
S Slavkom sva se potem vsedla v kot, kjer je bil šunder vendar tako majhen, da sva se lahko slišala in pričela sva pogovor o tem, kako in kaj misli o naših tekmovalcih in treningu. »Kakšen je pravzaprav program treninga?«
»Pravzaprav je tole bolj tipanje kot trening. Fantje še niso bili nikoli na snegu in tile prvi dnevi so bolj za to, da se malo vpeljejo. Vendar tudi takole tipanje niso mačje solzice, saj smo včeraj prevozili z vzpenjačo skoraj 20 km in to po takem terenu, ki je vse drugačen, kot so ga zadnjič v vašem časopisu imenovali sindikalno smučišče.«
»Kaj meniš, kakšna je kondicija fantov?«
»Vsem se pozna, kako dobro jim je del jesenski kondicijski trening. Sicer so bili prvi dan kar dobro zapeljani in zvečer so vedeli za vsako svojo mišico, kje je. Toda danes so zopet stari in upam, da bo pri tem ostalo. Treba pa bo seveda še precej kilometrov, preden bomo lahko rekli, da so na višku zmogljivosti.«
»Kaj pa posamezniki?«
»Z odgovorom na tole vprašanje ti pa na žalost ne bom postregel. Zdi se mi, da bi bilo popolnoma preuranjeno dajati kakršne koli prognoze ali postavljati koga pred drugega, ker to le buri hudo kri in povzroča, da se veselo razpoloženje, ki vlada sedaj na treningu, lahko sprevrže v ujedljivost. In od te ni daleč do sebičnosti.«
»Kdo je pravzaprav na treningu?«
»Trening je razdeljen na dve skupini. V prvi, kateri žugam jaz, so Tinček Mulej, Štefe, Cvenkelj, Magušar, Dornik, Kunšič in Krmelj Janko, v skupini B, ki bo začela s treningom šele danes, in ki jo bo vodil Franci Čop, pa so naši mlajši, kot Modrič, Šumi, Juvančič, Skudnik, Pustoslemšek, Rotar ter Stare in Krmelj Joža, od starejše garde. Pridružil se nam je še Mrkulin, ki ga je poslala Hrvatska smučarska zveza in ki tudi zelo dobro kaže.
Lepo sem se zahvalil Slavkotu za uvidevnost, da me je toliko čase »prenašal«. Poslovil sem se od fantov, ki gredo po kosilu malo po dolgem sedet, da lahko popoldne sveži nanovo zastavijo. In čeprav nerad, sem sredi najlepšega sonca odšel v dolino. Ko sem bil že daleč proč od koče, je še Tina zavpil za menoj: »Če boš pa kaj lagal v tistih tvojih cajtngah, je pa boljše, da se letos ne srečamo več.«
M. H.