Večer: Uspešen začetek na Kokoši / Gora z razgledom / Po kraškem svetu Bele krajine
Uspešen začetek na Kokoši
Prvi dogodek Zlatorogove transverzale ponosa v letu 2013 se je zgodil na Primorskem, natančneje pri koči na Kokoši.
Metanje na koš oziroma v hrastov sod. (Arhiv Gremo v hribe)
Po zelo dolgi zimi je končno prišel čas za začetek nove sezone akcije Gremo v hribe. Prvi dogodek v letu 2013 se je odvil na Primorskem, pri koči na Kokoši, ki stoji na vzpetini Jirmanec na nadmorski višini 674 metrov. Vzpetina se razteza nad turistično znano Lipico, največjo slovensko vasjo Lokev ter najstarejšo turistično jamo v Evropi, Vilenico. Do koče vodi več poti, kot Zlatorogovo pa smo označili tisto, ki vodi od mejnega prehoda Lipica in vas v dobrih 40 minutah zmerne hoje pripelje do cilja. Koča spada k Planinskemu društvu Sežana.V Zlatorogovo častno knjigo se je vpisalo 517 pohodnikov, ki so se v preverjeni družbi Zlatorogove ekipe zabavali v nagradnih igrah in dan preživeli v naravi.
Zlatorogova ekipa je tokrat pripravila številne novosti pri igrah in nagradah. Ker je letos v Sloveniji na sporedu tudi največji športni dogodek v Evropi, EuroBasket, se je jutro začelo z metanjem košarkarskih žog. Vendar ne v koš, temveč v sod. Da, čisto pravi hrastov sod, ki je mnogim povzročal težave, saj žoga nikakor ni hotela vanj. Nato so sledile igre, kjer se je preverilo še znanje pohodnikov pri postavljanju šotorov ter igra "poskočni planinec", kjer morajo planinci pokazati svoje znanje pri sonožnih poskokih. Slišati je precej enostavno, a ko si zvezan s čisto pravo planinsko vrvjo, poskoki niso več mačji kašelj. Po kosilu so preverili še, kako se Primorci znajdejo v igri na čisto pravih skakalnih smučeh, ki je bila lani najbolj priljubljena. Ker je Kokoš na meji z Italijo, so se v tej igri želeli pomeriti tudi naši številni gostje iz sosednje države. Ob zaključku dneva je sledila še igra slepe miši, ki je iz obiskovalcev zvabila največ smeha. Za kaj v tej igri gre, pa se boste najbolje prepričali, če nas obiščete na katerem izmed prihodnjih dogodkov. Prvo priložnost boste imeli že čez štirinajst dni, ko se bomo podali na Kopitnik.
Otvoritev četrte sezone Zlatorogove transverzale ponosa je tako za nami, mi pa vas vabimo, da se nam pridružite na naslednjem dogodku, ki bo že danes pri koči na Kopitniku.
Gora z razgledom
V osrednjih kavkaških gorah leži gora Cheget z enim najlepših razgledov na svetu.
Sama po sebi ni nič kaj posebnega: granitni kup, ki sega 3601 metrov v višino. Vendar pa ima izredno zanimiv položaj. Leži severno od glavnega grebena Kavkaza in točno nasproti Elbrusa na drugi strani doline reke Beksan. Kot taka ima gora božanski razgled. Po svojem pomenu je daleč za najvišjo goro Evrope s 5642 metri na drugi strani. Vendar je navkljub vsemu izredno popularen vrh. Je sorazmerno lahko dostopen, za razliko od svojih divjih sosedov, in posledično odlična aklimatizacijska točka.
Pa še nekaj je: Cheget s svojo usodo zadnjih tridesetih let posebno natančno odseva usodo postsovjetskega prostranstva med Atlantikom in Tihim oceanom. Ti časi tem krajem niso bili kaj posebno naklonjeni in šele v zadnjih letih se spet postavljajo na noge.
Dolina Beksan namreč leži v Kabardino-Balkarijski republiki, ki ima nekakšen avtonomen status znotraj Ruske federacije. Kabardinci in Balkarijci niso slovanskega izvora. Po veri so muslimani ter tako kulturno in zgodovinsko bolj težijo k Bližnjemu vzhodu kot pa k ruskim prostranstvom. Oba glavna naroda sumničavo gledata rusko dominacijo. Povrhu sta tudi sama različnega etničnega izvora in tako kot marsikje drugje posledično medsebojno sprta.
Idilična pokrajina Terskola v dolini Beksan
Vrh Chegeta
V dolino se zavije, ko reka Beksan priteče na rusko ploščo. Dejstvo, da je do Groznega v Čečeniji od tu le dobrih dvesto kilometrov, prav gotovo ni spodbudna popotnica. V sredini doline je nekoč ležal eden največjih svetovnih rudnikov volframita, iz katerega so pridobivali volfram, ki je nepogrešljivi del vsake žarnice. Z žarnic smo prešli na sijalke in kar naenkrat ga nihče več ne potrebuje. Danes v mestu, ki je bil nekdaj spomenik socialističnega uspeha v velikosti Kranja, živi le še nekaj tisoč prebivalcev, mesto pa se seseda samo vase.
Terskol, svet v malem
Skozi težke čase je šel tudi Terskol, turistično središče ob vznožju Elbrusa in Chegeta. Nekdanji socialistični hoteli kažejo mračno podobo razbitih oken in vrat ter propadlih fasad. Vendar vse ni tako mračno. Poleg njih kot gobe po dežju rastejo novi penzioni v zasebni lasti. Terskol je svet v malem. Tam najdeš črnolase in temnopolte Kabardince in Balkarijce, od katerih imajo številni modre oči, pa rdečelase belopolte Ruse ter gornike z vsega sveta. Terskol je bil več desetletij zapovrstjo vse od konca druge svetovne vojne eno največjih smučarskih središč nekdanje Sovjetske zveze. Na pobočjih Chegeta je bila vrsta sedežnic, planinskih koč in spremljajoče infrastrukture. Sedežnice so se ohranile, vse drugo je bolj tako tako. Tisto, kar v Terskolu presune, je lepota okoliških gora. Mesto leži globoko na dnu doline, tako da se iz njega Elbrusa pravzaprav ne vidi. Se pa vidi greben štiritisočakov, ki sestavljajo Visoki Kavkaz - mogočno gorovje, ki sega od Črnega do Kaspijskega morja. Na Cheget se povzpneš po smučišču pod sedežnicami. Ena sedežnica za drugo pelje naravnost navzgor. Osrednji Kavkaz ima podobno podnebje kot Alpe, zato so tu širni smrekovi gozdovi, vendar je gozdna meja petsto metrov više, na 2500 metrih višine. Takrat pogledaš proti severu in kar naenkrat se Elbrus pokaže v vsej svoji mogočnosti. Mogočen dvoglavi vrh samotno stoji petnajst kilometrov severno od glavnega grebena in za tisoč metrov presega vse gore v okolici. Pogled z gornje postaje sedežnice skorajda ne bi mogel biti lepši.
Lenariš in se imaš lepo
Od tu je do vrha Chegeta še dve uri hoda. Ob poti so ostanki nekdanjih planinskih koč in opozorilne table v vseh mogočih jezikih. Le nekaj kilometrov proč je meja z Gruzijo. Ta ima z Rusijo zaradi ozemeljskih sporov izredno slabe odnose. Toda ozemeljski spori so le krinka za bistveno resnejšo bitko, pravcato hladno vojno, ki teče med Zahodom in Rusijo. Zahod se namreč preko Gruzije poskuša dokopati do srednjeazijskega plina in nafte, do katere mu Rusija zapira pot. Zato je povsod polno ruske vojske, ki se potepa po hribih. Pravzaprav smo si hribovci in vojaki med seboj še kako podobni. Oboji se potepamo po hribih, le da vojaki po ukazu in po prisili, mi pa iz čistega veselja. Na vrhu Chegeta, 3601 meter visoko, se človeku zazdi, da je v nebesih. Iz zasneženega vrha štrlijo posamezne gole skale. Ker so iz temnega granita, se na soncu pošteno segrejejo. Vležeš se nanjo in se aklimatiziraš. To ne pomeni čisto nič drugega, kot da lenariš, gledaš okoli in se imaš prav lepo. Na Chegetu, gori z enim najlepših razgledov na svetu.
Besedilo in foto: Janez Mihovec
Po kraškem svetu Bele krajine
Do Bele krajine po stranskih poteh, ko se je kar težko odločiti, kam, saj je slovensko podeželje polno skritih kotičkov, ki bi jih bilo treba videti, in ne pasti v kako kraško jamo.
Po kar nekaj urah, ki so naju vodile od Ptuja tja proti Črnomlju, sva v Šentjerneju, nedaleč od Kostanjevice ob Krki, radostna opazila, da "na cesti nisva sama in je na slovenskem podeželju še srečati ljudi, ki mimoidočim pomahajo v pozdrav. Živahnih romskih naselij je bilo potem na najini poti še kar nekaj, po razgibani bizeljski pokrajini pa naju je navdušil svet Bele krajine, kamor naju je vabilo odkrivanje Krajinskega parka Lahinja. Ta resda sredi aprila še ni vabil s svojimi zeleno-belimi brezami, kot sva si ga naslikala v svojih popotniških podobah, a že sotočje Lahinje in Dobličice v Črnomlju naju je navdušilo in zvabilo v svoj mir. Do Dragatuša je bil potem le še skok, tam pa odločitev, po kateri poti se podati v krajinski park, saj so dostopi vanj urejeni iz Pustega Gradca, Malega Nerajca in Belčjega Vrha, kjer so tudi parkirišča. Povirje Lahinje in Nerajčice je občina Črnomelj pred 25 leti zavarovala kot krajinski park.
Sredi Črnomlja se stekata rečici Lahinja in Dobličica
Ta obsega kakih 120 hektarjev in večino tega zavzemajo skrbno obdelane njive, drugo so gozd, močvirja in vlažni travniki. V Krajinskem parku Lahinja je najbolj ohranjeno samo območje reke Lahinje, Nerajski in Lahinjski lugi so še vedno prava botanična zakladnica in ob visokih vodah se močvirje spremeni v jezero, v parku obiskovalce navdušujejo manjši izviri in pa kraška jama Zjot, poznavalci narave tu najdejo celo vrsto redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, a že čisto običajnega pohodnika navduši mir krajinskega parka in srečanje s kulturno dediščino.
Bela krajina ponuja čudovito podobo kraškega sveta.
Pri čudovitem, 50 metrov širokem okljuku reke Lahinje v Pustem Gradcu, ki je eno redkih neposeljenih prazgodovinskih naselij v Evropi, stoji podeželska cerkvica Vseh svetnikov z zvonikom na preslico in manjšim pokopališčem. Tam, ob zeleno-modri rečici, pa še danes stoji žaga venecijanka in ob njej mlin, ki ga domačini za napovedane večje skupine obiskovalcev še "poženejo v tek.
Krajinski park, deloma po njem vodi tudi znamenita Župančičeva pešpot, je zanimiv tudi v kulturno-zgodovinskem pogledu, saj je bil okljuk reke Lahinje v Pustem Gradcu poseljen že v prazgodovini. Kjer je nekdaj stal srednješeški grad, je danes najti žago in mlin. Na njivah v bližini Velikega Nerajca so še danes vidne družinsko rodovne halštatske gomile, ki pričajo o nekdanjem življenju in načinu pokopavanja umrlih. Bela krajina, z njo pa tudi Krajinski park Lahinja, je pretežno kraška pokrajina med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo, ponaša se z vrsto kraških pojavov, ki so značilni za plitvi kras, zato obiskovalce navdušijo kraška polja, udorne vrtače, topli izvir in jama Zjot, ki jo nekateri poznajo tudi kot jamo Djud, pred njenim vhodom pa je naravni most.
Za sprehod po parku, ki je tudi del Nature 2000, si je treba vzeti nekaj ur časa, a čas tam mineva počasi in pohodniku se zdi, da se je čas v Beli krajini prijazno ustavil. Po cesti, ki vodi ob robu Krajinskega parka Lahinja, je mogoče priti do osem kilometrov oddaljene Župančičeve Vinice, obmejnega naselja, ki je dobilo ime po vinu, v reki Kolpi pa se je poleti mogoče tudi prijetno osvežiti.
Besedilo in foto: Slavica Pičerko Peklar