Pozdravljeni!
Hvaležno vam vračam oblačila in se še enkrat zahvaljujem vsem za pomoč meni in mojemu »možu«. Jaz sem dobila samo modrice, medtem ko ima mož zlomljeno kost v levi rami. Pa se bo že pobral.
Hvala za vse!
Začetek te zgodbe je postavljen na dan, ki je prinesel veliko sreče v nesreči. Trinajstega dne v juliju 2008 leta se je v oblačni liniji, ki jo je vlekla nevihtna gmota, marsikje razbesnel pravi vihar. Konjenica, ki je divjala, je pustila za seboj pravo razdejanje. Nedeljski popoldanski počitek je oddaljeno grmenje, ki se je približevalo, spremenilo v kaos. Ljudje si bomo »na srečo« ta dan zapomnili predvsem po novih prijateljih, dobrih ljudeh, spremenjeni pokrajini, polomljenem drevju, številnih delno uničenih domovih, razkritih strehah in poškodovanih pomožnih objektih na kmetijah.
Oblak se je s precejšnjo naglico pomikal preko Gojške planote, se valil preko Grebena, hitro prekrival ostanke modrega neba in soncu odvzemal svetlobo. Okenske navojnice so drsele navzdol. Še nekaj posnetkov čez zadnje še nezastrto okno in že je puhnilo. Zastor se je spustil in nevidne sile so z vso svojo močjo udarile. Pogovor je zamrl in po hiši so se slišali samo posamezni koraki. Dovolj je bil že hiter pogled skozi vrata na podstrešje, kjer je nekaj ledenih delcev prišlo skozi zračne elemente. Ropot ni bil glasen. Piš je srkal zvoke in nikakor se ni dalo razbrati kaj se zunaj dogaja. Pod dvojnimi vhodnimi vrati je prineslo nekaj vode, ki jo je bilo potrebno obrisati. Samo nekaj minut in šum se je polegel. Napetost ob pogledu in dvigovanju navojnic je hitro naraščala.
Prvi pogledi niso razkrivali prave slike. Megla in vlaga v zraku sta zakrivali razdejanje. Le še malo je deževalo, zato smo počasi odšli ven. Na sredini travnika pod dvoriščem je ležala na pol prelomljena smreka. »Tole pa ni bilo tako nedolžno,« smo se spogledovali in gledali naprej.
Na travniku sta pozabljena ležalnika kazala svojo skrivljeno podobo.
»Kaj pa je tam zraven zvito?« smo se spraševali. Veliki pločevinasti napis, ki je vabil v bližnjo gostilno, je po zraku priletel vsaj sto metrov.
Za ograjo in polomljenim malinami sta na spodnji cesti ležali še dve smreki in drevesa divjih češenj, na katere sedaj ne bo potrebno plezati, da bi zaužili drobne in malo grenke češnje.
Sosedov se včasih skorajda ni videlo, ker je zeleno drevje pogled že povsem zakrilo. Sedaj se je povsem odprl pogled na poškodovane hiše.
Hlev nad hišo je bil tudi odkrit, zato smo se zazrli nazaj in pogledali podrobno še našo hišo. Pribiti strešniki so obstali na strehi in obvarovali dom. Prozorna kritina, ki je varovala toplo gredo je ležala vsepovsod. Polovica oreha je obležala ob še stoječem deblu.
Dež še ni povsem ponehal, vendar so tišino že pričele rezati prve motorne žage, ki so žagale polomljeno drevje.
Sosed je prišel mimo. Povedal je, da ima skorajda povsem odkrito streho, vendar k sreči ni bil nihče poškodovan. Odpravil se je še do bližnjega doma, kjer živijo starši, da pogleda, če so tudi tam vsi v redu.
Po cesti so peš prišli prvi nedeljski izletniki. Pogovor se je takoj zasukal na podrto drevje na cesti. Tedaj smo se šele zavedli, da se je morda komu kaj pripetilo. Vzel sem telefon in se najprej se pogovoril z domačimi v Kamniku, ki so bili v redu, si ogledovali škodo in popravljali strehe. Potem sem zavrtel še trimestno številko, vendar odgovora ni bilo.
»Seveda, saj že vsi kličejo,« sem odgovoril sam sebi. Vzel sem še radijsko postajo in poskusil na različnih frekvencah. Slišal sem le hiter pogovor gasilcev, ki pa jih nisem hotel motiti.
Povedal sem svojim kam grem in skočil navzdol po cesti, da bi pogledal, če je slučajno s kom kaj narobe. Izognil sem se nekaj ležečim drevesom in zagledal prvi avto. Odgovorili so, da je sicer vse v redu, vendar jih je vseeno strah. Stopil sem pod naslednjo odlomljeno smreko, ki je ležala čez cesto. Takoj za njo je stal avtomobil. Nihče nič poškodovan, toda pred njimi je ležala nova smreka in takoj za njo drug avto. Tako se je nadaljevalo še cel kilometer, dokler se gozd ne konča. Nikomur nič, samo strah in nihče ni mogel nikamor. Predlagal sem jim, da naj kar lepo počakajo, ker so motorne žage vse glasnejše. Sam sem se vrnil nazaj domov.
Na križišču je sedaj že več ljudi in prvi avtomobili so se že pripeljali s prelaza. Nekaj jih je peš prišlo tudi z Raka. Povedali so, da ni nihče poškodovan vsaj dva kilometra nazaj od Kališ, zato smo tudi sami pričeli z žaganjem podrtih dreves, ki so ležala na cesti.
V sivem avtomobilu se je pripeljal uniformiran policist in za njim gasilci iz okolice Gornjega Gradu. Povedali so, da je vendarle nekje na cesti, ki pelje z Raka, na avtomobil padlo drevo in poškodovalo nekaj ljudi. Povsem na kratko smo se posvetovali in s sinom sva odšla otovorjena z najnujnejšo opremo in žago proti Raku. Gasilci pa so se zagnali in pričeli s čiščenjem cestišča. Nad vasjo je bilo nama v čudo drevje že požagano tako, da sva lahko hitro hodila. Kmalu so se nama nasproti pripeljali domačini. Ob vprašanju o ponesrečenih so dejali, da ni nihče prosil za kakšno pomoč. Ljudje v nekem razbitem avtu so že odšli na Raka in jim ni nič hudega. Zato sva kar obrnila in o tem povedala policistu, ki se je pripeljal nasproti po tedaj že očiščeni cesti.
Kar naenkrat se je na telefonu pokazalo sporočilo o zgrešenih klicih. Teh sporočil je prišlo sčasoma še več. Poizkušal sem odgovoriti, da bi zvedel, kaj se dogaja. Na Raku naj bi vseeno bilo nekaj poškodovanih, zato so tja napotili kar dežurni helikopterski posadki, ki sta pobrali poškodovane.
Počasi so se vzpostavile tudi telefonske zveze in pokazala se je potreba po pregledu nekaterih območij – cest. Iz doline sta se pripeljala še dva gorska reševalca in dobili smo se na Raku. Po dokaj skopih informacijah, pogovoru z gasilci, smo se razdelili. Nekaj poškodovanih naj bi bilo na Planini (kasneje se je pokazalo, da so bile te informacije napačne), nekaj pa pod Kašno planino. Z Matejem sva se odpeljala preko Volovljeka pod Kranjsko rebrijo in mimo Kašne planine navzdol, dokler niso podrte smreke preprečile vožnje. Oprtal sem nahrbtnik in se pod podrtimi drevesi podal naprej po cesti. Matej pa se je odpeljal nazaj domov.
Fotoaparat je le nekajkrat poromal proti očesu in sprožilec je pomagal ujeti razdejanje. Sedaj je bilo vse videti blizu in visoke smreke niso več zakrivale pogleda. Plezanje po drevju in plazenje pod njim, je postajalo vse bolj naporno. Počasi sem se prekoračil deželno mejo. Ceste skorajda ni bilo videti, ker jo je drevje dodobra zastiralo. Še malo, pa bi bil na gozdni vlaki, ki pelje v svakov gozd. Nekaj besed se je zaslišalo že na tej vlaki. »Najbrž so gasilci iz Luč , ki so jih poslali v iskanje,«sem si sam pri sebi mislil, zato sem jim zavpil (pozneje je prišlo še nekaj gasilcev iz Gornjega Grada).
Našli so moškega in žensko, ki sta obtičala ujeta v gozdu. Moški je imel poškodovano levo ramo, zato je nekaj gasilcev iskalo pot, ostali so pomagali že precej izmučenemu moškemu. Kljub nesreči smo bili veseli nenadejanega snidenja. Pogovor in pogled, je hitro pokazal, da bi bilo takšno nadaljevanje poti tako ali drugače zelo težko in bo treba ukrepati drugače. Ob kolovozu je bilo še nekaj ne podrtih dreves in tudi če bi nam uspelo dobiti helikopter, se bi morali pomakniti na bolj odprto območje, pa še veter je pihal. S pomočjo radijske postaje je bila vzpostavljena zveza s Centrom v Ljubljani, nadaljnji pogovor z dežurnimi na Brniku je prinesel rešitev, ki je prišla po zraku.
Na poškodovano ramo smo namestili še opornico in opravili zasilno imobilizacijo. Počasi smo odšli navzdol, vendar je moral poškodovani kaj kmalu prenesti težo s svojih nog na tuje, ker je izmučenost že naredila svoje. Našli smo za silo primerno mesto, sredi podrtega drevja. Sem s Kranjske se je že »čul« značilen zračni ropot. Sivo zelen helikopter je poletel preko Črnivca in potem zaradi JZ vetra obrnil nazaj. Stopili smo samo malo višje na polomljeno drevje in ga usmerili tako, da nas je lažje našel. Ko se je postavil nad nami sta se po tanki jekleni vrvi spustila reševalca. Helikopter je odletel in povsem v miru sta reševalca, ki nista bila preveč zgovorna, lahko namestila trikotno oprt za dvig ponesrečenca. Helikopter se je vrnil, potegnil k sebi najprej poškodovanega z zdravnikom in nato še drugega reševalca. Velika skrb se je odpeljala - hitro in enostavno. Ostali smo sami in hitro se je poleglo ropotanje. Ko je ponehal zoprn veter, ki ga ustvari mogočna mašina, smo se odpravili nazaj. Gozdna vlaka je bila vsaj delno prehodna in po nekaj prečenjih, zamudnih izogibanjih in podajanjih rok smo se znašli na domačih travnikih. Ko smo zapuščali gozd so nas opazovali kot nekaj čudnega.
Ta zgodba se je sedaj že zasukala in prve poševne besede zahvale so bile že zahvala za pomoč. Po kratkem okrepčilu z domačo metino potico (spečeno še pred neurjem) in čisto vodo smo se odpravili naprej. Ko smo se na deželni meji skupaj s policisti prepričali, da tod ni nihče več izgubljen v podrtih gozdovih, smo se odpeljali na Gozd in skorajda obmolknili ob prizoru.
Poprijeli smo, tokrat skupaj z gasilci iz Tunjic, saj je bilo potrebno zasilno pokriti porušene domove. Temo so odrinile gasilske luči.
V naslednjih dneh so glasovi prijateljev prinašali ponudbe za pomoč…
Vasica Gozd. Sedem dni po neurju.
Boris Štupar
Za razlago in pomoč pri takšnih pojavih, nekaj nasvetov iz ljudskega izročila:
-Na telovo odlomijo veje bližnjega drevesa in jih shranijo. Ko se pripravlja k nevihti, jih zažgejo v ognjišču, da dim prežene ujmo.
-Na veliki četrtek so jedli »zadnjo večerjo«. V predelu Gornjega Grada so bili obvezni masleni pšenični štruklji; potem veter ni trgal streh.
-Proti toči so zvonili z blagoslovljenim zvončkom in molili, da bi se oblak preusmeril drugam.
-
Zapisal: Aleksander Videčnik