Novi Glas - Metka Šinigoj: SZSO / Klanovci Kraškega klana
Vsako skavtsko leto Slovenske zamejske skavtske organizacije se poleti konča z vrhuncem delovanja, s taborom, ki je prilagojen starostnemu obdobju.
Najmlajši, volčiči in volkuljice, se odpravijo na tabor in se nenadoma znajdejo v pravljičnem in igrivem svetu, izvidniki in vodnice pa se udeležijo pustolovskega tabora, kjer se urijo predvsem v pioneristiki in ročnih spretnostih. Klanovci, fantje in dekleta od šestnajstega do dvajsetega leta, se navadno odpravijo na potovalni tabor, na katerem sta v ospredju predvsem pot, služenje in poglobitev vase.
Pred nekaj meseci so se klanovci Kraškega klana odločili, da bodo za potovalni tabor opravili del slovenske transverzale. Ker so bili lani na Triglavu, so izrazili željo po spremembi in se odločili za Kamniško - Savinjske Alpe. Potovalni tabor so poimenovali Oj stric! Grrr...
Na ponedeljkovo jutro, 14. julija, so si zarana oprtali nahrbtnike ter se odpeljali z avtobusom in vlakom do Kamniške Bistrice, od koder jih je nihalka pripeljala na Veliko planino. Prav tukaj se je začela naporna pot: preko planjav Konjščica, Dol in Rzenik so se v muhastem vremenu počasi vzpenjali do vrha Konja, kjer je desetčlansko odpravo čakalo presenečenje s klini in jeklenicami. Klanovci so bili s pogumom in premišljenimi koraki kos izzivu in so se začeli s Konja spuščati na Presedljaj, kmalu je bilo tudi napornega prečkanja skal v megli mimo. Čakal jih je še dveurni vzpon do Korošice, kamor so prišli pod večer izmučeni, a skrajno veseli. Po večerji, ki so si jo sami skuhali in je vsem zelo teknila, so se posvetili glavni temi tabora, in sicer Teologiji telesa, spolni revoluciji papeža Janeza Pavla II. On je Cerkvi in svetu v 129 kratkih nagovorih ponudil bogato svetopisemsko premišljevanje o pomenu človekove utelešenosti, s poudarkom na tem, kar zadeva spolnost in erotično željo. Klanovci in voditelji so se prvi večer najprej lotili pogovora o spolnosti po reklamah, ki prikazujejo žensko v dvoumnem smislu.
Naslednje jutro je Urško, Ivano, Danieleja, Andraža, Petra, Nino in Nado ter voditelje Metko, Alexa in Matjaža čakal vzpon na 2.350 m visoko Ojstrico. Po začrtani poti so morali na Kamniško sedlo, a je zaradi nevarnosti snega in nuje po cepinu in derezah ta možnost odpadla, zato so se odločili, da se po kosilu spustijo v dolino. Prespali so v Domu v Kamniški Bistrici. Čeprav z razbolelimi nogami in upehanimi hrbti so se odločili, da se povzpnejo še na Kokrsko sedlo do Cojzove koče. To je bil zaradi dvodnevne utrujenosti in številnih žuljev šele pravi izziv, a ker si skavt žvižga in poje v težavah, so s skupnimi močmi, z medsebojnim spodbujanjem in dobro voljo le dosegli cilj. Pred kočo so si skuhali odlično polento, oskrbnica pa jim je gostoljubno ponudila ocvirke in mleko, tako da je kosilo še bolj teknilo.
Popoldne so se nameravali povzpeti še na Grintovec, a jim je oskrbnica zaradi hitro pomikajočih se temnosivih oblakov to odsvetovala. Popoldne je tako minilo v skupnem pogovoru o temi, in sicer o “pravem fantu in pravi punci”, o vzdržnosti do zakona ter o “kulturi smrti”.
Četrtek je bil zelo sočen dan, v katerega so se klanovci zagrizli že ob petih zjutraj, ko so se odpravili na Grintovec in ga osvojili v rekordnem času. Na vrhu je potekal tudi obred zamenjave rut za Petra in Matjaža, nato so se hitrih nog vrnili v kočo, pobrali nahrbtnike in se še hitreje vrnili v dolino, kjer so pojedli, ujeli avtobus in se vrnili domov.
Čeprav je bil potovalni tabor zaradi višjih sil krajši od načrtovanega, so bili vsi dnevi prežeti z naporom in hojo, a tudi z občudovanjem narave in božjega stvarstva, z globokimi pogovori in odnosi prijateljstva, s pripravljenostjo za pomoč bližnjemu in z zahvalo Njemu, ki je skupino bodril in jo spremljal.
Metka Šinigoj