Romana Ivačič: Dobro smo se naspali v kampu in izkoristili obilje tople vode. Zajtrk in naprej v Glenariff Forest Park, pred katerim je velik parkirni prostor in dosti informacij o pohodnih poteh (od enega do devet kilometrov).
Mi izberemo tisto okrog slapov in nehote nam jo uspe tako prirediti, da se najprej udobno spuščamo, potem pa strmo vzpenjamo.
Pozdravljajo nas raznolike cvetice, na barvo vode pa se moram šele navaditi: kar umazana izgleda, ko smo navajeni naše, ki teče po svetlejši apnenčasti podlagi. Temperatura je ravno prava za hojo, sploh, ko neha pihati. Ko se povzpnemo nazaj na parkirišče, nas napisi opozarjajo, naj dobro očistimo podplate čevljev in palice, da ne bomo raznašali bolezni v druga področja. Posnemanja vredno!
Spet se vozimo med zelenimi travniki z ovcami in rumenimi grmi. Od časa do časa nas malo potrese, ko Emanuel zapelje preko sredine ceste. Tam so kovinski krogi z odsevniki, ki opozarjajo, da si preko sredine, pogosto pa je tudi na vsaki strani vozišča pas bolj hrapave površine, da ne bi vozniki rinili čez. Irska ima kar nekaj avtocest in cest z več pasovi, ostale pa so tudi v redu, vendar ozke.
Zdaj smo pa že čisto na severu otoka in pred nami je nekaj posebnega: prehod preko 20 metrov dolgega visečega mosta iz vrvi, ki 30 metrov nad morjem vodi na otoček Carrick (Carrick-a-Rede). To je bil včasih prehod za ribiče, ki so lovili losose. Teh je vse manj, zato domačini raje "lovijo" turiste, ki za ogled plačajo vstopnino. V 350 letih so zgradili veliko mostov, sedanji je iz leta 2008 in je stal preko 16 tisoč funtov. Od parkirišča do mosta je 800 metrov prijetne in razgledne poti, pa tudi 161 stopnic. Počasi se v vrsti pomikamo proti mostu, ga previdno prečkamo, ker se še brez vetra malo guga, potem pa prehodimo otoček z obilo cvetja, opazujemo ptice pri gnezdenju in vratolomnem letenju, kukamo proti Škotski in se psihično pripravljamo na povratek.
Spet je treba malo počakati, ker most lahko prečka le osem oseb naenkrat, vse skupaj pa gre počasneje tudi zaradi fotografiranja. Na parkirišču s tekom malicamo in klepetamo z lokalnim šoferjem, ki nas ob pokušnji našega vina nauči pomembno irsko besedo "slonče" - Na zdravje. Zapišejo pa to baje "Slainte", pa se znajdi, če se moreš. Sploh pa z našim bivalnim avtobusom vzbujamo pozornost pri šoferjih in turistih po vsej Irski. Tega šoferja najbolj zanima, kje spi naš Emanuel, če vsako noč pri drugi, ko vidi, da nas je žensk več kot moških.
Sledi najbolj znan kotiček Severne Irske, ki so ga odkrili leta 1692: Giant's Causeway - Velikanov nasip. To je geografski čudež z bazaltnimi oblikami vulkanskega izvora izpred več kot 60 milijoni let. Obsega 0,7 kvadratnega kilometra površine, 40 tisoč črnih bazaltnih stebrov s šest stranicami, lahko pa jih je tudi štiri, pet, sedem ali osem. Visoki so do 12 metrov in imajo do pol metra v premeru. Nastali so tako, da se je lava ob potresu zlivala v vodo in hitro strjevala. Sicer pa je mesto vir različnih zgodb: to naj bi bil sedež velikana Finn MacCoola in njegova pot do ljubljene na Škotskem (otok Staffa), kjer so podobne tvorbe. Nekoč naj bi se namenil boriti s Škotom Benandonner-jem, ki je bil res velikanski. Žena je Finna oblekla kot dojenčka in, ko ga je Škot videl, je pomislil, kakšen je neki oče, če je dojenček tako velik, v strahu je zbežal in podrl pot na Škotsko za sabo.
Peš se napotimo do tega nenavadnega mesta, potem se povzpnemo še do Orgel (The Organ), naprej do Giant's Eyes (Velikanovih oči), ki so ovalne odprtine v sloju rdečkaste železne rude, kjer so bazaltni balvani padli ven, pa je steza zaprta. Zato se po strmih Shepherd's Steps (Pastirjevih stopnicah) vzpenjamo do ovc na travnikih in lepega razgleda. Zaradi gradnje novega centra za turiste se sprehodimo še malo dlje kot je običajno, ... Irska 2012 - 19. 5.
Romana Ivačič