Boris Štupar 20.11.2023 05:29 520 0

Podarjen klin

Med Grintovci

Prelep jesenski dan je bil. Ljudje so se množično vozili proti hribom, vse do konca cest U Konc. Stara prijatelja, soplezalca Menih in Ihta, sta se tudi vzpela na Jermanova vrata, mimo vrat odprte koče na razgledišče, kjer se odpre svet na severno stran. Nista se prav dolgo zamudila, ker so jima ti pogledi domači, pa tudi gostinskega vrveža ne marata. Spustila sta se po poti navzdol in po melišču zavila pod steno. Prišla sta pod Sandijevo grapo. Ob poletnih nalivih je tudi tu močno razdejanje priredila narava. Ker pa je to (še) naravni prostor, malokdo sploh opazi spremembe.

"Ali imaš morda kak star klin?" je vprašal Ihta sopotnika in nadaljeval "rabil bi ga, da privežem lojtro na balvanu pod Bedrači!"

"Boš dobil," je odgovoril Menih, ki je imel še nekaj starih pzs-jevcev na zalogi.

Odšla sta naprej. Menih ima tisto staro hribovski navado, da tudi gleda pod noge, vsake toliko pa še malo naprej. In glej, le malo zatem je v grušču pod ploščami med Temeljno in Uvajalno grapo, ravno nekje tam, kjer smo nekoč pisali o raztegljivi poljski vrvi, zagledal trak. Na stari obledeli gurtni je bil seveda tudi klin, kot je bilo včasih še v navadi, ko ni bilo sistemov. Pobral je najdeno in podaril Ihti, ki kar ni mogel verjeti, da je samo odprl usta in že dobil (na)prošeno. Medtem ko je Ihta gledal, pa je Menih le dva koraka stran pobral še en klin in ga tudi stisnil v dlan prijatelja.

Gore, stene in macesni se čistijo. Trebijo se, bi lahko dejali tisti, ki še čistimo zarast na hribovskih travnikih. Očiščene so gore lepše. Macesen ne umre, ko odvrže iglice. Le pripravi se.