PZS: planinski vodnik, avtor Božidar Lavrič, uredil Marjan Bradeško, ev. št. založbe 335
Božidar Lavrič
Polhograjsko hribovje
Uredil: Marjan Bradeško
Avtorji fotografij: Marjan Bradeško, Božidar Lavrič, Bogdan Selinger
Recenzent: Mitja Košir
Jezikovno pregledala: Metka Pokorn
Risbi planinskih koč: Anton Roje, Jadran Lasnibat
Tehnični urednik: Avgust Stušek
Tisk: Dikplast, Celje
Oblikovanje in prelom: DID d. o. o.
Izdala in založila: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2010
Za založbo: Božidar Lavrič / Evidenčna številka založbe 335
796.52(497.4-191(036) | ISBN 978-961-6156-89-9
COBISS.SI-ID: 252404480
Plastificirane platnice ..., 126 strani (12 cm x 16 cm), cena 17,95 EUR
Uvodni del
Polhograjsko hribovje se zahodno od Ljubljane dviga nad Sorškim poljem. Poljanska Sora ga na severu loči od Škofjeloškega hribovja. Marsikdo hribovje še vedno poimenuje Polhograjski Dolomiti po kamnini, ki se zlasti v višjih delih gorstva prikaže na plan kot veliki, škrbinasti zobje. Akademik dr. Ivan Gams v članku v monografiji Slovenske gore takole pojasnjuje, zakaj uporabljamo poimenovanje hribovje in ne dolomiti: »Saj je tod (v Polhograjskem hribovju) permokarbonskih kamnin prav toliko kot (triasnega) dolomita. Res pa je, da je iz dolomita vse, kar je drznega in razglednega. Tudi Grmada, ki z rahlo izpostavljenimi travnatimi vesinami dela vtis alpske drznosti in to v bližini grezajočega se Ljubljanskega barja.«
Ti dolomitski vrhovi, o katerih piše dr. Gams, so si vsi po vrsti nenavadno podobni, kot da bi nekako po bratsko hoteli povedati, da so vsi iz istega gnezda. Pogledi na Sv. Jakob nad Brezovico pri Medvodah, Osolniks Homa, Bukov vrh pod Pasjo ravnjo, Sv. Ožbolt nad Zmincem od kmetije Janšč, Sv. Andrej na Planini nad Horjulom, in še bi lahko naštevali, so dokaz za to.
Izjema je Pasja ravan, saj že to staro ledinsko ime pove, kakšne oblike je gora. No, velja poudariti, da je Pasjo ravan v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito zravnala jugoslovanska vojska, ki je imela na do tedaj najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja nekakšna radarska skrivališča. Kako zelo je bila ponižana gora, se lahko še sedaj prepričamo ob pogledu na silne količine materiala, ki so ga narinili po pobočjih ob ravnanju vršne ploščadi, in ob pogledu na betonske bunkerje ter skladišča ...
Izjema je tudi Grmada. Glavni vrh je z dolgim, skalnatim grebenom povezan z Malo Grmado in ne potrebujete prav veliko domišljije, da v obliki tega grebena razberete nekakšno škrbasto spodnjo čeljust. Nič čudnega torej ni, da so Napoleonovi vojaki v spomin na slovito škrbavost francoskega kralja Ludvika XIV. ob pohodu od Vrhnike proti Ljubljani, prestolnici Ilirskih provinc, spontano vzklikali njegovo ime.
Brezštevilne dolinice in grape se iz vseh smeri zajedajo v hribovje. Nekatere so vrednejše ogleda bolj, kot je sama pot na vrhove. Lep primer za to je dolina potoka Sovpat, ki že ob malo večjem deževju spominja na Vintgar, s pobočij pa derejo slapovi zanimivih oblik pa tudi imen: Velika žehta, Mala žehta ...
Polhograjsko hribovje je kulturna krajina. Na včasih prav neverjetno strmih pobočjih kraljujejo velike, stare kmetije, kot je na primer kmetija Rus pod Spiljem v Srednjem vrhu. Nekatere od njih si del kruha režejo s kmečkim turizmom. Poudariti velja, da vse občine, ki sežejo v Polhograjsko hribovje, vzorno skrbijo za dostopnost do hribovskih kmetij. Na asfaltirane ceste naletimo celo tam, kjer bi sicer pričakovali zgolj skromne kolovoze. Tudi kmetje sami veliko vlagajo v cestno infrastrukturo. Mreža asfaltiranih, makadamskih in gozdnih cest, kolovozov ter traktorskih vlak je včasih tako gosto prepletena, da se kljub planinskim oznakam težko orientiramo. Nekateri deli hribovja so vzorno označeni, opremljeni s ...