Delo, 26.09.01 – Marjan Raztresen: Beletov priročnik za gibanje v gorah
Beletov priročnik za gibanje v gorah
Proti vrhovom
Pravzaprav je nenavadno, da je ob vse bogatejši slovenski (in svetovni) izbiri knjig, ki govorijo o tem, kako naj bi čim varneje hodili po gorah, vse več gorskih nesreč.
Deloma je treba to razmerje pripisati vsako leto vse številnejšim obiskovalcem gorskega sveta, še bolj pa temu, da veliko gorskih popotnikov odhaja v čarni skalni svet nepripravljenih; čeprav izkušeni gorniki neprestano svetujejo, da je Triglav, na primer (in seveda tudi vsi drugi slovenski dvatisočaki), visoka in nevarna gora, še vedno velja prepričanje, da lahko »tja gor« pride prav vsak, posledice pa so na teh gorskih poteh preštevilne poškodbe in zadnja leta celo srčne kapi. Letošnja po nesrečah kar katastrofalna gorniška sezona bi bila nemara bistveno drugačna, če bi gorá manj vajeni pred odhodom od doma prebrali knjigo
Janija Beleta Proti vrhovom s podnaslovom
Priročnik za gibanje v gorah, ki jo je Planinska zveza Slovenije izdala pred začetkom poletja. Ker bo drugi vrhunec planinskega pohodništva po pričakovanjih ob primernem vremenu še oktobra, je vredno opozoriti na to nekaj več kot 160 strani debelo in s poučnimi ilustracijami obogateno knjigo večjega in vse prej kot priročniškega formata. Čeprav naravnana k popolnosti, kot je v uvodu zapisal recenzent in izkušen alpinist
Tone Škarja, pa »je vendar le abecednik učenja gibanja v gorah in je od bralcev odvisno, ali se bodo naučili le abecedo ali pa se bodo iz črk naučili sestavljati besede in ali bodo besede celo spremenili v stavke in iz teh stkali namen«.
Doslej je v slovenščini izšlo že precej knjig o čim varnejši hoji po gorah: že leta 1921 je izšla delo Na planine Sivega Volka Pavleta Kunaverja, dobro desetletje pozneje Plezalna tehnika Mire Marko Debelak, leta 1950 knjiga z enakim naslovom Marjana Keršiča Belača, dobri dve desetletji kasneje Hoja in plezanje v gorah violinista in vsestranskega gornika Tineta Miheliča in Toneta Škarje, ki je sicer doživela kar tri natise, konec sedemdesetih let Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah, nedvomno pa je – tudi zaradi velikanskega napredka pri razvoju gorniške opreme in tehnike hoje in plezanja – najobsežnejši in najpopolnejši »priročnik« v slovenskem jeziku ta, ki ga je napisal Jani Bele.
Že v svojem uvodu Bele natančno pove, kakšno je gorništvo sedanjega časa in čemu vsemu so posvečene strani njegove knjige. Dandanašnji v nasprotju s prejšnjimi časi ni mogoče potegniti ostre ločnice med planinstvom in alpinizmom, hojo in plezanjem; tudi planinci se včasih podajo na gorska brezpotja in tam kaj malega preplezajo, da pridejo na cilj ali na varno. Lažjih plezalnih smeri se zdaj lotevajo tudi izkušenejši planinci in ne le alpinisti, sicer pa vodi po gorah, slovenskih in tujih, marsikatera s klini in jeklenicami zavarovana označena planinska pot, ki jo zadnja leta imenujejo zavarovana plezalna pot. Njega dni so v vseh letnih časih hodili po visokih gorah skoraj samo alpinisti, zdaj je ob lepih zimskih dneh Triglavski dom na Kredarici prepoln »navadnih« čisto pravih planincev in ne le izkušenih turnih smučarjev. Navdušenih gorskih popotnikov zdaj ne ustavi nobeno vreme – in tudi zaradi tega je v gorah preveč nesreč, saj marsikdo ne zna oceniti nevarnosti neznanega hitro se spreminjajočega okolja.
Knjiga Proti vrhovom je namenjena tako popolnoma neizkušenim bodočim planincem kot gornikom, ki nemara že mislijo, da se jim v gorah ne more prav nič pripetiti, ker so se jim hribi na turah dotlej pač kazali v najlepši luči. V njej so opisane menda prav vse razmere, v kakršnih bi se lahko znašel gorski popotnik. Popisano je vse od priprav na gorsko turo do načrtovanega in nujnega bivakiranja, od hoje po najrazličnejših skalovitih, zasneženih in zaledenelih predelih do trekingov, od naravnih pojavov, ki nakazujejo tako ali drugačno spremembo vremena, do hoje po debelo zasneženih gorskih pobočjih, kjer bi lahko grozili pogubni snežni plazovi, od tega, kako je treba uporabljati pohodniške palice, ki jih zadnje leta poznavalci toplo priporočajo, do hoje z derezami in reševanja iz ledeniških razpok, od tega, koliko in kaj naj bi pili na zahtevnih turah do nekaterih nujnih nasvetov na trekingih po daljnih gorah.
Tudi o tem govori Beletova knjiga, kako naj bi se izognili boleči utrujenosti pod pretežkim nahrbtnikom, kako naj bi se zavarovali pred orkanskimi vetrovi, ki z ledenim mrazom najdejo še tako majhno špranjo v oblačilih, kako naj bi bil gorski cilj natančno tako daleč, kot smo si ga načrtovali, in pot do njega točno tako naporna, kot jo tedaj zmoremo tako fizično kot tudi psihično, in kako naj bi pred vsakim gorskim vzponom svojim najbližjim povedali, kam smo namenjeni in kdaj se vrnemo, da bi ukrepali, če bi se nam vendarle kaj pripetilo.
Nobena gora ni tako lahko dosegljiva, da bi se nanjo lahko odpravili brez temeljitih priprav; dokler so razmere idealne, se celo najbolj nepremišljene poti najpogosteje končajo srečno, toda če se nepoznavalcu postavi na to pot karkoli nepredvidenega, česar ne pozna in za kar ne ve, kako bi se tega lotil, lahko pride do najbolj tragičnih posledic.
Knjiga Janija Beleta Proti vrhovom je nekakšen planinski brevir, ki naj bi ga predvsem manj izkušeni gorniki kar pogosto jemali v roke. Ne bodo se dolgočasili, ko bodo listali po njem, saj je izdatno začinjen z nazorno opisanimi natančnimi praktičnimi nasveti, ki jih še takemu dolincu popolnoma približajo številne fotografije znanega vrhunskega alpinista Marka Prezlja in ilustracije njegovega kolege in slikarja Danila Cedilnika – Dena.
Kljub vsem kvalitetam, ki jih ima ta knjiga, pa bodo najverjetneje segali po njej večinoma tisti, ki že kaj malega vedo o gorništvu in ki bi se hoteli v tej veščini še izpopolniti. Naključni obiskovalci gorskega sveta, ki bi nasvete iz nje najbolj potrebovali, je verjetno ne bodo nikoli vzeli v roke in odprli, prav med takimi pa je veliko najbolj nesmiselnih žrtev, ki jim pogosto niti gorski reševalci ne morejo več pomagati.
Marjan Raztresen