Delo, Trip - Mateja Gruden: Pogrezanje v spanec pred »tv Triglav« in še ovca za dobro jutro
V bivaku II (2118 m) na poti iz doline Vrat proti Dovškemu križu – Prijetno urejena hiška v zavetju rogljastih martuljških gora – Še so brezhibno tihe noči – Vzpon le za izurjene planince, svarijo poznavalci
Kakšen medeni teden na Maldivih neki, resnična romantika je prostovoljna osamitev v dvoje pod prepadnimi ostenji. Tako sem razmišljala, ko sem sedela ob pločevinastem igluju na ploskem travnatem razgledišču na dobrih dva tisoč metrih in pogledovala po stenah in vrhovih, ki so me oklenjali. Triglav in njegova mogočna severna stena sta v jasnem popoldnevu nehote kradla pozornost preostalim v obroču, čeravno po krivici; zlasti rogljati Rokavi in Oltarji bi bili upravičeno užaljeni. Občutek neukročenosti, ki ga ustvarjajo stene in skalovje, blažijo mehka pomuljena trava in ruševje. Do bivaka II nad Vrati sva se vzpela zgodaj popoldne, da v njem prespiva in se prihodnji dan odpraviva na edini dvatisočak nad njim, na katerega povede še bolj ko ne planinska in zgolj za ščepec plezalna pot, čeprav po brezpotju, na 2542 metrov visoki Dovški križ.
»Televizija Triglav« je počasi ugašala. Z glavama na polici, ki razmejuje bivak na vhodni del in posteljo, sva opazovala vijolično ožarjanje očaka med potapljanjem sonca in njegovo počasno ogrinjanje s temo. Na Kredarici je brlela luč. Malce privoščljivo sva mlela, koliko ljudi se bržkone gnete v koči, medtem ko midva uživava v razkošju samote na za dva prevelikem ležišču (udobno za štiri, šest pa se jih že stiska) v zavetju z lesom obložene zaobljene hiške, v toplih spalnih vrečah na vegastih vzmetnicah, prekritih s karirastimi odejami. Še vzglavniki so bili pripravljeni za podlogo.
Prijeten je bil ta visokogorski »brlog«. In tako domač – s starim kuhalnikom, podloženim s preživetim loncem, policami z okrušenimi skodelicami, kozarci in prigrizki, ki so jih obiskovalci zapustili morebitnim praznim planinskim in gorniškim želodcem: konzervami tunine, čokoladnimi ploščicami, čajem …
Noč je bila brezhibno tiha. Nič oglašanja ptic, nič več blejanja ovac, ki se čez dan pasejo na travnati ravnici planine Šplevta nad bivakom. Zgolj občasno škripanje hiške, z jeklenicami pripete na tla, trdno stoječe na robu police.
Ampak bodimo stvarni. Kar dolgo v večer sva napenjala ušesa, da bi ujela morebitno približevanje drugih človeških duš. Pod bivakom je dolg meliščni jezik, po katerem vodi pot do njega. Bržkone bi jih slišala. Razen če se ne bi kdo vzpel po skalnato-travnati vzporednici in presenetil komajda tik ob bivaku!? K sreči ni nič zmotilo tišine do zgodnjega jutra prihodnjega dne, ko je naokoli zablejalo in zazvončkljalo.
Brž iz tople spalne vreče (čeprav noč ni bila kdo ve kako ledena) in odpreti vrata! Jutro je odela gosta bela megla, videti ni bilo niti streljaj proč. Pa nazaj v posteljo, čakati, da se »televizija Triglav« vklopi; občasno se sicer je, a slika nikakor ni hotela biti jasna dlje kot zgolj nekaj minut. Se je pa sem in tja pred vrati pomudila kakšna ovca in zvedavo pobolščala skoznje.
Megla se je čez čas vendarle razpršila in skoznjo so pokukali vrhovi in grebeni gora na živahni modrini. Brž ven in navkreber. Drugih obiskovalcev še ni bilo, vse sva si smela ljubosumno lastiti.
Počasi gor, hitro dol
Pot se je vzpela ob vznožje Šplevte proti melišču pod razgibanim skalovjem in nato na travnato pobočje. Že domala na začetku vzpona so naju više pospremili »možici«, skulpture iz kamnov, ki jih planinci oziroma gorniki na brezpotjih postavljajo za lažje iskanje poti. Deloma travnata, nato meliščna in gruščnata, občasno pa precej strma in izpostavljena pot je po približno poldrugi uri privedla na vrh Dovškega križa. Medtem ko sva se vzpenjala, se je za nama vnovič začenjala zgoščevati megla in se dvigovati, a ujela naju ni. Tako sva na vrh dospela v bleščeči modrini, na kateri so se izrisovali grebeni proti sosednji Škrnatarici, nazaj proti Rokavom in Oltarjem, videti je bilo križ na Škrlatici …
Spust je bil neprimerljivo hitrejši kot vzpon. V bivaku naju je čakala prtljaga, ki sva jo zjutraj pustila v njem, da sva si olajšala nahrbtnike. Očitno se v njem (še) ni namenil spati nobeden od novih prišlekov, ki sva jih po sestopu z Dovškega križa srečala pod Šplevto. Pospravila sva za sabo, dopolnila »shrambo« hrane, nato pa se oddričala po dolgem in večinoma odličnem melišču za nagle spuste.
Srečala sva jih tik nad dolino. Štiri vedre planince okoli petdesetih, naložene z zajetnimi nahrbtniki in spalno opremo. Da bodo prenočili v bivaku, so pojasnili. Zavrtim dan nazaj in kar malce me spreleti – romantika v šestero?
Mateja Gruden