Aplenca - Jože Pavlič: O pesniškem prvencu Mojce Luštrek
Mojco Luštrek, tedaj se je pisala še Založnik, sem si zapomnil iz študentskih let, ko smo na odru komendskega kulturnega doma brali svoje pesmi mladi ustvarjalci iz tedanje kamniške občine. Z njo sem se ponovno »srečal« ob pisanju prispevkov za knjigo Občina Komenda. Vsi, ki smo sodelovali pri tej knjigi, smo jo občudovali, kako se je poglobila v naše pisanje, je vseskozi imela pregled nad tem, kar je bilo že povedano, se je morebiti ponavljalo, bi lahko bolje izrazili. Kot pesnica se mi je nekako »izmuznila«, čeprav sem bil po tistem, kar sem slišal iz njenih ust kot študent, skorajda prepričan, da še ustvarja. Najprej me je pred malo več kot dvema mesecema presenetila s temeljitim zapisom v Planinskem vestniku o rojaku iz Suhadol, kartografu Ivanu Selanu, kot navdušenem hribolazcu, ki je svoje planinsko-gorske podvige tudi vestno beležil (o tem je v Aplenci že poročal dr. Marko Žerovnik), kmalu zatem pa z novico, da pripravlja izdajo pesniške zbirke. V samozaložbi. Čeprav bi zaradi res dobrih pesmi zaslužila, da bi izšla pri kakšni založbi. Če drugje ne, vsaj pri Planinski založbi, ko v Planinskem vestniku, kot zvemo iz spremne besede, že dlje objavlja svoje pesmi. Pa nič zato: glavno je, da se je Mojca odločila, da zbere in izbere pesmi za zbirko in to v resnici tudi izda.
Za spremno besedo, dostojno v zbirki povedanemu, sta se potrudila pesnica Neža Maurer in Stanko Klinar. Oba, predvsem Stanko, velika ljubitelja gora, Stanko tudi njihov raziskovalec in popisovalec. Oblikovno podobo je zbirki dal univ. dipl. arh. Igor Resnik, za kakovostni natis je poskrbela tiskarna Kočevski tisk. Knjigo krasijo, so njena »dodana vrednost«, lepe avtoričine fotografije, pa njenega moža Janija in drugih spremljevalcev pri odkrivanju lepot in skrivnostne govorice planinskega oz. gorskega sveta.
Mojca v spremni besedi odkrito pove, da je to dvoje, pa še marsikaj drugega, kar gorniku vedo povedati oz. mu razkrivajo gore, odkrila pozno. Mogoče prav zato toliko siloviteje. Tako močno, da je to začelo vreti na dan iz nje v stihih. Ne nevezanih, kot večinoma danes pišejo pesniki, marveč v klasičnih rimanih pesniških oblikah, katerih vrhunec je sonetni venec, ki sklepa zbirko. Rima se lepo poda povedanemu, je odraz Mojčine zelo kultivirane pesniške govorice, njene urejene osebnosti, tistega, kar je vedno izžarevala na zunaj in tisti, ki jo bolje poznamo, pri njej prav posebej cenimo. Rima pa je tudi odraz skladnosti v naravi, reda, ki vlada v njej, zakonov, pisanih v tisočletjih, ki jih je začel spreminjati, dostikrat kršiti, človek. Ta je v naravi marsikaj pokvaril. Pri Mojci pa ni tako: goram se bliža z vso spoštljivostjo, ponižnostjo in notranjo pripravljenostjo ter odprtostjo; jim da, da v njej polno spregovorijo. Zato tudi tolikšna moč v povedanem, iskrivost, celo hudomušnost, izostren čut za majhne, naglo hitečemu človeku skrite stvari... Mojčina zbirka je prava učna ura za »dolince«, kako se je treba vesti v gorah, kaj vzeti nanje in kaj prinesti z njih.
V Mojčinem »pesniškem nahrbtniku« se je nabralo toliko lepega, duhovno bogatega, globoko občutenega in doživetega, da zbirke nisem mogel odložiti, dokler je nisem prebral do konca. Tako rekoč v eni sapi. Tako me je vleklo od stiha do stiha, od pesmi do pesmi, od misli do misli. Sedaj se bo začelo temeljitejše branje. Tisto, za dušo. In tudi poduk, kako je treba hoditi po planinah, čeprav sem že od mladih let njihov občudovalec in obiskovalec. Mogoče se mi je zato Mojčina gorska pesniška beseda še bolj usedla v srce. Prepričan sem, da se bo tudi drugim planincem; vsem tistim, ki so nam gore blizu. So nam, kot pravi Franci Stele, »zavdale«. Ti bodo ob branju Mojčinih stihov hitro našli sorodno valovno dolžino. Pa tudi drugi, ki k planinam, goram, pogledujejo bolj od daleč. Tudi njih bo pritegnilo, kar je Mojca videla na dobro znanih vrhovih, že ob poti nanje, pa tudi na takšnih, za katere še niso nikdar slišali. Čudili se bodo njeni iskrivi pesniški besedi, velikemu jezikovnemu zakladu, pravemu igranju z verzi, kot gorniku poigrava duša v gorah, prosta privezanosti na toliko dostikrat prav nepotrebnih stvari, včasih prav ukletosti mestnega tlaka, dušečega pritiska vsakdanjika. Občudovalke lepega, redko videnega, kot je šopasti repušnik, ki jo je s svojimi vijoličastimi odtenki cvetov tako prevzel, da ga je hotela imeti tudi na platnicah knjige, njegovo tako povedno barvitost pa tudi v samem naslovu pesniške zbirke in v njenih razdelkih. Hkrati pa je tako skromna, kot je vsak pravi gornik, da je začetne takte mogočne simfonije, ki jo nosi v sebi z vrhov, prepustila goram, dobro se zavedajoč, da tega orkestralnega zvoka, njegove ubranosti in polnosti, ki veje iz pesmi, ne bi bilo, če ji gore tega ne bi dale. Od tod tudi naslov zbirke: Gora je moja muza. V zavedanju, da je treba pred oltarjem gora najprej poklekniti in ponižno čakati, kdaj bo ogenj z gora použil daritev. Potem je mogoča tudi obogatitev. Kakšna, veje iz vsake pesmi, se stopnjuje do sonetnega venca, v katerem avtorica iz vse duše zapoje hvalnico goram, najde duhovno sozvočje z njimi, hkrati pa tudi potrebno odmaknjenost, da zmore preživeti v sivini vsakdanjika. Ta je zanjo veliko znosnejši in bolj smiseln, ker ob koncu tedna ve, kod in kam, toliko ljudi pa ne. Mogoče pa bodo, ko se bodo potopili v povedano v pesmih. V katerih, naj odkrije vsak sam.
Pa tudi v fotografi jah, oblikovni dovršenosti pesniške zbirke, tistem, da si bodo lahko z goro, kot je Mojca, na »midve«. Do tja je za marsikoga še daleč ...
Vredno je, da to pesniško pričevanje, občutje lepega, življenjsko izpolnjenega in plemenitega, zaživi v recitacijah tudi na komendskih in drugih kulturnih odrih.
Jože Pavlič