Delo, 27.09.06, TRIP – Davorin Peršič: Poletni dan nad arktičnim krogom
Delo - Sreda, 27. septembra 2006
TRIP
Poletni dan nad arktičnim krogom
Planinske koče na Norveškem
nimajo ne ključavnic ne oskrbnikov
Najsevernejši evropski ledenik Svartisen, po naše Črni ledenik, je hkrati najnižji v Evropi – Nad njim bedi 1454 metrov visoki Helgelandsbukken – Mudi se ne, saj se bo stemnilo šele čez nekaj tednov
Poletni dan nad arktičnim krogom (60º severne geografske širine) na severu Norveške je dolg in lep. Posebno če je nebo jasno, so dolgi sončni zahodi, ki se zaradi polnočnega sonca enostavno prelijejo v sončne vzhode, osupljivih barv. Odtenki tople rdeče, rumene in rožnate svetlobe žarijo na hrbtih živo zelenih hribov in se svetijo na zlatih granitnih glavah vršacev. Ob tem nemirno morje, ki sega v globoke in ozke zalive – fjorde, na valovih zrcali dramatično pot sončne luči.
Na manjšem privezu v Holandsfjordu smo se vkrcali na barko, ki pluje od 20. maja do 10. septembra in je edina povezava med obalo in najsevernejšim ledenikom Evrope: Svartisenom. Prosti prevod norveškega imena belega pokrova, ki se širi kar 367 kvadratnih kilometrov, bi se glasil Črni ledenik. Ledenik z nenavadnim imenom je s svojim ledenim jezikom le 20 metrov nad morsko gladino in zato tudi najnižji v Evropi.
Zanimivo je dejstvo, da je eden redkih na svetu, ki v zadnjih letih raste. Velika večina se zaradi podnebnih sprememb že desetletja topi, zato je njegovo večanje presenetljivo. Za predstavo lahko povemo, da je Svartisen ponekod debel kar 200 metrov in da se tudi hitro giblje. Velike mase ledu se namreč premikajo in njegov najhitrejši izmerjeni premik v 24 urah je bil dolg dva metra. Ob tem lahko občasno slišimo nekakšno grmenje in vidimo tudi 30 ali 40 metrov globoke razpoke, ki se pojavijo zaradi premikov.
Kozel junaške dežele
Prekaljen kapitan nas je po petnajstih minutah plovbe pripeljal pred veličasten svetlo moder ledeniški jezik, za katerim lahko le slutimo veličino tisočletne negibne vode. Ob njem se dviguje naš cilj: 1454 metrov visoki Helgelandsbukken, ki bdi nad ledenikom in celotno gorsko obalo.
Za slovenske razmere je to le malo večji hrib, vendar smo goro doživeli v njenem elementu in okolju, zato se nam je zdela precej višja. Helgelandsbukken ali v prostem prevodu Kozel junaške dežele nam je v jasnem popoldnevu pokazal svojo junaško držo. Občudovali smo ga na terasi manjšega paviljona, kjer se da okrepčati z dobrim kosilom, kavo in izvrstnimi domačimi sladkarijami. Tu je izhodišče za vse, ki osvajajo ledenik ali okoliške gore. Čeprav je bilo že popoldne, se nam ni nikamor mudilo. Običajne alpske popoldanske nevihte ni bilo videti in tudi stemnilo se pravzaprav še več tednov ne bo.
Ob manjšem ledeniškem jezeru Engenbrevatnet, ki je zaradi raztopljenega granita nenavadne turkizne barve, smo se približali hladu večnega ledu. No, kmalu nam je postalo vroče, saj strm in obrušen granit pošteno dvigne srčni utrip. Markirana pot nas je vodila med pravljičnim gozdom trepetlike in breze, kjer so nas svežile borovnice ter številni hladni potočki. Naenkrat smo se znašli na nizki visokogorski travi, okrašeni z mahom in bleščečimi skalami. Na njej je bilo posajenih več tisoč majhnih cvetov in nekatere izmed njih lahko najdemo le tu. Tak endemit je rumen Svartisenov mak.
Koča na skalnem previsu
Na strmem pobočju soteske med našo potjo in ledenikom so nam nevidne ovce pele dolge pesmi, ki so jih spremljale melodije zvoncev. Z izginjanjem glasbe je izginjala tudi trava in iz skal in kamenja so čarobno rasle umetelne gorske rože, na katerih so posedale divje čebele. Po petih urah hoje smo dosegli planinsko kočo Tåkeheimen, ki so jo pri 1100 metrih postavili skoraj na skalni previs. Njena neverjetna lega je ponujala izjemen razgled na ledenik in fjord s sončnim zahodom.
V koči nas je presenetila izjemna norveška kultura. Lična in praktična lesena postojanka je imela 14 ležišč in vso potrebno opremo. Tam so bili kuhinjski plin, elektrika na sončne celice, drva, čista posteljnina, udobna zofa, lonci, knjige, sveče, starine, stenske fotografije, družabne igre, kava in celo osnovna hrana. V koči pa ni bilo upravnika, temveč le navodila za uporabo, cenik in kovinska škatla za denar.
Ha! Presenečeni smo se spraševali, koliko ur bi takšna koča zdržala pri nas. Tega si nismo znali predstavljati, v norveških gorah pa je podobnih še veliko. Planinska turistična organizacija (DNT – Den Norsk Turistforening) ima po Norveški 430 koč, od tega le 42 z osebjem. Druge se delijo na slabo opremljene in povsem opremljene, kot je bila naša. Ni jih mogoče rezervirati vnaprej in zato se morajo planinci, če jih je preveč, med seboj pač dogovoriti. Mislim, da jim ni težko. Ob tem pa imajo koče na voljo tudi rezervne blazine.
Da lahko planinska organizacija deluje na temelju zaupanja in da so koče nezaklenjene, je znak visoke zavesti njenih obiskovalcev, ki za sabo pospravijo in poravnajo stroške bivanja. Mi smo si tisti večer delili gorsko rezidenco s skupino mladih Norvežanov in se po dobri topli večerji do solz nasmejali.
Čarobni vrh
Ledenik je bil tik pod nami, zato smo si zjutraj postregli z vodo iz potoka, ki teče po njem. To nas je hitro prebudilo in že smo se dvigovali proti vrhu. Koča je bila nekakšen mejnik za pokrajino, ki se je zelo spremenila. Pot ni bila več markirana oziroma je sploh ni bilo več. Vsak si je sam moral najti svojo.
Najprej smo se prebijali po melišču srednje velikih kamnov, nato pa so se pojavili kamni ali bolje rečeno meter in pol visoke skale, ki so stale druga poleg druge. Tam je postala pot precej zahtevna. Tako je bilo do grebena, kjer je nekdo v ravno črto zložil zadnje visoke kamne in namesto njih razmetal tanke plasti granita.
Po dveh urah smo dosegli čarobni vrh. Za hrbtom smo imeli ledeniško planoto Svartisena, na levi in desni so bila gorovja, pred nami pa je bila navpično odrezana skala, ki se je vrtoglavo spuščala vse do morja. Pogled je segel v številne ozke fjorde, iz morja pa so se dvigali hriboviti zeleni otoki. Zadnji med njimi so bili znani Lofoti, ki ležijo globoko v Severnem morju. Dolgo smo gledali ta prizor čudes. Čas se je ustavil in večnost se je odstrla.
Pokrajina, kjer se je dogajala slikovita drama, bi bila v celoti pogreznjena v led, če ne bi bilo ob norveški obali toplega morskega toka, ki prihaja z juga. Poletja so zato topla in zime mile. Na isti geografski širini po svetu vlada arktično podnebje, medtem ko se je pred nami razlegala bogata in pisana narava, kjer uspeva tako žito kot jagode.
Davorin Peršič