Dr. France Ogrin: Odlomek iz nameravane knjige
Jutro, 21. januar 1943 dLib.si
Dr. France Ogrin: Idealizem sam zase je nemogoč. Še tako dobra ideja potrebuje za obstoj in razvoj materialne opore. Tako je tudi s planinstvom. Važen pripomoček za njegovo prispevanje so gorske koče planinskih društev.
Ali še nisi čutil dragi planinec, kako ti je ob nastopu ture zaplulo srce, kako je vriskalo, ko si hodil, uživajoč božji svet, po gorski poti. Ako je trajala tura dolge ure, ves dan, pa še nisi bil na cilju, si začutil, da popušča duševno razpoloženje in da se čedalje bolj uveljavljajo posledice telesnega napora. Otopel si.
Isto sva doživela z ženo, ko sva v enodnevni turi planinarila iz Kamnika čez Konja na Korošico. Še onkraj Presedlaja sva se živahno pognala v breg. Toda, ko ga kar ni hotelo biti konec, sva bila zadnjega vzpona že pošteno naveličana, težko pričakujoč, da prideva — mrak je legal na zemljo — že enkrat do koče. Odleglo je nama, kakor hitro sva jo zagledala svetlikati se v dalji, še bolj te trenutno mine dobra volja, če te je spotoma zalotilo neurje ali snežni metež.
V vseh teh primerih je planinska koča zaželena pomočnica in rešiteljica. V topli sobi se ogreješ, okrepčaš in počiješ. S telesnim ugodjem oživi zopet duševno razpoloženje. Osrečujoče, v dolini nepoznano čustvo zadovoljstva nad prestano turo in gorskim okoljem te prevzame. V planinski tovarišiji hitro mine večer. Drugi dan pa spet čil in planinsko navdahnjen nadaljulješ ali dokončaš turo. Tako ti ostane ta v trajno lepem spominu. Zato radostno pozdravljamo z Ganglom planinsko kočo (iz zbirke »Na Gorenjskem«):
Kakor gnezdo vrhu gore,
ki jo orel znosil je,
zdiš se koča mi,
kjer more potnik pokrepčati se.
Prenočevanje. V dolini lahko potnik brez strehe stori in govori po pesmi C. Golarja »Brez doma«:
Pisane cvetke po tihi livadi,
spavajte sladko z menoj —
zvezdice zlate na svetlih nebesih,
čuvajte ve nad menoj!
V planinah, kjer so tudi poleti noči mrzle, takih idealnih potnikov ni. Vsak gleda, da pride na noč pod streho (v planinski koči, v pastirskem stanu, v logarski bajti). Ako kdo prenočuje zunaj (v šotoru), je to le izjema, »bivakiranje« v steni pa je plezalcu redoma vsiljeno.
Življenje v gorskih domovih
Planinske koče in drugi gorski domovi živijo svoje življenje. Dokler je logarska koča ali pastirski stan udoben in privlačen, je mnogo obiskan (tudi po turistih). Ko privlačnost mine, prenehajo tudi obiski. Zato toži po Silvinu Sardenku
O, včasih je marsikdo,
pod streho prihajal to:
Ko stari je logar
s preljubljeno ženko
in lepo mladenko
pri nas domoval.
O tem življenju pa se vodijo zapiski redno le v gorskih kočah SPD. Njih spominske knjige — da ne omenjam poslovnih društvenih beležk — nam povedo marsikaj o razpoloženju in domislicah svoječasnih obiskovalcev. Vreme, dovtip, pesem, sonet v nje je povzet. Planinski Vestnik je o priliki že priobčil take umstvene utrinke, v št. 1. iz leta 1940. n. pr. tri sonete iz spominske knjige pri Sv. Duhu nad Solčavo, ki jih je napisal Josip Napotnik.
V označenem smislu se nam predstavlja spominska knjiga sama v enako imenovani pesmi Ludvika Zorzuta:
V škropilnik vernik prst pomoči,
ko stopi v božje hiše;
planinec pa v planinski koči
pri meni se podpiše.
Revija sem planinskih - smučarskih portretov:
uradnikov, študentov, delavcev, poetov.
Izlij, popotnik, v me vso radost, zdravje, šalo,
da bom spominov verno ogledalo.
Vse srčne želje, težnje jaz prenesem:
prebavljam tvojo prozo, pojem tvojo pesem.
Potem relikvija planinskega arhiva bom, tvoja zgodovina listoživa.