Delo, Panorama - Milan Ilić: Veliko dela tudi v lepem vremenu
Ob jasnem vremenu lahko z nekoliko višjih predelov Dunaja, če gledate proti jugu, vidite približno osemdeset kilometrov oddaljeni spodnjeavstrijski masiv Schneeberg (Snežna gora), visok več kot 2000 metrov. To je že od nekdaj najljubša izletniška točka Dunajčanov in številnih drugih ljubiteljev gora.
Schneeberg, ki se dviga prav ob robu Alp, ni kaj dosti oddaljen od Dunajskega Novega mesta in ceste Dunaj–Gradec. Kot pravijo, se ni težko povzpeti na njegov najvišji vrh Klosterwappen (Samostanski grb, 2076 metrov), ki sicer velja za najvišjo goro Spodnje Avstrije. Do nekaj sto metrov pod vrhom se številni izletniki pripeljejo z zobato železnico Salamander. V tem alpskem masivu je tudi izvir prvega dunajskega gorskega vodovoda, ki so ga zgradili leta 1873 in ki del Dunaja še danes oskrbuje s pitno vodo. Kot smo se osebno prepričali, je to območje, kjer se lahko vreme iz prijetno sončnega v hipu spremeni v vlažno, ledeno mrzlo in vetrovno, vidljivost se močno poslabša in človek se znajde ujet med strmimi pobočji in stenami.
»V slabem vremenu imamo veliko klicev na pomoč, seveda pa nas pogosto kličejo tudi v lepem. Ob takšnih dneh namreč ljudje pogosto odhajajo v gore slabo opremljeni, zato imamo tudi takrat veliko reševalnih akcij,« nam je povedal Franz Lindenberg, vodja Gorske reševalne službe Spodnje Avstrije in Dunaja. Lindenberg in njegovi kolegi so nas, skupino tujih novinarjev, akreditiranih v Avstriji, najprej odpeljali na planoto pod Schneebergom. Na višinskem travniku, na katerem se je mirno pasla čreda dolgodlakega škotskega gorskega goveda, nas je čakala bela, navpična, štirideset metrov visoka stena. Nanjo smo se s plezalnimi vrvmi povzpeli z zadnje, laže dostopne strani. Reševalci so nas pripeljali na vrh zato, da bi nas nato na drugi, strmejši strani po vrvi spustili ob steni in nam pokazali, za kaj vse so usposobljeni.
Prva je bila na vrsti kolegica iz Bosne. Trdno se je oprijela vrvi, ki so jo pripeli na varnostne jermene, s katerimi je bila opasana. To ni dobro, kajti roke morajo biti med spuščanjem proste, da se lahko, če je potrebno, odrineš od skale. Pri spuščanju se je treba sprostiti in zadenjsko »hoditi« po steni. Res pa je, da je takšno »hojo« lažje opisati kakor izpeljati, kar še posebno velja za tiste, ki se prvič srečujejo s to izkušnjo. Bosansko kolegico, ki se je ustrašila spusta, so potegnili nazaj na vrh. Spustili so jo pozneje, ko si je ogledala, kako to počnejo drugi – tudi snemalec nemškega ARD, ki je imel ves čas kamero v rokah in pridno snemal.
Ni mi bilo vseeno, ko sem stal na vrhu stene, a zaradi svojega šestletnega sina nisem smel pokazati, da me je strah. Tudi on je omahoval in se nazadnje strinjal, da se bo spustil skupaj z vodilnim spodnjeavstrijskim gorskim reševalcem Lindenbergom. Nato sem bil na vrsti jaz. Zagotovili so mi, da je vrv izredno močna, mene pa je skrbelo predvsem to, ali je tudi vozel dovolj zanesljiv. »Gotovo,« mi je na kratko odgovoril mlajši reševalec, ki je omenjeni vozel z rutinskimi gibi naredil v delčku sekunde. Po tem mi ni preostalo nič drugega, kakor da se prepustim vrvi in reševalcem, ki so jo držali, se nagnem čez rob stene in »zakorakam«. Približno na sredini sem izgubil stik z njo, ker mi je pot zastavila večja odprtina, a so me hitro rešili in srečno spustili na tla.
Vlak pripelje izletnike in - žrtve
Gorska reševalna služba je ena od pridobitev sodobne družbe, ki je v drugi polovici 19. stoletja postala industrijska in v kateri so mnogi ljudje že takrat začutili potrebo po aktivnem preživljanju prostega časa. Od konca petdesetih let 19. stoletja, ko so čez prelaz Semmering zgradili prvo gorsko progo na svetu (na progi Dunaj-Ljubljana-Trst), so Dunajčani in drugi izletniki čedalje pogosteje preživljali prosti čas v spodnjeavstrijskih gorah. Tu so postavili številne hiše, hotele, zdravilišča ... Ljudje so začeli sem prihajati na počitnice, izlete in pohode. Del proge čez Semmering in njena okolica sta danes na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Prav turizem na območju Semmeringa in proga, ki sojo v zadnjih letih 19. stoletja zgradili na Schneeberg, sta bila odločilnega pomena za ustanovitev prve gorske reševalne službe. Ko je v začetku marca 1896 plaz zasul tri planince, ki so se kljub snežnemu metežu povzpeli na goro Rax v masivu Schneeberg, so na Dunaju ustanovili alpski odbor za reševanje, ki velja za prvo organizacijo gorskih reševalcev na svetu.
Avstrijska gorska reševalna služba (Bergrettungsdienst Österreich) šteje 11.200 članov, nam je povedal Reinhold Dörflinger, predsednik avstrijskega zveznega združenja te službe, ki ima trenutno sedež v Celovcu. »Naši člani so prostovoljci in za svoje delo ne prejemajo plačila, so pa deležni najboljšega možnega usposabljanja, poleg tega dobijo oblačila in tehnično opremo.« Oprema je danes nesporno boljša od tiste, ki so jo reševalci uporabljali v prvih letih obstoja svoje službe, vendar se tudi glede tega nenehno srečujejo z novimi problemi. Denimo s tem, da so danes ljudje čedalje debelejši, tako da so tudi ponesrečenci povprečno vse težji. »Če nam pod ponesrečencem, težkim 120 kilogramov, poči guma na kolesu akija, imamo pravo veselico, ko ga nosimo s hriba,« malo ironično pove eden od reševalcev, ko nam razkazuje posamezne dele akija, sani, na katere s spodnje strani namestijo kolo, seveda, če to teren, kjer poteka reševanje, dovoljuje.
V letu 2008 so avstrijski gorski reševalci izpeljali 6224 reševalnih akcij, od tega 3801 na smučiščih in 1926 na razmeroma lahko dostopnih območjih. A prav zadnjih so našli 94 mrtvih, torej večino od skupno 145, kolikor se jih je lani ponesrečilo v avstrijskih gorah. »Naše naloge so z leti čedalje bolj zapletene,« opozarja Dörflinger. »V gorah je vedno več novih dejavnosti, kakor so smučarske ture, jadranje s padali, plezanje po ledenih stenah, spuščanje po kanjonih in podobno. Naši člani morajo biti usposobljeni za reševanje v vseh primerih«. Njegov kolega Lindenberg pa dodaja: »Na srečo vse naše veščine le niso potrebne povsod. V Spodnji Avstriji nimamo veliko reševalcev, ki bi bili usposobljeni za reševanje ponesrečencev iz ledeniških razpok, dovolj pa nas je, ki znamo pomagati plezalcem v stenah.«
Milan Ilić