Nedelo - Jana Zupančič: Z alpinizmom se nisem nikoli nehal ukvarjati, ker so hribi pri meni še vedno nenehno na prvem mestu. Ker jih imam v krvi. To še vedno počnem, in to z večjim veseljem kot ...
Objavljeno: Nedelo, nedelja, 30. septembra 2007
Jana Zupančič besedilo
Ljubo Vukelič fotografija
»Z alpinizmom se nisem nikoli nehal ukvarjati, ker so hribi pri meni še vedno nenehno na prvem mestu. Ker jih imam v krvi. To še vedno počnem, in to z večjim veseljem kot v kakšnem obdobju prej...« pove Tomo Česen, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja alfa in ornega slovenskega alpinizma, s (šolo) dosežki, ki jih je mednarodna strokovna javnost uvrščala med največje alpinistične dosežke in mejnike nasploh. »Zdaj že dolga leta absolutno ne razlagam več, kam grem in kaj počnem, svojih vzponov javno ne objavljam, ker po tem ne čutim niti najmanjše potrebe. In da me bo na koncu še kdo spraševal, ali sem bil sploh na vrhu?« Kljub zatrjevanju skoraj 48-letnega Toma Česna, da se je zanj zgodba o južni steni 8516 metrov visokega Lotseja, ki jo je po novi smeri zmogel v šolo vzponu, končala takoj po tem izrazito težavnem podvigu, torej leta 1990, ravno njegova sem ter tja navržena pripomba dokazuje, da so dvomljivci in zavistneži z zanikanjem njegovega uspeha vanj za vekomaj vtisnili grenkobo. A zdaj načelnik komisije za športno plezanje, ki si zaslužek večinoma sestavlja s honorarnimi deli, povezanimi s športnim plezanjem, si z (nikoli?) nezaključenim poglavjem ne beli več glave. »Ker bi se mi lahko 'odpeljalo'. Ker sem se iz te godlje, s katero sem se dajal še leto ali dve po Lotseju, nekaj naučil - če ima (strokovna) javnost o neki zadevi tako in tako predstavo, drugačne preprosto ne sprejme. Takrat sem javno povedal, da je bil Jannu (7710 metrov, op. p.) leto prej zame precej težji vzpon, a sem naletel na gluha ušesa. Zakaj potemtakem sploh še komurkoli karkoli razlagati,« se sprašuje Gorenjec, ki že od rojstva živi v Stražišču pri Kranju, je v nenehnem gibanju in zato še malo ne deluje kot nekdo, ki bo v kratkem v Abrahamovih letih.
Ko se račun ne izide
A kakor poudari, »razlog za to, da sem nekako izginil iz javnosti, čeprav sem še vedno povsod - vsaj kar se (športnega) plezanja tiče -, nikakor niso bile kolobocije zaradi ugibanj, ali (ni)sem bil na Lotseju. Moji pomisleki so se začeli že veliko prej. S športom namreč začneš iz ljubezni do njega. Če postaneš dober in si želiš resnih odprav, potrebuješ denar. Podaš se v snubljenje sponzorjev, v zameno pa seveda nekaj pričakujejo od tebe. Začnejo se pritiski in na neki točki sem pretehtal, kaj dejansko dobim za njihov denar in koliko zahtevajo od mene. Nekaj časa me je zadovoljevalo, da sem si lahko na ta račun privoščil konkretnejše odprave, čedalje bolj pa sem si želel izstopiti iz začaranega kroga šport-mediji-sponzorji, ker se na tem prizorišču dogaja cel kup stvari, tudi neprijetnih. Na koncu sem ugotovil, da za vse to preprosto nisem dovolj plačan,« pove idejni pobudnik in gonilna sila svetovnega pokala v športnem plezanju, ki bo letos potekal že 12. leto zapored. »Ker ni dovolj, da dobiš denar le za trening in odpravo, saj moraš poleg tega preživljati tudi družino,« pove oče 25-letnega Aleša in 22-letnega Nejca, prav tako uspešnih alpinistov, s katerima pogosto pleza, sicer pa ferate, torej zavarovane plezalne poti, brezpotja in stene največkrat osvaja v družbi svoje žene, »ki se ji moram oddolžiti za pogosto odsotnost v preteklosti«.
Trenerstva ne pogreša
»Za svoj denar in užitek še vedno lahko plezam kjerkoli razen redkih izjem. Saj je vseeno, če ne grem na Everest, povsem z lahkoto živim tudi brez tega. Če bi si lahko že prej sam financiral svoje aktivnosti, me verjetno na tistem javnem prizorišču sploh ne bi bilo,« razmišlja Česen, do leta 2001 dolgoletni trener svetovne prvakinje v športnem plezanju, Martine Čufar. Trenerstva ne pogreša, »saj ko stvari postanejo rutinske, me začnejo dolgočasiti«. Na začetku je užival, ker mu je bilo to delo velik izziv. »Nenehno si moraš izmišljevati nove treninge in vaje, iskati rešitve iz krize, delaš v smeri izboljševanja rezultatov. A ko je Martina postala svetovna prvakinja, sem se vprašal: 'Kaj pa zdaj?'« Sicer ima na račun zapostavljenosti športnega plezanja povedati kar precej. »Ne strinjam se z neupravičenim povzdigovanjem zgolj nekaterih športov. Pri nas uveljavljena kategorizacija je bila vzpostavljena zato, da bi se med seboj primerjala kakovost športov, kar pa se je preneslo tudi na delitev sredstev, in zato toliko prepirov okoli tega,« meni Česen, ki trdi, da mora plezalec za naslov svetovnega prvaka garati ravno toliko in potrebuje ravno toliko kot na primer šprinter na 100 metrov. »In po mojem potrditev nekega športa za olimpijskega pogosto sploh nima nobene zveze s samim športom ...«
Na varni strani gora
Življenja brez športa si ne predstavlja, a ga po velikih odpravah ne žeja prav posebno. »Za vsako stvar potrebuješ motivacijo in trenutno je za kaj takšnega nimam. Po pravici povedano, ne ljubi se mi na polno trenirati, teči po uro in pol na dan, se gnati do konca svojih zmožnosti... Po drugi strani pa bi si želel odprave v družbi svojih sinov in še koga, a takšne, ki bi bila razmeroma varna. Ker mi ni več do tveganja, ali nas bo zasul plaz ali kaj podobnega. Zdaj imam raje zanesljivo in varno plezanje.« Kljub temu je prepričan, da bi bil na 8611 metrov visoki K2, pred katerega vrhom se je leta 1986 zaradi nevarnosti raje odločil za sestop, »sposoben priti tudi čez deset let, a zdaj z lahkoto živim tudi brez tega. Medijsko podprte podvige bi se lahko šel še vedno, a na nekem povprečnem nivoju, česar pa nisem želel niti v začetku 90. let niti danes. Ker ni pošteno do drugih, kaj šele do samega sebe. Dobro se namreč zavedaš, da to, ni to, hkrati pa veš, da je to jasno tudi vsem tistim, ki se spoznajo na te stvari.« Zato mu je povsem dovolj 10- ali 15-urna gorska tura, »da bi nekje obvisel za tri dni ali več, pa... Malo sem že star...«