Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mitja Košir 1980 0

Polhograjska gora

V vsej svoji skromni prijaznosti Polhograjci

Zima se ne da. Po gorah je na obilno belo odejo nasula novega snega in tako so visoki vrhovi spet postali dostopni le najbolj izkušenim mojstrom, ki pa jim ta naša kramljanja niso ne potrebna in ne namenjena. Vendar ne bomo vrgli puške v koruzo, saj je okrog nas pohlevnega hribovitega sveta obilo in mu z nekaj dobre volje, seveda opremljeni kot velja za resne zimske razmere ter s polnim nahrbtnikom želja in pričakovanj, lahko mirno stopimo v goste. Takšen pohleven hribovit svet so v vsej svoji skromni prijaznosti Polhograjci (Polhograjsko hribovje oz. Polhograjski Dolomiti), ki le na Pasji ravni in na Tošču sežejo nad kilometer visoko, so pa v svoji ljubki zaobljenosti neizčrpen vir popotniških idej in ciljev. Seveda je največ gorniško čutečih oči uprtih v najpostavnejša Polhograjca, v Tošč in Grmado, vendar ni nič manjšega poželjenja vredna osamelka med rečicama Božno in Malo vodo, nekoliko odrinjena iz glavnega polhograjskega grebena, vendar najznamenitejša v hribovju. In ne le zaradi prestižnega razgleda z višino skromno obdarjene glave, ampak predvsem zaradi svetovnega slovesa njene rože, Blagajevega volčina (Daphne Blagayana), ki mu je svojo znanstveno pozornost in radovednost posvetila, kot pravi spomenik ob vznožju gore, celo kronana glava, botanično nadvse zavzeti saški kralj Friderik Avgust II., ki je leta 1838 osebno obiskal kraje okrog Polhovega Gradca.


Polhograjska gora (824 m)


K sv. Lovrencu, cerkvici na vrhu Polhograjske gore je na voljo dovolj poti, označenih in neoznačenih, za vsak okus. Iz samega Polhovega Gradca (400 m), iz doline Velike Božne in iz Male vode, skozi Briše in Praproče (538 m). Za vzpon na vrh je morda najbolj priporočljiva, vsaj glede na številni obisk, pot mimo Polhograjske graščine, Čebelarskega doma in spomenika »kraljevi roži« po severovzhodnem rebru do prijazne Logarjeve domačije in od tam v nekaj minutah na vrh. Pot je strma, vendar drugačnih na naši gori ni, zato pa nas po dobrih štiristo metrih grizenja kolen nagradi z razgledom, ki bi ga od pohlevnice s komaj nekaj več kot osemsto višinskimi metri komaj pričakovali, saj se povsem enakovredno postavlja ob bok tistemu s sosednje Grmade in daleč presega onega z višjega, a gosto zaraščenega vrha Tošča. Kot na dlani imamo polhograjske in notranjske hribe, prek Porezna in Blegoša nam pogled sega do verige Julijcev, izza Tošča in Grmade pa nas pogledujejo Grintavci.

Morda je bil tudi ta razgled in ne le skrb za lastno varnost vzrok, da so našo goro naseljevali že prazgodovinski prebivalci in je na njej v rimskem času stala pravcata utrdba, katere sledovi so še danes vidni. Kako pa so se gradiščarji z valjenjem skal branili pred vsiljivci in napadalci, lahko vidimo v razriti groblji Turške doline na južni strani gore.

Najenostavneje se je v dolino spustiti po isti poti, zanimivo in nekoliko pustolovsko pa jo je mahniti po južnem, strmem grebenu v Praproče, od koder se lahko spustimo do Zaloga v dolini Velike Božne ali pa v Briše v dolini Male vode. To grebensko pot, ki ima oznako zahtevnejše, velja priporočiti tistim, ki jim kakšen globok pogled v strmo, razbito korito Turške doline ne bo delal preglavic. Seveda je pot po južnem grebenu nadvse priporočljiva predvsem za vzpon na vrh gore.

Kako torej k sv. Lovrencu? Poglejte v knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in na zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1:25.000.
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Dnevnik KjerTišinaŠepeta novosti rubrika v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Hagan-ski.com
Naslednja objava Palec

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.