Matjaž Čuk: 3. novembra 2012, (67.) etapa Sondha (1170 m) - Yangjakot (1505 m)
Vodič ni poslušal nasvetov moje nepalske mame, zato ...
Ups, vrstni red današnjega vstajanja je malce drugačen ...
Mama je seveda spet prva, dvajset minut pred šesto sva v hiši midva z vodičem, pet minut kasneje pride po stopnicah Roshni, ki nato cuka za odejo sestrico Khousubo. Ta se sprva malce brani, nato pa le vstane.
Danes jeva za zajtrk riž. Jaz bi sicer veliko raje mamine palačinke, a mama nama v dobri veri, da rabiva pošteno hrano, pogreje včerajšnji riž. In to kakšno porcijo! Oba gledava drug drugega, malce zavijava z očmi se baševa in trudiva. Na koncu na krožniku ne ostane nič, midva pa sva sita kot boben.
Če bi včeraj stavil, bi stavo dobil. Mama mi izroči veliko vrečo peciva, ki ga je včeraj napekla Roshni. Dobim še liter vode, tako, da bo moj nahrbtnik bolj zajeten in težji za dobro kilo in pol.
Torej, čas je za slovo. Dobiva trakove okoli vratu za srečno pot, kot je to navada v Nepalu. Poslovim se od sestrice Roshni in Khousube, objamem mamo, nato rečem vodiču "džom" kar pomeni odločno Greva!
Ura je pol sedmih, ko se spuščava po stezi proti reki Madi. Vodič ni poslušal nasvetov moje mame, zato čez pol ure plezava in telovadiva po nesramno strmih travah navzgor. Spodnja pot ob reki je namreč neprehodna. Muhasta reka Madi si je v monsunskem času spet izbrala svojo pot. Seveda imajo vaščani v rezervi še zgornjo pot, ki pelje od mostu do velikanskega plazu pod Taprangom. Nikoli še nisem hodil po njej. No, tudi danes jo ne bom spoznal v celoti, zaradi "neubogljivosti" vodiča - le njeno zadnjo tretjino.
Še vedno plezava po travah, ki so visoke do pasu in mokre – ne vidi se nič kam stopiš, tla so blatna in drseča, spodaj je divja reka. V termoflisu in s tremi trakovi okrog vratu sem že navsezgodaj premočen od potu, ko končno le stopiva na glavno pot, ki pripelje z desne. Slediva ji okrog številnih robov nato pa se strmo spustiva na spodnjo pot, na koncu plazu.
Sedaj je hoja lažja. Po utrjeni in uhojeni stezici prečiva plaz, nato pa po skalnati, slikoviti poti ob reki prispeva do prvih hiš. Pot se razširi v udoben kolovoz – greva mimo previsne skalne stene, v kateri prebivajo številni roji čebel, še enkrat po skalnih policah nad reko ter končno do mostu in malo naprej do policijske postaje. Tu želijo videti moje dovoljenje. Pokažem ga, dobim štampiljko in greva naprej.
Petnajst minut kasneje prideva do majhne čajnice. Tukaj je bila včasih zadnja postaja avtobusa, danes se da pripeljati še malo naprej. Debeli dve uri, ups, skoraj dve in pol sva hodila do sem. Zaradi vodičeve neposlušnosti več kot pol ure dlje kot običajno. Ustaviva se na čaju, pred nama je dolg naporen in vroč vzpon do vasi Yangjakot.
Po stopnicah navzdol se spustiva do visečega mostu čez reko Madi. Lepa, kamnita pot vodi na drugi strani med polji navzgor. Pogledi na okolico so z vsakim pridobljenim metrom lepši. Slikovitim hišam in živo zelenimi polji se pridružijo še bele gore s kopastimi oblački za okras in temno modrim nebom. Kraljestvo Annapurn je čudovito, od koderkoli ga pogledaš.
Včeraj popoldne se je pooblačilo. Vodič je rekel, da mu je všeč, da bova imela danes lažjo pot, misleč, da nama bo sonce prizaneslo. Figo! Okrog najinega prijatelja daleč, daleč ni nobenega oblaka. Prav nagajivo in prešerno se nama smeji, češ tu sem, ne bosta se me znebila ...
Pokrajina je čudovita, prav vesel sem, da sem se odločil za to spodnjo pot. Po dobrih dveh urah vzpona prispeva na greben, tu čepi velika vas Yangjakot.
Najin današnji dom je hiša v spodnjem delu vasi. Presenečen sem. Namesto v skromno hišo sem prišel v sodoben nepalski dom, s televizijo in računalnikom iz katerega se sliši za uho prijetna evropska glasba, ki jo nisem poslušal že ohoho ... Prav uživam v znanih zvokih. Popeljejo me nekam daleč, daleč - v bližino doma ...
Za kosilo naročim pečen krompir. Zelo je okusen a porcija je takšna, da bi ob njej ostal lačen tudi majhen otrok. Še sreča, da imam roti, ki ga je spekla moja ljuba sestrica Roshni. Z njim bom preživel do nocojšnje večerje.
Popoldne počivam, pišem dnevnik in jem roti.
Tik pred temo se sprehodim na vrh vasi pospremit sonce k počitku. Kot običajno, nisem razočaran. Uspe mi narediti nekaj lepih posnetkov.
Za večerjo jem okusen dal bhat in pijem mleko.
Danes imam svojo sobo. Najboljšo, najmehkejšo in najudobnejšo posteljo na celotni poti.
Danes sem res gospod.
Drugi del moje poti se je začel sanjsko ...
Hoja 5 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 14,0 °C, v sobi 16,5 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Yangjakot (1505 m).
Matjaž Čuk