ProMo intervju: Preplezati smer ne sme biti glavni cilj ...

Klemen, za tabo je zelo uspešno leto, zmaga na finalu svetovnega pokala pred domačo publiko pa prav gotovo višek tvoje kariere. Povej, kako se pride do svetovnega vrha?
Včasih daješ vtis, da vse skupaj ne jemlješ prav zares ...
Videz vara, pri meni se je zares začelo že pri mladincih. Zelo rad sem veliko plezal in to me je pripeljalo do naslova mladinskega svetovnega prvaka. To mi je dalo motivacijo za nadaljnji trening, a sem si na žalost naslednje leto v nesreči z motorjem zdrobil podplat leve noge. Leto dni nisem plezal, bilo je mučno, ampak sem kasneje začel zelo motiviran. Forma se je hitro dvigovala, tudi izkušenj je bilo več. Vse to se je pokazalo na tekmi v Chamonixu, kjer sem bil tretji. Od tu pa je šlo samo še navzgor in mislim, da se še ni ustavilo.

Si profesionalni plezalec. Je vprašanje, koliko si s plezarijo zaslužil v lanskem letu nevljudno?
Dosti manj, kot sem pa porabil za potovanja, treninge in ostale stvari povezane s plezanjem. Na zadnji tekmi sem dobil malo čez 2.000 €. Zapravil sem jih pa tudi uspešno. Letalske karte so drage, bencin prav tako. Mi pa zelo pomaga, da sem se zaposlil v Slovenski vojski. To mi trenutno omogoča nemoten trening in priprave na vsa tekmovanja.

Očitno plezanje ni dovolj zanimivo za publiko. Če ni gledalcev ni medijev, če ni medijev ni denarja. Iskreno rečeno, 10 minut »namakanja« in »otresanja« je težko gledati. V popularnih športih je vse hitreje, bolj dinamično. Je rešitev v omejitvi plezalnega časa na 3 minute? Ali tekmovalno plezanje enostavno nima perspektive?
Jaz bi skrajšal čas na 5-6 minut, obenem pa postavil težje smeri, tako da počivati in namakati skoraj ne bi mogoče. Pomagalo bi tudi malo več skokov, morda varovanje zgolj z veliko gasilsko blazino. Če bi bilo videti bolj nevarno, bi pritegnilo tudi več ljudi.

Potek tekme je v veliki meri odvisen od smeri. Idealno je, da se tekmovalci postopno bližajo vrhu, enemu pa to tudi uspe, najbolje zadnjemu. Postavljavec smeri na tekmo zaslužil približno toliko kot dobi zmagovalec. Je odgovoren za potek tekme?
Če ne postavi dobro mu seveda lahko kaj odbijejo od plačila. Ni pa enostavno postaviti idealno, potrebno je veliko izkušenj in poznati je treba tekmovalce. Največkrat so tekme dolgočasne prav zaradi postavljavcev. Jaz raje vidim, da nihče ne pride v zadnjo »plato«, kot da jih pride več na sam vrh.

Kje se pravzaprav konča smer? Na umetni steni je logično, da se stojišče vpenja iz oprimka. V naravi pa se velikokrat meče na »štant«.
Veliko ljudi še ne ve, da je »štant« umetna stvar v steni in ne oprimek iz katerega se vpenja. Jaz ga jemljem kot komplet, tega pa seveda ne primeš. Problem je tam, kjer je opremljevalec smeri naredil napako in se vrha ne da normalno vpeti. To radi počnejo Italijani. V tem primeru bi morali »štant« prestaviti na bolj logično mesto, kjer je možno vpenjati brez problemov. Problem naj bo skala, ne pa nek opremljevalec smeri, ki ne vidi logične linije in njenega konca.

Kje je meja med smerjo in »smerjo«? V nekaterih kombinacijah je brez sprotnih navodil, kateri oprimek velja in kateri ne, skoraj nemogoče vedeti ali plezaš pravo smer.
Na to se ponavadi ne oziram. Pogledam, kje naj bi smer šla, kje je logična linija. Tam potem tudi plezam. Kateri »grifi« veljajo in kateri ne naj se določa na umetni steni za trening. V skali gre za boj med plezalcem in skalo. Me pa motijo tudi smeri, ki jih tlačijo med dve že obstoječi smeri, tako da plezaš malo po eni, malo po drugi. V nekaterih plezališčih je tako zelo težko razbrati kateri svedrovec je v kateri smeri, saj so si zelo blizu. Pa še grdo zgleda.

Za koliko časa si »avtor« lahko prilasti smer, kako dolgo je lahko pentlja v prvem klinu? Kolikor vem se ti ne oziraš na to …
Moti me, ker si ljudje prilastijo nek del skale in nikogar ne pustijo tam plezati. Nekateri so si jih navrtali kar nekaj, sedaj pa mislijo, da jih bomo pustili naslednjih 67 let pri miru. Smer pustim pri miru, če vidim, da se nekdo v njej trudi in izrazi željo, da bi jo prvi preplezal. Ampak ne več kot teden, dva ...

Letošnjo sezono si začel s 6 mestom na tekmi za svetovni pokal v »boulderingu« na Japonskem in z zmago v državnem pokalu. Kako si pripravljen, kateri so glavni cilji?
Priprave so potekale kot vsako leto. Čim več plezanja v skali in na različnih stenah. Bolj sem se posvetil plezanju »boulderjev«, kar se je poznalo že na prvi tekmi. Seveda pa nisem pozabil na vzdržljivost. Te imam zgleda še vedno dovolj. Glavni cilji je svetovni pokal - stopničke v obeh disciplinah in vsaj še ena zmaga. Zraven pa bi rad prišel še na stopničke na svetovnem prvenstvu.

Obstaja »dream route«, sanjska smer, ki si jo želiš preplezati?
V Ospu sem navrtal smer, ki mi je še vedno ni uspelo preplezati. Pod njo je večkrat jezero, počakal bom na prave razmere in poskusil brez vrvi - na DWS (deep water soloing).

Tvoja najtežja smer, najtežji boulder, naj "on sight"?
Za enkrat mi je največ problemov delala smer Karizma v Mišji peči. Čeprav se nekaterim zdi lahka za 8b+, je bila to meni sigurno najtežja kar sem jih kadarkoli preplezal. Zaradi mene ji lahko takoj pripišemo 9a. Za »boulderje« ne vem ocen. Ponavadi mi je 8a lažje od 7b in obratno. Tudi raje plezam če ne vem ocen, je bolj zabavno. Naj »on sight« je vsekakor moja prva 8b+, za katero sem mislil da je itak pretežka, a sem se je vseeno lotil in totalno navit vpel vrh smeri. Vmes me je presenetil tudi »grif«, ki je bil zalit s ptičjim drekom, brez katerega ni šlo.

Specialist za balvane verjetno lahko prepleza problem v katerem »običajen« plezalec nima možnosti. Kaj pa obratno?
Seveda ga lahko. Tako kot »navaden« plezalec takšnega, ki ga »bolderaš« ne more. Odvisno, kaj komu odgovarja. Dave Graham je na primer preplezal smer 9a+, ki je sestavljena iz treh ali štirih kratkih problemov. »Bolderaše« bi takšna smer preveč navila, za »štrik climberjem« bi bili problemi pretežki. Kdor hoče biti dober, mora biti dober v vsem. Specializacija po mojem mnenju ne pelje nikamor.

Plezališča so polna plezalcev, gneča je marsikje že kar moteča. To pa ne velja za najtežje smeri. Tudi na posameznih tekmah kvalifikacije niso več potrebne, tekmovalcev celo primanjkuje. Postaja plezanje vedno bolj rekreacija in užitek ter vedno manj vrhunski šport?
Vedno več ljudi pleza samo za užitek. Podirajo svoje rekorde, večina pa ne namenja veliko časa in energije v ta šport, da bi postali zares dobri. Smo pa tudi izjeme. Dobro pri vsem skupaj je, da najtežje smeri niso preveč okupirane z ostalimi plezalci in se jim lažje posvetiš.

Obstaja razlika med svetovno in slovensko plezalno sceno?
V Sloveniji se preveč pleza na umetni steni. V naravo se spravi le redko kdo. V tujini nekateri plezajo samo v skali. Tega pri nas ni.

Kako to, da se nihče ne loti kakšne znane smeri, recimo La Rambla ali Action Direkt imata že kar nekaj ponovitev. Za Slovence niso zanimive ali so enostavno pretežke?
Action Direct sem poskusil, potreboval bi kar nekaj časa, jaz pa sem bil v Frankenjuri samo 3 dni. Pa še pretežka se mi je zdela. La Rambla je preveč turistična, v njej se obeša veliko ljudi, ki ne morejo narediti nič, razen da se pohvalijo, da so jo poskusili. Malo desno so podobno težke smeri, ki jih skoraj nihče ne pleza in so tudi zelo lepe. Biographie v Ceuse, na primer, je zelo lepa smer. Seveda bi jo bilo treba večkrat poskusiti, varovalca, ki bi s teboj pešačil do vstopa, pa ni lahko dobiti. Tako se raje pleza na pogled, morda narediš 2, 3 poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni.

Pa vendarle se tudi najtežje smeri plezajo, obe omenjeni imata kar nekaj ponovitev. Imajo tuji plezalci torej drugačen pristop ali enostavno toliko rezerve v kvaliteti?
Večinoma je tu rezerva v kvaliteti. Redko kdo se loti težke dolge smeri za katero bi potreboval veliko časa. Sploh če je najtežje na vrhu. Če 20 krat padeš meter pod vrhom 50 metrske smeri …. Raje preplezaš malo lažjo, sosednjo. V Ceuse sem preplezal 70 metrov dolgo smer. Za en poizkus sem potreboval dobro uro in že za to je bilo težko dobiti varovalca.

Obstaja najtežja smer na svetu? Najboljši plezalec, plezalka?
Ne. Nič od tega.

Malo si me razočaral z odgovorom, naj poskusim drugače. Do katere težavnosti smo prišli, katera smer je najvišje ocenjena?
Trenutno je najtežje ocenjena 9b+ v Španiji. Problem je v tem, da nihče ne ve, če jo je kdo sploh preplezal. Dani in Chris (Andrada in Sharma, op. p.) pravita da v zadnjih metrih smeri (ki niso lahki) ni bilo nobenih sledov magnezije in gume od plezalk. Naslednja je Akira, 9b, za katero se tudi ne ve, če je bila preplezana. Bi rekel, da najboljši zaradi tega ne dajejo več tako visokih ocen, da bi jim ostali ljudje lažje verjeli. Najtežja smer pa je po mojev St. Anni v Španjij. Dani je navrtal 80m dolgo previsno mega težko smer. Že po prvih 5 metrih je 8c+, potem se pa šele začne…. Kdor jo bo preplezal bo zame sigurno najboljši plezalec na svetu, do takrat bomo pa vsi nekje v povprečju.

Kaj meniš o »Kingu« Sharmi in čudežnemu dečku Ondri?
Oba zelo dobro in veliko plezata. Plezanju sta se popolnoma posvetila in zato lahko preplezata tudi toliko težkih smeri. Ne obremenjujeta se toliko z ocenami in vidi se jima da pri tem zelo uživata.

To je zelo splošen odgovor, oba vendarle medijsko izstopata. Zanima nas zakaj, sta zgolj »fotogenična«?
Zgleda da je to to. Moraš biti lep, da objavijo tvoje slike v revijah, to vidijo sponzorji in ti plačajo, da lahko treniraš in postaneš še boljši.

Kolikšen pomen ima plezalna oprema, recimo plezalke?
Opremi moraš popolnoma zaupati, sicer se lahko zgodi, da te postane malo strah in težko napreduješ. Vse je veliko težje, če nisi sproščen. Najbolj pa so pomembne plezalke. Če jim ne zaupaš, daš premalo teže na nogo in te prej navije ali pa ti spodrsne. Zaupaš pa jim lahko samo, če res držijo.

Kakšen pomen ima prehrana in telesna teža?
Jaz s tem nimam nobenih problemov. Že nekaj let imam enako telesno težo, ne glede na to kaj pojem in koliko. Je pa pomembno, da dosti ješ, da imajo mišice zadosti hrane za normalno obnovo in regeneracijo. Tudi v hrani moraš uživati in si znati pripraviti zares dobro večerjo.

Bistvo dobrega treninga, kaj bi priporočil mladim?
Plezati čim več v skali, v smereh, ki so zanimive, med seboj različne. Najbolje na pogled. Seveda je dobro, če smer preplezaš, ampak to ne sme biti glavni cilj. Najbolj je pomembno, da v plezanju uživamo in smo na koncu zadovoljni s seboj. Meni je bilo vedno najbolj zabavno plezati na pogled smeri, za katere sem vedel da jih nimam možnosti preplezati. Enostavno poskušam priti čim dlje, dam vse od sebe. Včasih kakšno smer na ta način tudi zlezem in veselje je toliko večje.

Ampak kaj je skrivnost dobrega plezanja? Recimo razmerje roke-noge, hitro-počasi, odprti-zaprti prijemi, dinamični-statični gibi?
Težko povem. Vsak se lahko navadi na svoje prednost, zavedati pa se mora tudi slabosti in jih nekako obrniti na bolje. Jaz imam po moje vse optimalno.

Torej si brez slabosti?
Moja prednost je, da se hitro zavedam slabosti in to tudi odpravim. Slabost je moj kleščast prijem, ampak že delam na tem in ga izboljšujem.

Klemen Bečan kot trener?
Trudim se navdušit »ta male«, da bi se preselili iz umetnih sten v skalo. Ker tam se pravo plezanje šele začne. Je pa težko, ker je tudi njih na nek način zadela recesija. Nimajo več 3 ure časa, da bi se odpeljali v naravo. Očitno jim bolj ustreza trenirati v zaprtem prostoru brez oken. Pa še sonce jih ne moti …

Srečo Rehberger