Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (112)
Ljubelj (1369 m) je s svojima cestama, s staro prevalno in novo predorno, na obeh karavanških strminah samosvoj izletniški izziv – Tu bližnjic ni
Ljubelj se nam zdi nekaj vsakdanjega. Pa ni! Zanimiv je kot prometni podvig, kot zbir zgodovinskih in umetnostnih znamenj, kot prelepo in kar divje naravno okolje ter pester rekreativni revir. Vse to se je še posebno pokazalo v devetdesetih letih, ko je bil odrešen kolon in tovornjakov. Mir se je vrnil in spet slišim šumenje bistrega Mošenika na kranjski in poskočne Borovnice na koroški strani.
Z naše velike in razgledne, a puste mejne ploščadi (1058 m) drži 1561 metrov predora do manjše in nerazgledne, prav tako puste koroške mejne ploščadi (1068 m).
Na tej je komaj opazen spomenik za trud trpinov, ki so vrtali predor med drugo vojno. Hitler ga je ukazal zgraditi, da bi za vse večne čase povezal Oberkrain in Kärnten, pa je prišel, še nedokončan, maja 1945 še kako prav njegovim vojakom, da so ušli partizanom.
Tisočletji ljubeljske poti
Rimljani so stezo čez Ljubelj pred dvema tisočletjema utrdili za tovorne konjiče, oglejski patriarhi pa so pred tisoč leti postavili pod vrhom cerkev in popotniško zavetišče. Prvič je bila pot pisno omenjena v 11. stoletju, ko je biograf Eme Breže-Seliške poročal, da čez Ljubelj tovorijo grofičino železo.
Prvi predor, le za petdeset metrov ga je bilo, so izkopali na vrhu tik pod grebenom leta 1575; takrat je pot postala vozna. Predorček je opisal in narisal Valvazor, ki je načrtoval 1200 metrov »potovalne luknje« med cerkvama gorenjske Sv. Ane (1026 m) in koroškega Sv. Lenarta (1119 m), kar je bila tedaj prometna fantastika.
Pozneje so sanjarili o ljubeljskih predorih še grof Jurij Kristalnik (1725) ter Jožef Javornik in Andrej Kapus (1830). Samo 23 let kasneje so koroški deželni stanovi hoteli železniški predor, pa spet ni bilo nič.
Vrh prevala stojita pred usekom, nekdanjim predorom, kranjska obeliska v čast in slavo cesarja Karla VI., za katerega udobje so leta 1728 cesto, razglašeno za glavno komercialno magistralo Dunaj–Trst, razširili in klance malo uravnali. Vladar je osebno počastil njeno odprtje.
Cesto so potem redno vzdrževali in obnavljali, zlasti po francoskih vojnah, ko je bil Ljubelj (leta 1809 in 1813) prizorišče hudih bojev. Zadnje temeljite (vojaške) obnove je bila pot deležna med letoma 1936 in 1940. Vzdrževanje so povsem opustili leta 1966, ko so končno opremili in odprli predor.
Strmina brez bližnjic
Med obema vojnama, zlasti v tridesetih letih, je postala ljubeljska cesta dirkališče motorjev in avtov; zmaga na tej gorski vožnji je postala evropsko odmevna, neredki pa so bili tudi smrtni izidi. V zimskih mesecih so na njej prirejali sankaške tekme.
Zdaj se stara cesta začne ob vhodu v predor. Zaprta je za javni promet, dovoljena je le pohodnikom, kolesarjem in sankačem.
Stare ceste čez preval Ljubelj (1369 m) je šest kilometrov; poltretji na tržiški in polčetrti na boroveljski strani. Višinske razlike med predorom in vrhom je petdeset metrov manj kakor med Tacnom in Šmarno goro.
Vzpon domala povsod presega 18 odstotkov, marsikje pa jih doseže celo 32. Cesta se pri nas zvije v 16 kratkih, na Koroškem pa v šestih dolgih serpentinah; gorenjski del je ni le vkopan, temveč vzidan v pobočje, katerega strmina je tolikšna, da nikjer ni nobene bližnjice.
Na več delih je poškodovana, bankine tu in tam niso utrjene pa tudi ograja oziroma obzidje marsikje manjka. Koroški del stare »ljubeljke«, ki pade na glavno cesto le malo pod predorom, deloma vzdržujejo samo v spodnjem delu, kjer se od nje odcepi gozdna cesta.
Trenutno je na obeh straneh še zasnežena, pohodniška sezona se bo začela morda za 1. maj, a verjetno še kak teden kasneje.
Ata Koren kuha obaro in žgance
Sprehod po ljubeljski poti postaja izletniški hit. Občudujemo samo cesto kot tehnični umotvor, ponujajo pa se tudi razgledi na Šentansko dolino, Dobrčo (1634 m), Begunjščico (2060 m), na Košutin Veliki vrh (2088 m) ter Žingarico/Singerberg (1589 m). Stanko Klinar v planinskem vodniku po Karavankah meni, da je izlet na Ljubelj skoraj enakovreden vzponu na kak karavanški vrh.
Na prevalu stoji na naši strani planinska kočica Dušana Korena iz Tržiča. Majhna je, še brez prenočišč, a prijazna in domača. Tak je tudi ata Koren, ki v njej veselo sprejema izletnike vsaj ob koncu tedna, poleti pa neredko tudi med njim.
Ponudi kaj za pod zob, navadno celo kaj toplega; posebej slovi njegova obara z ajdovimi žganci. Spodaj ob parkirišču pred predorom je kažipot, na katerem je vedno pripis, ali je koča odprta ali zaprta.
Vrh prevala je izhodišče dveh gorniških smeri. Na vzhod po koroški strani preskakuje od skale do skale pot (št. 650), ki se prebije čez Rjavo peč (1614 m) na piramido Babe (1968 m), ki ji Gorenjci pravijo Korošica.
Naprej drži planinska pot po grebenu čez Hajnževo sedlo (1701 m), imenovano tudi Korošica. Dalje je napeta strma smer na Veliki vrh/Hochturm (2088 m), goro v glavnem grebenu Košute. Vzpon nanjo je s te strani zelo zahteven, čeprav je pot označena in zavarovana.
Na zahod z Ljubelja pa so pred kratkim speljali prav tako kar zahtevno pot čez Povno peč (1503 m) in po razglednem grebenu Ljubeljščice (1492 m) na Zelenico (1536 m).
Izjemna kiparjeva stvaritev
Onstran predora glavna ljubeljska cesta v strmih in ostrih serpentinah naglo pada v dolino Borovnice. Ob zidani serpentini stoji velik lesen kip Kristusa, izjemna stvaritev kiparja Franceta Goršeta, ki je menda hotel obuditi trpek spomin na svojo begunsko pot maja 1945.
Kmalu se pokažejo prve domačije vasice Brode/Loibltal (720 m), nekaj jih stoji ob cesti, nemalo pa je razmetanih po slemenih daleč naokoli.
Drago Kralj