Slovenske novice - Dušan Malovrh: Zagrebškega gornika so zanesljive smrti na Jezerskem rešili naši gorski reševalci.
JEZERSKO – Planinci, še posebno alpinisti, so zelo povezani, in to ne glede na ideološko ali nacionalno pripadnost. Da v slovenskih gorah nikoli nisi prepuščen sam sebi, če se ti kaj zgodi, je 7. marca letos spoznal tudi hrvaški alpinist Marko Petrunić iz Zagreba. S soplezalcem Renejem Liscem sta se hotela povzpeti po Vikijevi sveči, zaledenelem slapu v dolini ravenske Kočne na Jezerskem. Marko je med plezanjem omahnil 15 metrov v globino. »Če ne bi bilo Dava Karničarja in Primoža Štularja, zdaj ne bi pisal teh vrstic,« je v pismu Novicam uvodoma sporočil 25-letni Hrvat, ki je ganjen in neizmerno hvaležen zaradi nesebične pomoči slovenskih gorskih reševalcev ter posadke vojaškega helikopterja, ki so mu rešili življenje.
»V zaključni vertikali v slapu sem padel s točke, na kateri sem vstavljal tretji vijak za varovanje. Letel sem mimo soplezalca, začutil lahen trzljaj v pasu, ko se je iztrgal drugi vijak iz leda, nato pa občutek, kot da bi me povozil avto. Potem sem s hrbtom treščil ob slap tam, kjer ni navpičen, ampak ima naklon pod kotom 70 stopinj. Drsel sem še kak meter in se ustavil na prvem vijaku. Ko pa sem poskušal sesti, se mi je pred očmi stemnilo. Na srečo je šok trajal le nekaj sekund,« začne opis podrobnosti nesreče v slovenskih gorah član PD Vučje bratstvo iz Zagreba.
Kljub bolečinam je začutil veliko olajšanje, ko je lahko premaknil prste na rokah in nogah ter zaslišal vprašanje 32-letnega Reneja, ali je treba poklicati na pomoč. Sprva je kazalo, da ne bo potrebna, se spominja Marko, toda pri spuščanju po vrvi do prvega stabilnega dela slapa so bolečine postale nevzdržne. »Ko sem spoznal, da se ne morem premakniti, in pomislil na pot, ki jo imava do parkiranega avta, sem Reneju sporočil, naj pokliče gorsko reševalno službo.
Markov boj z bolečinami in mrazom je blažil nenehni stik naveze z bazo GRS
Čeprav temperatura zraka tistega dopoldneva ni bila nizka, se je po 45 minutah začel proces podhladitve, zlasti leve noge. Rene mu je odstopil jakno in rokavice ter mu masiral podhlajene dele telesa. Po 60 minutah od prvega klica sta tretjič zaslišala helikopter, tokrat je šlo za akcijo. »Naredil sem si razmik v jakni, s katero mi je partner pokril obraz, in ju zagledal, kako se spuščata. Zdela sta se kot tri ali štirimetrska velikana. Angela z neba,« svoje občutke popisuje hvaležni Marko.
Mirna in precizna slovenska reševalca
Slovenska velikana sta bila seveda gorska reševalca, Jezerjan Davo Karničar in zdravnik iz Ljubljane Primož Štular. Izjemno hitro sta v steni v snegu skopala polico, na katero so dali kompresijsko vrečo, vanjo pa ponesrečenega. »Ko sem ju gledal, kako silovito zapikujeta cepina v sneg, so me preplavila najmočnejša čustva. Vedel sem, da gledam človeka, ki mi rešujeta življenje. Energija, odločnost, koncentracija. Dva stroja, en cilj. Pa pilota. Presenetili sta me njuni mirnost in preciznost.
Medtem ko sta Davo in Primož reševala na tleh, se je helikopter oddaljil, da ne bi ustvarjal zračnega vrtinca. Potem je priletel nazaj, pobral Reneja in Dava, ko je Primož zaprl vrečo, sta bila v zraku še druga dva. Vse je šlo gladko in hkrati z neverjetnim občutkom, poudarja Marko. »Ko se počutiš, kot da bi ti hrbet nekdo prepikal z nožem, to res veliko pomeni.
Ponesrečenega so prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer so ugotovili, da ima tri frakture medenice, udarnine na hrbtenici in zlomljeno trtico. Po operaciji je bil v kliničnem centru še 10 dni na zdravljenju na travmatološkem oddelku. »Logično bi bilo, da bi bili to najtežji trenutki, toda osebje v bolnišnici mi je okrevanje neverjetno olajšalo. Sočutne, ljubeznive in potrpežljive medicinske sestre, odlični fizioterapevti in ne nazadnje vrhunski kirurg, dr. Kristan, so poskrbeli, da sem se počutil kot v hotelu,« še dodaja Petrunić, ki je po dogodku ostal v stiku z reševalcem Štularjem. »Dva dni po nesreči me je obiskal v bolnišnici. Povedal mi je, da se vsakega reševanja loti, kot da bi reševal koga od svojih najbližjih. Prav to sem občutil, ko je bdel nad mano v helikopterju: nasmeh, prijateljsko trepljanje po obrazu. Kot da rešuje lastnega brata. Ne, to ni bilo le opravljanje službe,« ganjen pripoveduje Marko. Seveda ne pozabi na Dava. »Spomnim se, kako jasen, hiter in precizen je bil med reševanjem. V slapu ga nisem prepoznal, šele pozneje mi je Rene povedal, kdo je to: prvi človek, ki se je s smučmi spustil z Mount Everesta in z najvišjih gora vseh celin.«
Dogodek je zelo vplival na Marka, tako po človeški kot tudi gorniški plati
Veselim se vrnitve v gore, ne le z zakrpano medenico, ampak tudi z novo glavo. In ne bi bilo srečnejšega od mene, če bi bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško tako zgledni tudi, ko se spustimo v dolino,« je za konec napisal prodajalec avtomobilov, ki v teh dneh začenja pravo fizioterapijo, potem bo odšel še v toplice. Po vsem hudem je srečen, ker mu nezgoda v gorah ne bo pustila trajnih posledic. Posredovanje slovenskih reševalcev je bilo hitro in natančno, opisuje hrvaški alpinist.
Presenečeni Karničar
Davo Karničar, vrhunski alpinist in gorski reševalec, ki je poleg zdravnika Štularja pomagal hrvaškemu gorniku, nam je povedal, da je Vikijeva sveča v severnem ostenju Grintavca na Jezerskem eden zahtevnejših slapov. »Njuna smola je bilo to, da sta bila v slapu v bistveno pretoplem vremenu,« je o reševanju Hrvata med drugim dejal Karničar, ki je bil prijetno presenečen, da se je nekdo prek medijev želel zahvaliti za pomoč gorskih reševalcev.
Dušan Malovrh