Polet, 04.01.07 – Željko Kozinc: Planinska gora: razgledni vrhovi na severu Postojnske kotline
Polet. četrtek, 04. januarja 2007
Na svoji zemlji
Planinska gora: razgledni vrhovi na severu Postojnske kotline
Po sledeh bičarjev in furmanov
Planinska? Pa še gora? Ali je to kaj takega, kar bi planinci prepoznali kot nekaj, kar jim je zelo po volji, nekaj njim prijaznega? Odgovor je da. In še več. Planinska gora je prav tako dobra za navadne nedeljske pohodnike. Na posamezne njene vrhove, ki jih sicer lepo razvrščene vidimo tudi z avtoceste, ko s Postojne ženemo proti Razdrtemu, se da priti z malo daljšim, nekoliko strmejšim sprehodom, s ceste, ki poteka kje blizu. Tisti pa, ki jih v enem zamahu spravi podse vse, je dober gornik. (Če ravno te dni pade visok sneg, to prečenje odložite za kdaj drugič.)
Po novoletno-božičnih praznikih v Studenem pod Planinsko goro.
Pri pregledovanju imen za vrhove se bo kdo ustavil že pri imenu za en sam vrh, ki poimenuje tudi druge. Ta Planinska gora: niti je ni na začetku venca niti ni najvišja. Vendar v geografiji pomeni skupek vseh vrhov. Drugo, prav tako znano ime za predel je Zagora, zajema pa tudi hribovje severno od venca naših vrhov. Zahodni del te Planinske gore ali Zagore pa se imenuje tudi Podgora. »Podgura«, kakor ji domačini rečejo, že sega v Nanos. Takole na videz, ob branju, se različno imenovanje predela morda zdi zapleteno. Ko pa enkrat stoji pred gorami, ali pa na katerem od vrhov – in jih lahko zajame v pogled z mesta ali v zasuku – postane geografija preprosta in pregledna, še posebno, če planinec stoji na gorski trati. Največji čar te ture pa je ravno prečenje širokih golih grebenov.
Najbolje se je pripeljati v Planino, morda z avtobusom, in se z zemljevidom v roki podati v pohodniško avanturo. Markirane steze so sicer jasno zarisane, vendar jih je v naravi ponekod malce težje odkriti. Tu pomaga smisel za orientacijo, ki mu je Planinska gora izdatno naklonjena, saj je večina vrhov neporaščenih in se zlasti s Petričevega hriba in Lipovca ob dobri termiki zelo radi spuščajo gorski padalci. Vrhovi tekmujejo med seboj po razglednosti, zdi pa se, da je vsaj na začetku poti prvak med njimi Lipovec. Tako lepo je razprostrt, da zanj sploh ne potrebuješ markacij. Najlepše je na vrhu v pozni jeseni in pozimi, ko je nad Slovenijo manj meglic. Na ogled so cela postojnska kotlina, Cerkniško polje z jezerom, zgornji del Ljubljanske kotline s Šmarno goro in Grintovci. Vidite Posavsko hribovje, Snežnik, Učko, Vremščico in Nanos; ta zakriva pogled na zahod in je krivec, da se iz Lipovca ne vidi »pol Slovenije«. Če pa hočete še posebej občudovati reko, ki nosi sedem imen, si s terase na vrhu Grmade – z vrha, ki je najbliže Planini – oglejte Planinsko in Cerkniško polje v času, ko sta poplavljeni, vmes pa še grčavo in raskavo kraško pokrajino, skozi katero se prebija Rak. Pred Rakom se reka, kakor vemo, imenuje Stržen, za njim pa Unica. (Za Unico Ljubljanica.)
Grmado pogosto enačijo s Planinsko goro; ta pa se, zanimivo, ne more hvaliti niti z višino niti z razgledom, zato jo smete izpustiti. Če vas zanimajo silne betonske utrdbe, ki so ostanki stare italijansko-jugoslovanske meje, si jih pa lahko ogledujete največ resda ravno pod Planinsko goro, pa tudi okoli Lipovca in Petričevega hriba. Vendar so zaraščene in vam bo obisk morda postal zoprn. Ampak tudi z nekaterih betonskih kupol se širijo lepi pogledi. Vojaki so za svoj nesrečen posel pač potrebovali dober vidik.
Pod Grmado se vsi smemo zateči k poznogotski cerkvici, saj se imenuje Marija, pribežališče grešnikov. Nekoč jo je krasila dragocena Metzingerjeva slika, ki pa je zdaj na varnejšem v planinski farni cerkvi, da ne bi kdo ob tej cerkvi postal še večji grešnik in se pregrešil ob zlato božjo zapoved ne kradi. Cerkev, ki je stala na mestu današnje, in je bila baje lesena, je pripadala sekti bičarjev oziroma skakačev, že 1349 razglašenih za krivoverce. Če danes človek po televiziji opazuje vedenje nekaterih verskih fanatikov, ne bo začuden nad slikovitom opisom iz srednjega veka: »Ljudje obojega spola … se delajo, da jih je navdihnil Sveti Duh, se tresejo po vsem telesu, delajo se boječe in plašne, tolčejo se z rokami ter se okoli cerkve mečejo po tleh ter se valjajo po trebuhu in hrbtu.«
Leva: Spominski križ ob cesti Planina - Predjama. V ozadju gora Špilnik, ki je del Planinske gore. - Desna: Obnovljena cerkvica Marije Snežne nad vasjo Strmca, mimo katere gre pot na Špilnik.
Med Lipovcem in Goro, ki se imenuje tudi Sv. Lovrenc, je večja gozdna globel, kjer je treba nekoliko skrbneje paziti na stezo. Pot pa je na Goro vendarle lažja, kot če bi si utirali smer iz doline. Sv. Lovrenc je nekakšen postojnski Triglav. Iz Studena se dviga nanj strma, poldrugo uro hoda dolga pot, ki je zelo priljubljena med domačini iz Podgure, čeprav nekateri zlasti na povratku vzdihujejo in stokajo. Zato si kdo raje poišče cesto, ki nad Gorenjami pelje za Goro, da mu do vrha ostane le še pol ure. Razgled je lep, najbolj posebno po Postojnskem in doli proti Snežniku, ki je s svojimi širokimi pleči kraljevsko dvignjen nad Notranjsko.
Lovrenc je ljudski svetnik. Kako bi ne bil priljubljen, če v kmečkem koledarju velja za dan sprememb. Na njegov dan, 10. avgusta, sme kmet začeti pobirati pridelke. Zvezdni utrinki v poletni noči se imenujejo Lovrenčeve solze. Lovrenčevo zelišče pomaga pri boleznih, Lovrenčevo oglje varuje pred požarom. Lovrenčeve cerkve so v Sloveniji večinoma postavljene na visoke položaje, so skromne, a v visokih časteh, že zato ker se je treba do njih potruditi. Ker je ob njih človek zaradi napornega dejanja bolj zadovoljen sam s sabo. Postojnski Lovrenc stoji obnovljen. Svetnik ima svoj v cerkvenih spisih kanoniziran življenjepis, ljudstva pa, zlasti romanska, o njem spletajo nove in nove legende. Pišejo knjige in snemajo filme, še zlasti o njegovem mučeniškem junaštvu pred smrtjo leta 285 pod cesarjem Valerijanom v starem Rimu. Ena od bolj bizarnih, črnohumornih legend pravi, da je na smrt obsojeni Lovrenc potem, ko so ga pekli na razbeljeni plošči, rekel svojim rabljem: »Na eni strani sem že pečen. Lahko me obrnete in me začnete jesti.«
Po spustu z Lovrenca je zanimivo prehoditi tudi cesto pod Planinsko goro, ki je umaknjena za glavni postojnski prometni tok. Vije se s Planine skozi Strmco, Studeno na Landol in Razdrto. Ob njej se vrstijo številni zgodovinski kraji, prav tako kraji legend, med njimi predvsem Predjama s svojim znamenitim gradom. Smer te ceste so izkoriščali že Rimljani kot bližnjico k Emoni, še bolj pa Benečani, ki so po njej tovorili hrastov les za visoke jambore svojih ladij. Temu primerno je bilo ob njej veliko furmanskih gostiln, zloveščih po kvartanju in govoricah o coprnicah. Tega danes seveda več ni, a tudi v novih časih je v krajih ostalo nekaj zgodovinske patine, lepo okopane v samoti in ličnosti, ki tako prija izletnikom.
Besedilo in foto Željko Kozinc