Večer: Doma na Peci ne bodo več dali v najem / Lomski slap / Lachtal - skriti smučarski diamant / Turizem in svetovni splet / Z vesli po podzemnih toplicah

Doma na Peci ne bodo več dali v najem

Jurij Berložnik: Po desetih letih je s koče, ki je slovela po odlični ponudbi, odšel najemnik Roman Abraham

Najemnina, ki jo je moral za Dom na Peci plačevati najemnik in naj bi ga po desetih letih 'odgnala' s koče, v kateri je deset let z odlično ponudbo razveseljeval obiskovalce, je med koroškimi planinci sprožila veliko govoric in ugibanj. Poklicali smo Romana Abrahama, ki je s koncem lanskega septembra to delo zaključil in kočo predal Planinskemu društvu (PD) Mežica. Abraham je poudaril, da za njegov odhod ni kriv nikakršen konflikt s PD, ampak so se razšli sporazumno, ko so ugotovili, da njihovi interesi niso več skupni. Po Abrahamovih besedah je letna najemnina za Dom na Peci sprva znašala 6400 evrov, a se je z leti povečevala, tako je nazadnje znašala 7200 evrov letno. "Lani so se v PD odločili, da v zimskem času, ki traja kar od oktobra do maja, kočo prevzamejo sami. Meni bi tako ostali le še štirje poletni meseci, v tako kratkem času pa tolikšne najemnine po moji oceni ni mogoče pokriti. Raje, kot da bi si nakopal dolgove, sem odnehal," je pojasnil Abraham.

"Denar za vzdrževanje moramo zaslužiti sami"
Predsednik PD Mežica Rudi Burjak je povedal, da bodo Dom na Peci odslej upravljali v lastni režiji. Ugibanja in mnenja planincev o (pre)visoki najemnini, ki naj bi jo zahtevalo PD, ga nekoliko žalostijo, prav tako njegove planinske prijatelje, ki so aktivni v PD. Za boljšo predstavo je predstavil nekatere večje stroške, ki jih ima PD z obratovanjem te in še dveh planinskih koč (Kočo na Grohotu pod Raduho in Kočo na Pikovem). "Samo za zavarovanje vseh treh koč letno plačamo okoli 2500 evrov, 900 evrov moramo plačati lastniku zemljišča, na katerem stoji Dom na Peci, na koče je treba spraviti drva, veliko stroškov imamo z žičnico, s katero dostavljamo hrano in pijačo na kočo in nam jo je pred kratkim pokvaril podrti macesen, obnova rešetk v votlini kralja Matjaža nas bo kljub pomoči sponzorjev in našemu prostovoljnemu delu stala okoli 1500 evrov. Poleg tega smo v preteklosti veliko vložili tudi v zgradbo," pojasnjuje Burjak.

Očitke, da ponudba v zimskem času, ko je dežurstva čez vikend prevzelo PD, še zdaleč ni tako dobra kot prej, Burjak zavrača in zatrjuje, da se trudijo ponudbo ohraniti vsaj na enaki ravni. Glavni cilj, ki ga želijo s samostojnim upravljanjem koče doseči v mežiškem PD, pa je po njegovih besedah oživitev Pece tudi v zimskem času. "Pričakujemo tudi, da bo s tem v PD ostalo več denarja in ga bomo več lahko vložili nazaj v kočo. Časi so taki, da na sponzorska sredstva skoraj ne moremo računati, edini način, da pridemo do denarja, s katerim bomo lahko objekte spodobno vzdrževali, je torej ta, da ga zaslužimo sami," je povedal Burjak. Da je v PD Mežica dovolj aktivnih članov, dokazuje z natančno evidenco opravljenega prostovoljnega dela. Lani je 33 najbolj aktivnih opravilo 3200 ur prostovoljnega dela.

Pikovo in Grohot ostajata v najemu
Prepričan je, da bodo izziv v Domu na Peci zmogli sami. Po drugi strani pa nimajo toliko aktivnih članov, da bi na enak način lahko zastavili delo tudi na drugih dveh planinskih kočah. Tam bo PD podaljšanje pogodbe ponudilo zdajšnjima najemnikoma. Matjaž Mesarič, najemnik in oskrbnik Koče na Pikovem, ima pogodbo do konca marca. Kmalu bo minilo dve leti, odkar z družino živi in dela na tej koči, ali bosta pogodbo podaljšala še za eno leto, se s soprogo še nista dokončno odločila.

Letna najemnina znaša 4320 evrov. Za Kočo na Grohotu pod Raduho pa najemnik Slavko Tiršek plačuje 5520 evrov letno. Predsednik Burjak je ob tem pojasnil, da lahko najemniki oziroma oskrbniki 15 odstotkov tega zneska tudi odslužijo, če po dogovoru s PD sami opravijo določena nujna vzdrževalna dela.

Jurij Berložnik

Dom na Uršlji gori ne deluje po sistemu najemnine

"Na Uršlji gori nikoli nismo šli v sistem najemnine, ki bi jo plačevalsamostojni podjetnik, saj je bolje, da denar ostane doma. Že drugo leto sta oskrbnika zakonca Kordež, z njunim delom smo zadovoljni, ponudili jima bomo še za eno leto," je povedal predsednik PD Prevalje Jože Merc. Avgustin Tatjana Kordež sta mlada upokojenca, ki imata s planinskim društvom pogodbo, po kateri sta plačana po prometu. Nabava in dostava hrane in pijače nista njuna skrb, prav tako ne računovodstvo. V zimskem času dežurstva ob vikendih prevzamejo člani PD, a pri tem se po Merčevih besedah soočajo z vedno večjimi težavami, saj to opravljajo večinoma starejši ljudje, mladih pa dandanes za skoraj povsem neplačano delo po njegovih besedah ni več mogoče dobiti. Možnost, da bi dom za celo leto oddali najemniku, tako ocenjuje kot slabo, a nujno, če v prihodnjih letih ne bo podmladka. (jb)

Lomski slap

Janez Mihovec: Po velikanovih stopnicah do skritega slapu
V Škofjeloškem hribovju najdemo polno grap in v njih številne potoke. Prav zanimivo pa je, da v nasprotju s pričakovanjem slapov ni kaj dosti. Vendar se tu in tam kakšen le najde. Morda eden najlepših je Lomski slap pri Železnikih.

Najdemo ga na Hribovskem potoku, ki se rojeva pod Štedel vrhom in tik nad Železniki najde pot v Selško Soro. V Železnikih tik pred mostom čez reko zavijemo naprej po cesti, dokler se ta nekaj sto metrov dlje, tik pred jezom, slepo ne konča. Na levi vidimo manjši potok, pa še to le takrat, ko je veliko vode. Ozka suha struga ne obljublja veliko, a se kljub vsemu splača potruditi navkreber. Kolovoz in nekaj kasneje precej široka pot vodi po desni, se pravi po levi strani potoka. Že takoj s ceste smo zavili v gost gozd in šumenje potoka ter polmrak pričarata pravljično vzdušje.

Že prav kmalu se na površini pokaže nenavadna kamnina. To so skoraj črni drobni ploščati apnenci. Na obeh straneh potoka se pokažejo apnenčeve plasti, ki do slapu tvorijo nenavadne stopnice. Stopnice so približno dvanajst centimetrov debele plošče, ki so malenkostno nagnjene v hrib. Med ploščami najdemo še tanke glinene ali laporne jezike. Pot je torej prava geološka poslastica.

Prej opisani apnenec je izredno trd, da mu niti voda potoka ne more do živega. Nad stopniščem nas s svojim šumenjem nase opozarja že Lomski slap. Prav pri slapu se kamnina še enkrat zamenja. Apnence zamenja precej trši dolomit in ta je pravzaprav vzrok za nastanek slapu. Voda pridrvi po hribu navzdol in si vrezuje strugo. Vse lepo in prav, a dolomit je tako trd, da mu ne more kaj dosti do živega, zato melje apnenec nižje od njega. Plasti apnenca se znižujejo, ustje slapa pa je vedno bolj ali manj na istem mestu. Tako je višina slapu naraščala in dosegla današnjo višino kakih dvajsetih metrov. Stena slapu je prav nekaj posebnega. To ni ozko in globoko korito, pač pa izbočena in sem ter tja vegasta stena. Prav na vrhu je skoraj navpična, proti dnu pa je precej bolj zložna. Prek njega se v več pramenih spušča voda potoka. Tu lahko zajamemo sapo in se razgledamo naokoli. Velikanovo stopnišče je že za nami, okrog nas pa so strme stene, prekrite z gostim gozdom. Okoli nas obilica vode v slapu in njegovem tolmunu pričara prijetne občutke. Kar naenkrat se zavemo, da smo urico, ki smo jo podarili slapu, dobro izkoristili in se naužili neokrnjene narave. Le popaziti je treba. Pot do slapu je težko prehodna in vse skupaj je bolj podobno brezpotju. Previdno torej pri ogledu slapu v skriti soteski.

Janez Mihovec

Lachtal – skriti smučarski diamant

Renata Picej: S soncem obsijano smučišče za prešerne zimske radosti

Tam, severno od Celovca (80 km), naslonjena na Nizke Ture, počiva dolina Lachtal kot skriti kotiček za pravo snežno razvajanje. Spominja na zaklad, ki ga ob blišču velikih smučarskih centrov komaj kdo pozna. Na s soncem obsijanih kopastih vrhovih, tam pri 2000 metrih nad morjem, so v Lachtalu pripravljene proge, ki zadovoljujejo bolj in manj zahtevne smučarje. V turističnem okrožju Murtal je le eno izmed osmih smučišč (Kreischberg, Turracher Höhe, Frauenalpe, Grebenzen, Gaal, Höhentauer in Lachtal), a s posebnim šarmom sončnih smučarskih prog, odmaknjenosti, skritosti in neobremenjenosti z masovnostjo, gnečo in vsem tistim, kar velika smučarska industrija nosi s seboj. Lachtal ima vse, kar imajo veliki, in ima predvsem pristen stik s smučanjem, ki si ga želi nekdo, ki uživa v polaganju smučin, drsenju po širjavah in v širokih razgledih. Manjkata seveda blišč in beda komercializacije smučanja, a vse drugo je mogoče poiskati in najti. Idealno za družine, pravi naslov za smučanje brez presežnikov, odlično za tiste, ki iščejo, preprosto, užitek smučanja, sankanja in stika s snegom. Snežna odeja je v Lachtalu, kjer se smučine začnejo pri 1600 metrih in se vijejo z vrhov 2200 metrov nad morjem, skorajda zagotovljena. Sneg je naraven, čeprav ni ovir, da takoj pripravijo umetnega. Lachtal v kombinaciji z okoliškimi atributi turizma, ki slonijo na tradiciji in neizmerni darežljivosti naravne in kulturne dediščine, je prava destinacija za iskalce počitniškega uživanja na snegu, v naravi in doživetij.

Pravzaprav presenečenje
Rekli so mi, da je Lachtal skriti naslov za odlično smučanje. Ravno prav daleč, ravno prav velik (150 ha), ravno pravšnji, da ujameš pravo gostoljubnost, da imaš pravi nabor smučin (11 km lahkih in 20 km srednje težkih prog, preostalo je za ljubitelje črnih prog) in da smučaš z razgledom. Vse to je res, na moje veselje. Iz Ljubljane do Lachtala je 170 km, iz Maribora 185 km in iz Dravograda 128 km.

Modre odločitve in zelena energija za beli turizem zdaj!
Hannes Schmidhofer, župan in predstavnik turističnega urada v Lachtalu v eni osebi, je ponosen na svoj kraj s 400 prebivalci. Prepričano zagotavlja, da ima kraj, nad katerim 13 vetrnic za elektriko skrbi za popoln eko imidž športnega centra, v katerem izredno skrbijo za ljudem in naravi prijazen način življenja, veliko dodano vrednost. 50 let so skrbeli za kakovostno smučanje, zdaj skrbijo za kakovostno bivanje, pravi in to podkrepi z dejstvom, da so že pred leti razmišljali o naprednih rešitvah zgorevanja, toplotni in električni energiji ter sistemu za uravnavanje emisij in zdaj so, zaradi modrega razmišljanja, zelena destinacija zimskega turizma. Kraj in predvsem tudi vsi novi apartmaji se ogrevajo z lesnimi sekanci, lubjem in žagovino.

Utrinki dogodkov
Zima v počitniški regiji Murtal (Dolina reke Mure) snuje pravo areno turističnih užitkov. Ponuja vse od adrenalinskih smučarskih izkušenj do mirnega krpljanja. V tem letu bo še nekajkrat posebej zasijala; 7. marca, Kraischberg: svetovno prvenstvo v deskanju na snegu - slopestyle. 21. in 23. marca, Turracher Höhe: Smučarski kulinarium. V istem terminu bo v St. Lambrechtu evropski pokal DEAF SKI.

Tekst in foto: Renata Picej
 

Turizem in svetovni splet

Božo Zorko: Za malo denarja veliko muzike

Svetovni splet postaja (morda bolje, je že) nepogrešljivo prodajno in reklamno orodje. Tudi v turizmu. Kdo med vami ne brska po spletu, preden se kam odpravi, išče ponudbe agencij, hotelov, letalskih prevoznikov ali pa samo podatke, kaj je v državi in kraju, kamor potujete, zanimivo. In priznati je treba, da se skoraj vse najde. Le čas si je treba vzeti in potrpežljivo vnašati besede v brskalnike, da vam prikažejo, kar želite.

Seveda so kmalu prednosti spleta odkrila podjetja, turistični kraji in države, razlika je le v spretnosti prikaza in pogosto tudi verodostojnosti informacij. Podobno velja za socialna omrežja, ki povezujejo več milijonov uporabnikov in hkrati omogočajo interaktivno komunikacijo, izmenjavo in preverjanje informacij. Pomembno je, da ta omrežja omogočajo tudi objavo slik in video zapisov, kar jim daje še večjo privlačnost in tudi verodostojnost. Prav ta oblika uporabe socialnih omrežij je ena najhitreje rastočih. Uporablja ga tudi Spirit, ki med drugim skrbi za propagiranje slovenskega turizma.

Nina Colarić Cvirn, sodelavka Spirita: "Objave za socialna omrežja pripravimo v Spiritu. Uporabljamo večinoma brezplačna orodja za objavljanje, spremljanje in analitiko socialnih omrežij. Objave na socialnih omrežjih se razlikujejo glede na značilnosti posameznega kanala. To pomeni, da objava na facebooku ni nikoli ista kot na twitterju. Na facebook strani Feel Slovenia objavljamo fotografije o Sloveniji in slovenski turistični ponudbi pretežno v angleškem jeziku, nekaj pa tudi v slovenščini. Hkrati odgovarjamo na konkretna vprašanja, prejeta preko neposrednih sporočil in objav na strani. Na facebooku se najpogosteje odločimo tudi za oglaševanje. Trenutno nas spremlja 47.482 facebook uporabnikov.

Twitter profil @SloveniaInfo je namenjen direktnemu komuniciranju in obveščanju ter seznanjanju o aktivnostih, dogodkih in strokovnih novostih twitter sledilcem. Trenutno imamo 7350 sledilcev. Youtube kanal Feel Slovenia je izbor vseh promocijskih video posnetkov Slovenije. Uporabniki si jih lahko ogledajo in komentirajo. Trenutno imamo 771 naročnikov na kanal in preko 240 tisoč ogledov video vsebin. Google + stran Feel Slovenia osvežujemo z objavami (podobno kot na facebook strani) v angleškem jeziku. Trenutno imamo 517 sledilcev na strani. Foursquare Feel Slovenia je namenjen nasvetom kaj videti, kaj obiskati, in kje je kaj v Sloveniji. Trenutno ga spremlja 1231 sledilcev. Instagram ŽFeelSlovenia spremlja 607 sledilcev, seznanjamo jih z aktualnimi fotografijami Slovenije, posnetimi z mobilnim telefonom. Pinterest Feel Slovenia je razmeroma novo omrežje, namenjeno seznanjanju potencialnih turistov s slikovnim materialom. Trenutno nas spremlja 168 sledilcev.”

Ali spremljate, kaj se piše o Sloveniji?
"Ključni vidik komunikacije je spremljati komentarje in se odzvati nanje. Primer: če je objavljena kritika, se nanjo odzovemo, tistega, ki jo je objavil, informiramo o dejstvih. Tudi na pohvale se odzovemo, se zahvalimo. Zavedamo se, da ti uporabniki pričakujejo čim hitrejši in natančen odgovor. Sicer pa smo v preteklih letih izvedli več analiz objav na blogih, forumih in spletnih omrežjih.”

Koliko objavljajo na teh omrežjih tisti, ki so pri nas že bili?
"Kar veliko je spletnih informacij oziroma objav o Sloveniji. Precej je objavljenih na vplivnih in razširjenih spletnih forumih (Tripadvisor, Lonely Planet ...) in blogih. Nekaj objav in blogov lahko najdete tudi na Blogi o Sloveniji. Naš cilj je poiskati čim več objav in se nanje odzvati. Naj še omenim, da se na socialnih omrežjih oglaša veliko turistov, ki so Slovenijo že obiskali, na splošni e-naslov info@slovenia.info ali direktno preko socialnih omrežij z željo po objavi njihovih fotografij in video posnetkov o Sloveniji preko naših omrežij.”

Božo Zorko

Tujci o naši turistični ponudbi

Analiza zapisov tujcev o Sloveniji na 427.000 forumih, 561.100 blogih, 11.300 objav na twitterju, 47.100 na facebooku in še 4300 drugih objav (skupaj 1,050.800 obvjav) je pokazala, da jih 85 odstotkov piše pozitivno o slovenski turistični ponudbi. Od teh se desetina pozitivnih objav nanaša na pohodniške poti, 9 odstotkov jih hvali gore in gorske poti, 25 odstotkov domačo hrano, 19 odstotkov raznolikost narave, 5 odstotkov jezera, 7 odstotkov vino in vinograde in 13 odstotkov neokrnjeno naravo in občutek divjine.

Podrobnejši pogled je izpostavil predvsem dokaj neokrnjeno naravo, mir, raziskovanje, občutek preprostosti in rekreacijo v naravi. (boz)

Sejem Alpe Adria

Čeprav je splet vse pomembnejše orodje propagande in prodaje, še dolgo ne bo mogel povsem nadomestiti nastopanja na sejmih in drugih oblik propagiranja. Osebni stik je za mnoge še vedno najpomembnejši. Splet je torej nujno potrebna dopolnitev in ne nadomestilo. Če bi sodili po udeležbi naših ponudnikov na sejmu Alpe Adria Turizem in prosti čas, ki bo do jutri v Ljubljani, očitno naše turistično gospodarstvo misli malo drugače. Tako se na sejmu predstavlja le majhen del naših turističnih ponudnikov, ni največjih, ni kopice manjših, ki ponujajo programe. Lepo je, da so eno dvorano namenili turističnim društvom, ki zastopajo manjše kraje, turistične kmetije in podobno, ni pa dobro, da skorajda ni zdravilišč. Splošne informacije o slovenski turistični ponudbi sicer lahko dobite pri Spiritovi stojnici. Kar dobro se predstavlja tudi Hrvaška in Srbija, razen Kompasa pa ni nobene večje agencije. Tako je sejem je v primerjavi s preteklimi leti dokaj skromen in očitno bodo morali organizatorji temeljito razmisliti kako naprej. (boz)

Z vesli po podzemnih toplicah

Miroslav Bertoncelj: Jamska terapija in veslaška dogodivščina

Madžarska je polna termalnih vrelcev. Med manj znanimi, a v zadnjih letih vse bolj obiskanimi je jama Tapolca v istoimenskem mestecu, ki je oddaljeno dobrih deset kilometrov od severne obale Blatnega jezera. Njuno ime je preprosti madžarski prevod slovanske besedne zveze "topli izvir". Toplice so samo petnajst metrov pod zemljo v pet kilometrov dolgem jamskem kraškem sistemu. Dve tretjini sta zaliti z zdravilno vodo, ki jo je sprva uporabljala bolnišnica. Zdaj je del podzemskega jezera, ki je namenjen jamski terapiji, okoli 300 metrov pa turistom, ki lahko okrepijo svojo telesno vzdržljivost.

Med kopanjem vodnjaka so jamo Tapolca odkrili leta 1902. Po desetletnem raziskovanju so jo odprli za javnost in uredili plovbo s čolni. Ti so podobni kovinski kopalni kadi naših prababic in dedkov izpred sto let. Največ trije smejo sedeti v njem. V roke dobijo vesla, nato pa lahko dokažejo svojo spretnost manevriranja. Kajti prostora nad vodno gladino ponekod ni niti do glave. Tristo metrov dolga ozka pot na 3300 metrov dolgem jezeru je enosmerna. Ker prehitevanje praktično ni mogoče, traja veslanje približno petnajst minut. Je pa odvisno od sposobnosti vseh veslačev in gneče, ki zaradi omejenega prostora in števila čolnov po navadi krepko poveča čas prikupne dogodivščine.

Verjetno skozi majhne apnenčaste prehode priplavajo iz mlinarskega ribnika, ki je oddaljen le nekaj korakov od jame. Večkrat spremenjeni mlin je zdaj hotel z gostiščem v najbolj romantičnem predelu Tapolce. Nasploh je občina v zadnjih letih namenila veliko denarja za preureditev mestnega središča nad podzemskim jezerom, ki ne privlači le bolnikov, ampak je tudi atraktivna dogodivščina za individualne izletnike kot tudi zaključene skupine vseh starosti.

Tekst in foto: Miroslav Bertoncelj