Slovenske novice, 28.09. - Vladimir Jerman: Planinski vodnik in dolgoletni predsednik društva Zlatarne
Slovenske novice, četrtek, 28. septembra 2006
Dan v novicah
Ljubljene gore so postale grob
Planinski vodnik in dolgoletni predsednik društva Zlatarne Celje 74-letni Roman Turk se je v soboto smrtno ponesrečil na italijanski strani med spustom z Visoke Ponce — S poti je zdrsnil in se skotalil več deset metrov globoko po meliščnem grabnu, kjer je obležal — Italijanski gorski reševalci s helikopterjem so ga, žal, našli že mrtvega — Planine je vzljubil že v mladosti, pozneje pa kot zanesljiv vodnik namenjal največjo pozornost varnosti — Užival je v lepotah gorske narave in čistem zraku, adrenalina mu ni bilo mar
Celje, 27. septembra:
Roman Turk je z domačih in tujih gora prinašal domov na Valvazorjevo 22 značke. Za dva panoja se jih je nabralo. Pripovedoval pa je rad, kako lepo je bilo v bližini kozorogov. Na fotografijah s planin je bolj poredko – zato, ker je po večini sam stal za fotoaparatom. Kljub temu žena
Dragica najde nekaj posnetkov z njim. Na Tolstem vrhu je bil 30. januarja 2005, na sliki je drugi z desne. Na 2008 metrov visokem Mahavščku je bil v rumeni vetrovki 9. oktobra 2004. Na 2251 metrov visoki Turski gori je bil 4. septembra lani v isti bundi, a s čelado na glavi. Na 1844 metrov visoki Črni prsti je bilo 30. julija lani vroče, zato se je Roman slekel do pasu.
Organizirano je Turk začel hodili v hribe pred petintridesetimi leti. Gore je vzljubil že prej. Leta 1966 je bil na afriškem očaku Kilimandžaru. Na Grossglocknerju je bil trikrat, povzpel se je na Monte Roso, na številne vrhove Karnskih Alp, hodil je v Dolomite, pa seveda v domače Julijce in Kamniško-Savinjske Alpe. V planinskem društvu so imeli ture praktično vse leto. Spomladi so začeli z nizkogorjem, nato so se po sredogorju avgusta in septembra odpravljali v visokogorje. Kot vodnik je pred vsako turo preveril vreme v Innsbrucku, kjer še posebno spremljajo razmere v Alpah in kjer se lahko pogovoriš z vremenarjem. Če je bilo napovedano nestabilno vreme, je Roman turo odpovedal. Ko greš v hribe, je najpomembneje, da uživaš, ne pa da bi se izpostavljal nevarnosti, je bilo njegovo načelo.
Zadnja pot
Turk, ki je več kot dve desetletji, vse od začetka, na čelu PD Zlatarne Celje, je svoj zadnji vzpon opravil na kvatrno soboto, 23. septembra, na 2274-metrsko Visoko Ponco, ki se pne za Mangartom, na meji z Italijo.
Roman je tudi tokrat vodil skupino.
Sedem celjskih planincev se je v soboto ob petih podalo na pot z dvema osebnima avtomobiloma, ker jim je voznik kombija odpovedal. Nekje ob Belopeških jezerih, na izhodiščni točki vzpona na Visoko Ponco, so bili ob 7.40, kot je Roman z mobilnikom sporočil Dragici.
Naslednjič jo je poklical deset minut pred drugo.
»Bila sem v Mercatorjevi trgovini in ga zaradi trušča nisem slišala. Rekla sem, da ga pozneje pokličem nazaj,« pove Dragica.
Govorila sta okrog pol tretje: »Rekel je, da je bilo čudovito: "Uživamo, je bilo prekrasno!" Pritrdil je, da je težavnejši del za njimi: "Ja, je bilo kar zahtevno, ampak smo vsi v redu. Zdaj gremo proti koči Zacchi." Iz ozadja sem slišala, kako se drugi smejejo, šalijo. Nato sem rekla: "Nasvidenje, lepo še hodite pa srečno se vrnite domov!" Odvrnil je: "Bomo. Nasvidenje doma!"«
To je bil, žal, zadnji pogovor med zakoncema Turk, ki sta se poročila na štefanovo, tako davnega že 26. decembra 1966. Bližnje okrogle obletnice ne bosta mogla proslaviti, kot tudi ne Romanovih 75 let, ki bi jih praznoval 22. decembra.
Baje se je zgodilo malo pred četrto.
Pozneje ga je Dragica klicala, a se je oglašalo le sporočilo, da številka trenutno ni dosegljiva: »Najmanj sedemkrat sem poklicala, vselej neuspešno. Postajala sem nervozna, razne skrbi so me začele begati. Še nikoli me ni tako grozno skrbelo zanj, kot me je v soboto zvečer. Šla sem po seznamu prijavljenih za ta pohod. Našla sem
Petrino številko in jo okoli 20.30 poklicala. Javila se je tajnica društva. Rekla sem: "Za božjo voljo, kje pa ste?" Ona: "Doma, ravnokar smo prispeli v Celje." Jaz: "Hvala bogu, zdaj bo pa Romi vsak čas doma!" Je pa rekla: "Žal ti moram, Dragica, povedati, da ga ni, da se je ponesrečil."«
Dragica razume, da je po Romanovem usodnem zdrsu niso takoj obvestili: »Dejansko je bilo za skupino izredno boleče, kar so morali dajati skozi.«
Na italijanski spletni strani preberemo, da je Turk zdrsnil 40 metrov globoko. Drugi vir pravi, da je zdrsnil 80 metrov. Oba pa: »Gorski reševalci iz Rablja in finančni stražniki z Nevejskega sedla, ki so planincu prihiteli na pomoč, niso mogli več pomagati.«
Pokojnik je še vedno v Italiji: »V nedeljo je ležal v mrtvašnici v kraju Rablju, približno kilometer od mejnega prehoda Predel. Prevoz ureja celjsko pogrebno podjetje. Niso ga še prepeljali, zato še tudi ne vem, kdaj bo pogreb. Rekli so mi, da pred ponedeljkom ali torkom verjetno ne.«
Cvetoče kakteje
Vdova, ki je še vedno v rahlem šoku, pokaže knjigo, v katero je Roman pritiskal žige z vzponov. Vrh nove strani je v soboto odtisnil zadnjega, na Visoki Ponci. Samoten sredi papirne beline je ta žig simbolično znamenje.
Sopotniki Romanove zadnje ure so ji prinesli tudi njegov fotoaparat s filmom.
Roman je bil edinec Kristine in Štefana Turka iz Gaberij, ob Mariborski cesti je odraščal. V industrijski šoli se je učil za obratnega elektrikarja, praktični pouk so opravljali v tovarni Emo. Na elektrotehniški šoli v Ljubljani je končal mojstrsko šolo. Zaposlil se je pri Elektru Celje, nato v Libeli. Kot ekolog na medicini dela v Celju je začel v Zagrebu študirati za varnostnega inženirja. Diplomiral je 1971. Prav tedaj sta z ženo začela graditi hišo na Valvazorjevi, vselila sta se 1974. Kot varnostni inženir je delal v Aeru in nato do upokojitve leta 1991 v Zlatarni Celje.
Hribe je vzljubil že v šolskih letih. Goram se je močneje zapisal v Aeru, kjer je bil en mandat tudi predsednik planinskega društva. Funkcijo je pozneje do smrti opravljal v PD Zlatarne Celje.
Dragica pravi: »Moram reči, da sva imela zelo lep zakon, kljub temu da nisva imela otrok. Zdi se mi, da sva bila zato še bolj navezana drug na drugega. Pri hoji v hribe ga nisem ovirala, lahko rečem, da sem ga celo podpirala. Vedno je govoril, da zahaja v gore, da se naužije lepot in čistega zraka. Njegova lepa lastnost je bila, da se ni ustavljal pri vsaki gostilni. Zraven sem hodila po navadi v tujino. Naštudirala sem pot in usmerjala šoferja, medtem ko je vse drugo za turo pripravljal on. Zadnjič sva bila skupaj v Karnskih Alpah, poleti na dvodnevni turi na 2449 metrov visoki Monte Lastroni in malo nižji Monte Chiadin.«
Trinajst letošnjih poletnih dni je Roman z agencijo Sonček in prijatelji preživel v makedonskih gorah, lani so bili podobno na najvišjih gorah Sardinije. Za prihodnje poletje so se dogovarjali, da bi šli v bolgarske vrhove.
Med planinskimi priznanji mu je največ pomenila plaketa, ki jo je ob 70-letnici prejel iz rok predsednika republike Milana Kučana. Dvakrat je prejel priznanje za opravljeno slovensko transverzalo, opravil je tudi stokrat tisoč metrov gor in dol.
Romanovo veselje so bile še kakteje, več kot tisoč jih je zbral.
»Letos, prav tedaj ko je bil v Makedoniji, so tako bohotno cvetele, kot bi bilo zadnjič,« se ob slovesu spomni Dragica.
Vladimir Jerman