»Do vrha je še dolga. Palec je nekje daleč spredaj. Tole za nama je Na Možeh.« Danes imava moško turo. Ženske je pustil v dolini. Okoli naju pa že štrli pokonci veliko posameznih stolpičev.

 

Četrtkova zgodba

Palec

Prava pokrajina za gorske palčke in škrate

 

Negotove napovedi. Vremenska napoved za četrtek spet ni obetavna. Niham med možnostmi različnih zahtevnosti. Ugibam, kam bi se dalo priti v rahlo negotovih razmerah. Nekoč so se z napovedovanjem ukvarjali astrologi, danes pa se najpogosteje prisluhne vremenskim napovedim. Ali je med njima kakšna razlika? Ne vremenarji ne astrologi niso razočarani, kadar njihove napovedi ne držijo. Motijo se tudi ne. Po njihovo se le tok dogodkov vedno znova obrača drugače. Tudi, če napovedo slabo vreme, jih zato nimamo nič manj radi. Pokličem Vlada. Prosto ima. Vprašam ga, če kam greva. Vseeno mu je, kam in kdaj. Kot bi ne spremljal zadnje vremenske napovedi. Ni mu mar, ko malo zamujam. Nasprotno! Predlaga majhen ovinek v Mekinje. Prepričevat greva Kellya, naj gre z nama v gore. Ne vem, če to dela nalašč. Ni mi vseeno. Ta zadnji odlog mi pride prav. Tako je večja verjetnost, da bova na vrhu šele po peti uri.

Cena prevoza. Pred prazno hiško stoji zelo prijazen gospod. Milan ne ve, kako nama pomagati. Ne bi rada predolgo čakala in izgubljala čas popoldneva. Ponujava mu možnost plačila kdaj drugič. Naj plačava na vmesni postaji? Tja se je na motornih saneh odpeljal blagajnik, šef smučarskih prog. Sedé pridobivava višinsko razliko. Na sredi se mimobežímo z voznikom motornih sani. Njegov pogled navzgor me odreši upanja, da se bova peljala zastonj, In res. Slišiva, kako se po kratkem postanku na spodnji postaji ponovno odpelje s polnim plinom. Vmesno postajo zasede pred nama. Ob sestopu s sedežnice imam namen steči. Desno nogo nagnem naprej. Peta spodrsne in hrbet se nagne nazaj. Ob poledenela tla udari rit sočasno z nahrbtnikom. Tudi brez posledic postanem nejevoljen. Brez potrebe se začnem sprenevedati, ali naju spusti navzgor. »Dva tisoč tolarjev.« Nimam drobiža in v hiško gre menjat bankovec. »Grem kar naprej! Tisti iz teptalca je, ki nas je zadnjič na smučišču nahrulil.« In že ga potegne navzgor mimoidoči sedež. »Na izstopu imate led.« »Žičnica je za smučarje, ne za planince.« »Tale žičnica nama je danes prišla prav, le zadnjič nas je nekdo iz ratraka močno nazjal, ker smo hodili po smučarski progi.« Gleda me, potem pa doda povsem umirjeno: »Veste, luknje od nog na smučišču niso prijetne.« Beseda ni konj.

 

Nekaj palcev je že na začetku grebena

Prihod na greben. Napovedan mraz zamuja ali pa mu bodo vremenarji prihod za danes celo odpovedali. Vlado ocenjuje, koliko kasniva. »Sam si hotel dodatno vijugati skozi vasi,« ga opominjam. Proti Suhemu rušju goni močneje. Za ustavljanje tempa uporabim enega od trikov, ki sem se jih naučil od prijatelja – snemanje vetrovke mu le vnaprej napovem. Prvi hrib obideva po poti z minimalnim naklonom, potem pa obstanem za najavljeno slačenje vetrovke. Zatem se strmina popravi na trideset stopinj in več. Včeraj sem mu omenil Vrtačo in Palec, pa se je spomnil na to lepo grebensko turo. »Do vrha je še dolga. Palec je nekje daleč spredaj. Tole za nama je Na Možeh.« Danes imava moško turo. Ženske je pustil v dolini. Okoli naju pa že štrli pokonci veliko posameznih stolpičev. Podlaga postaja trša. Z domišljijo bi v eni od skal videl obliko pasje glave. Stopiva na greben. Čas je, da na čevlje natakneva ostre čekane.

 

Nekaj trdega za ogrevanje. Prvi prehod sem si predstavljal kot grebenski sprehod. Vseeno zložim palice, snamem cepin in si nataknem čelado. »Vlado, ti si šef. Naredil bom, kot boš rekel. Tudi meni ni prav, kadar mi na skupnem izletu modrujejo manj izkušeni in jim moram razlagati ali dokazovati, zakaj naj naredijo tako, kot mislim, da je prav.« Sprehod kmalu končava pod krajšim skalovjem. Prvi stopi so še togi, potem pa se z vsakim oprijemom bolje ogrevam. Juhuhu, čez sva prišla! Vlado si je izbral obvoz po snegu, mimo borovja. Na grebenu, ki se ga s Savske ravnine ne vidi, naju tesno obdajajo gore. »Super tura je to,« sem navdušen. »Počakaj, še nisva na vrhu!« Vmes je na Smokuško planino posijalo sonce, sedaj pa se njegov odblesk vidi še v najinih zrklih. »Kar tule dol bova morala sestopiti.« Od besed mi otrdijo mehka tla pod nogami. Dobro pogledava. Tako trda pa nama spet ne prede!

 

Prva strmina ponehava, ko je sonce že Na Možeh

Lekcija nepredelanega snega. »Greš ti prvi?« Vseeno mi je samo prvi trenutek. »Ja. Raje grem prvi.« Gladke skale prekriva tanjši trak nepredelanega snega. Najraje se začnem spuščati z levo nogo. Ko zraven postavim tudi desno, se prva po malem poseda. S cepinom si ne morem pomagati. Takoj se potegnem nazaj. Bom že kako, bo že počakal, da premislim in zlezem v miru. Mogoče je imela gora zaupanje vame. Predvsem sem sam zbral zaupanje vase. Zaupal sem gori, da mi daje najboljšo možno oporo. Žal moram na koncu pohoditi lepo ostrino roba snega, ki je kot zobna plomba zalivala majhno škrbino. Vlado je izginil iz vida. »Kje si?« Pokaže se ob strani, kjer je začetek prečnice. »Tu se hodi poleti.« Tudi gams je pred kratkim šel tam. Je že vedel, zakaj. »Pozimi so najboljše južne in zahodne strani, spomladi pa severne.« »Kdaj so dobre pa vzhodne?« »Ja, hm. V bistvu nikoli!« Naslednji ostrini grebena se začneva umikati na pobočje nepredelanega snega, obrnjenega proti vzhodu.

 

Vsak zvrača slike na svoj način. »Stoj!« Izvlečem aparat in namerim. »Sliko sem zvrnil za trideset stopinj. Zanima me, če bo kdo opazil. Mogoče Tomaž?« Na vmesnem pomolu vrže sidro – cepin zasadi v trd sneg. Hoja mi je v užitek in noge hočejo še in še te ravno prav trde podlage. Ko se obrnem, ga vidim na tleh, kako fotografira ležé. A tak je njegov stil zvračanja slik! Vprašanje, če ima pravšen občutek za vodoravnost obzorja, ko gleda naravnost v nebo. Kdaj bodo na fotoaparate začeli vgrajevati tudi vodne tehtnice? Nekaj je jasno. Leže so perspektive drugačne. Za naslednjim pregibom grebena se ogneva večji skalni štrlini. S kar najbolj resnim glasom rečem: »Ko primeš za to izboklino, skozi tebe steče energija gore.« Vlado me sumljivo pogleda. Kotička ustnic se mi rahlo ukrivita navzgor. »Ob nevihti je na takih krajih nevarneje. Energija strele zlahka steče tu skozi. Po moje mora biti tu vsaj dober pretok.« Kaj pa, če je vse to res? Tudi akumulator ne ve, ko ga nekdo polni.

 

Prvi snežni raz; zadaj Šentanski plaz, vrezan globoko v Begunjščico

Kdo bo stal prvi na vrhu? Po tehnično manj zahtevnem delu napredujeva hitreje. Vmes s pogledi sledim Vladovi roki. Kaže na mesta, kjer bi se dalo v sili predčasno spustiti v dolino. V Julijcih se temní od oblakov. Tudi okoli naju potegne drugačen veter. Čedalje višje vlečem ovratnik od vetrovke, do vrha vratu. »Zadnji vzpon pojdi naprej, da boš prvi na vrhu.« Kakor želi. »Popolnoma vseeno mi je.« Vmes je imel več postankov za slikanje. Čakam ga na vrhu, pred križem. »A na najvišjo skalo si že stopil?« Sumničavo me pogleda, preden stopi na njo. Pa sem ga potegnil. On je prvi stopil na vrh! Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, bi mi rekel, če bi vedel. Sam sem namreč pozabil stopiti na špico. Vrtačo preleti oblak in v zraku zaplešejo sveže zamrznjeni vodni kristali. Okoli naju se hladi. V uhlje se mi lovi zvok hladnega vetra. Telefonskega signala ne ujamem. Strinjam se, da takoj sestopiva v zavetrje vzhodnega roba.

 

Signalizacija. »Počakaj!« Počakam. »Točno za teboj sveti luna.« Lepo sveti. Po prehodu čez skale slediva starim stopinjam. Sedla ne doseževa, ker se Vlado v nekem trenutku nenadno spusti navzdol v strmino. V kratkem času dveh pritiskov na sprožilec je globoko pod mano. Maham mu, naj se ustavi za kakšno sliko. Počaka me na izteku v Suho ruševje. »Sedaj bova pila čaj.« V glasu ne dopuščam možnosti dvoma ali ugovora. »Polne termovke ne bom nosil v dolino.« Usede se in vezalke zateguje že tretjič. »Je kaj narobe s čevlji?« »Ah, letos mi nekaj nagajajo… če bi prej vedel, da bova šla tako pozno od doma, bi rekel tudi Ireni.« Pri prečenju pomrznjenega snega mi noge zvija v gležnju. Na robu kraške kotanje se ponovno ustaviva. Čas je za ponoven poskus uporabe mobilnega telefona. Nekaj lučk je videti v Gornjesavski dolini. Mogoče pa bo! Po vzpostavljeni zvezi ne slišim nič. Na drugi strani je bilo tako gluho, kot bi govoril telefonski tajnici. Tudi zato sem malo napet in ne povsem zadovoljen s poročanjem. Še dobro, da mi na koncu Maretov glas v slušalki potrdi sprejem.

 

Prvi palec z drugega kota

Primeren sestop. Na Zelenici ugasneva lučki, da bi svetloba skoraj popolnjene lune še močneje prišla do izraza. Ugibam, ali bo smučišče ledeno. Ne, ne more biti. Dereze in drugo opremo pospraviva in pripraviva palice. Tura je na koncu, ne pa tudi sestop. »Ne vem, kje boš šel ti. Plačal sem karto za žičnico in mislim, da je vanjo vključen tudi en spust po smučišču,« je moj argument. Pred dvema tednoma je bilo tako temno, da nisem imel pojma, kje je bil rob smučišča. Gospod žičničar je po svoje imel prav. Danes med hitrim spodnašanjem nog uživam povsem ob robu smučišča. Vlado za svoje veselje izbere skrivnostno tehniko spusta, ki je planincem ne kaže razkrivati in je v povezavi s polivinilom pod ritjo. V spodnjem delu jo na trdem smučišču mahava vštric. Vlado še zdaleč nima velikosti malega palčka. Z drsalnim korakom nadomeščam razliko v dolžini korakov. Na položnem delu moram celo teči.

 

Preleti. Prehitevajo naju svetle lise, ki jih seva luna skozi luknje v potujočih oblakih. Prehitro zapuščava goro. Ustaviva se za nekaj hitrih pogledov na okoliške gore. Nikamor drugam se ne morejo ujeti, kot v skale in sneg. Tudi čez Košuto se zliva oblačni pokrov jugozahodnika. Bel je. Nisem mu povedal za večjega belega ptiča, ki me je preletel ob odhodu iz Ljubljane. Nad cesto je prijadral od strani, potem pa me je v nasprotni smeri preletel natančno nad avtom. Več se bom moral več poučiti o ptičih in govorici narave. Zadnji odsek smučarske proge. Avto stoji pod lučmi tik ob smučišču. Oj, kako sva v obraz zardela od gore in mraza! Med preoblačenjem v suho obleko se lahko malo poknajpam. Ob pogledu na poživitev krvnega obtoka Vlada spreleti mraz. Radio na nočni vožnji pustim ugasnjen, da lažje preletiva in osvežujeva dnevne dogodke. Tako močni so, da spregledava odcep, ko bi morala zaviti s ceste na dogovorjeno pijačo.

Slike na desni: od 3. do 8. - Vladimir Habjan