Dušan Škodič 16.10.2009 07:30 2254 0

Miha in Franc

Urban Golob: Prvi vikend v oktobru sem okoli devete ure v tanki tekaški opravi malo prezebal na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Pa nisem bil sam.

Poleg mene je bilo še kakšnih vsaj trideset gorskih kolesarjev in tekačev. Čakali smo na štart prvega teka v spomin na Miho Valiča, ki je pred letom umrl na Čo Oju, v Tibetu. Tek je nas je vodil izpred Mihovega doma na Bokalce in potem čez Pohlograjsko hribovje do cilja v Škofji Loki, torej na tistem delu Slovenije, kjer je Miha pogosto treniral za svoje alpinistične podvige.

Tek seveda ni bil tekmovalnega značaja in počasi so se ustvarile majhne skupine tekačev. Ker nismo podirali kakšnih rekordov in se borili za primat, smo se na Topolu malo ustavili, da bi spili kakšen požiek pijače. In takrat je zazvonil telefon.

Bil je prijatelj, s katerim sva nekoč skupaj plezala. Spraševal me je, če vem, kaj se je nekemu našemu alpinistu zgodilo v Himalaji. Kakšni Himalaji? Saj ni nobenega našega tam. Tisti plezalci, ki so plezali v Indiji, se že vračajo. Tibet je trenutno zaprt, v Pakistanu je sezona že dva meseca končana, v Nepalu pa ni nobenega našega. O, ja je, nekdo je bil skupaj z Davom v Himalaji, je trdil glas na drugi strani.

Bil? Ostal sem sem brez besed. Spomnil sem se, da sta šla na Manaslu skupaj s Francom Oderlapom. Prej me je spomin na Miho pri teku gnal, zdaj pa je bilo naenkrat vsega preveč. Nič več se mi ni dalo. Bolščal sem pred sebe in na hitro pomislil, če bi kar odnehal. Poklical sem še Grego, da bi izvedel kaj več. Turoben glas na drugi strani je v nekaj besedah povedal vse.

Nekoč sva se Francom pogovarjala o slabih novicah in sicer, kako smo ljudje lahko tako narejeni, da slabe, žalostne in še posebej tragične novice zaokrožijo med nami neprimerno hitreje kot dobre ...

Celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>

13.10.2009