od Vlasta Kopača, častnega predsednika Planinske zveze Slovenije - Tone Škarja
Tone Škarja
OB SLOVESU OD VLASTA KOPAČA
Vlasto Kopač je bil človek, ki je vzel svojo usodo na rame in jo nosil, kot je najbolj čutil, da je prav. Gospodar življenja mu je namenil pot odrešitve 27. aprila v tihem večeru. Zbrali smo se, da se od njega še zadnjič poslovimo.
Rojenice so ga položile v zibelko 3. junija 1913 v Žireh, po odsluženi vojaščini se je jeseni 1934. leta vpisal na arhitekturo pri profesorju Jožetu Plečniku in se očitno dobro obnesel, saj ga je Plečnik štiri leta pozneje povabil — »da bi nekaj lepega skupaj napravila« — za stalnega sodelavca pri risanju načrtov za ljubljanske Žale in nadzoru obrtniških del. Vmes je bil leta 1936 krajši čas zaprt, ker je na vrhu Storžiča narisal srp in kladivo. Politika je bila torej druga vzporednica njegovega življenja.
Pot in srce pa sta ga vodila tudi k naravi. Zapisal je: »Po vrnitvi iz zapora (1936) sem šel v Kamniško Bistrico. Gazil in ril sem po snegu čez Presedljaj, Čohavnico do Praga in Korošice dva dni. Bili so sončni dnevi, zlezel sem še na vrh Ojstrice in nikjer ni bilo žive duše. V dolino sem se vrnil spet poln zaupanja vase. Tisto zimo sem božične praznike preživel v snegu na Veliki planini. To je bil začetek moje ljubezni in hrepenenja do gora.«
Vlasto Kopač je bil levičarski študent. Z enako mislečimi je ustanovil Akademsko skupino Slovenskega planinskega društva. Bili so plezalsko usmerjena druščina, ki so bili do pričetka druge svetovne vojne naravnani v jasen cilj: dvigniti nizko raven našega zimskega alpinizma in se usposobiti za plezanje v višjih gorstvih.
Z italijansko zasedbo Ljubljane leta 1941 se je za Kopača končala doba Plečnikovih Žal in alpinizma; povsem ga je okupiralo delo v grafičnih delavnicah — tehnikah — ilegalne Ljubljane. Aretirali so ga takoj po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Ljubljane in od 6. januarja 1944 do konca vojne je bil v koncentracijskem taborišču Dachau.
Po vojni je oblast vključila Kopača v gradnjo in obnovo porušenih naselij, sam pa se je kot predsednik PD Ljubljana Matica posebej posvetil obnovi požganih ali zanemarjenih in izropanih planinskih postojank. Poskrbel je, da je bil alpinizem poudarjen pri takratni organizacijski obliki slovenskega planinstva. Bil je tudi predsednik Odbora za planinstvo in alpinizem pri Fizkulturni zvezi Slovenije. Vodil je prvi alpinistični tečaj po vojni in organiziral obnovo starih in ustanovitev novih alpinističnih odsekov ter poskrbel za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalnikov, vetrovk in za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nič manjšo pozornost ni namenil razvoju GRS. Načrtoval in vodil je gradnjo bivaka pod Skuto in spomenika padlim v Kamniški Bistrici. To delo je opravljal z veseljem, saj je ob njem prihajal v stik z gorskim svetom, po katerem je hrepenel vsa štiri vojna leta.
Oktobra 1947 ga je aretirala Udba in po desetih mesecih postopkov, podobnih gestapovskim, a obogatenih s sovjetskimi metodami in domačimi domislicami, je »priznal« vse in bil leta 1948 obsojen na smrt; vendar se je največja teža smrtoželjnosti oblasti ohladila že pri izvršitvi obsodbe nad prvo skupino, tako da so mu kazen spremenili v zaporno (in jo pozneje še skrajšali).
Kopač je že kmalu po obsodbi, čeprav za rešetkami, postal družbeno koristen arhitekt ter risar prvih dveh »pravih« planinskih zemljevidov, Julijcev in Kamnških. Kljub izpustitvi leta 1952 se je njegov zapor nadaljeval še dolga leta zaradi odmaknjenosti in strahu ljudi. Spomeniško varstvo, spomeniki in predvsem arhitektura Velike Planine, njen prenos na turistično naselje, so bili področje Kopačevega dela v počasnem celjenju vojnih brazgotin. Obnova Plečnikovih Žal, že namenjenih propadu, ker so s svojo belino senčile brezdušnost novih, je več kot simbolično zadnje večje strokovno delo Vlasta Kopača.
Vedno je znal ohraniti vedrino in zaupanje, na življenje je gledal z dobre strani, nikogar ni obsojal ali mu vsiljeval svojega mnenja. S mirnim srcem je zmogel prisluhniti sočloveku in ga razumeti.
Domače okolje, ki ga je podpiralo in mu dajalo moč, notranjo trdnost, da je preživel stvari, katerih le delček bi zlomil marsikoga, mu je bilo svetišče. Na koncu vsakega njegovega predora so bile gore, delo, žena, hčerka in tudi prijatelji.
Vsi udarci življenja, razsekana alpinistična pot, obsojen od nasprotnikov in svojih, človek s častmi in zadnja smet v človeškem podzemlju, ga ni odvrnilo od poslanstva: delati, kar je prav in dobro — in to kar najbolje. Delal je za druge, zanesel se je nase, na nezmotljivi notranji kompas. Zanj mirno lahko rečemo, da je »človek za vse čase«. Pokončen, ponosen, miren, zvest, dober. Na njem je vsekakor nekaj trajnosti arhitekture. Bil je časten častni predsednik Planinske zveze Slovenije. Brez takih stebrov nas Slovencev že zdavnaj ne bi bilo. Na jesen življenja sta mu tako Planinska zveza kot Republika Slovenija podelili svoji najvišji odlikovanji.
V svojem življenju je spoznal globoke prepade bolečine in nemoči ter visoka pobočja vere. Na koncu je ostal le še molk ljubezni, ki se ga ne da nadomestiti in bo gotovo povedal več, kot vsi njegovi izrazi prej. Nam pa je ostala skrivnost, ki jo bomo spoznali nekoč. Do spoznanja pa nas bo božal veter, greli žarki in vodili koraki na neskončne poti. V vsem tem ostaja z nami Vlasto, ki je bil prijatelj in človek , ki se je zavedal svojega poslanstva.
Iskreno sožalje hčerki in sestri, ter slava Vlastu Kopaču, njegovemu delu in ljubezni.