Od teka, k povabilu in naprej do nekaj zimskih misli ...
Srečevanju dveh različnih pojavnih oblik, teka in planinstva hkrati, je mogoče slediti tudi s filmsko kamero
Film Kralji višin bo predstavljen na Festivalu gorniških filmov, in sicer
16. februarja od 10.-12. ure v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.
Grintovec (2558 m), Kamniško-Savinjske Alpe
Srečevanju dveh različnih pojavnih oblik, teka in planinstva hkrati, je mogoče slediti tudi s filmsko kamero. Dokumentarec o teku na Grintovec, ki ni način življenja, kot rad reče marsikateri alpinist, planinec ali gornik, je prikaz teka in dejanj, ki so potrebna za izvedbo takšnega dogodka na vsega spoštovanja vredni gori. O teku, ki ni samo tek, temveč nekaj več in je s časom prerasel v svetovno merilo.
Ozke stezice, ki so nastajale po vse vztrajnejših prvih raziskovanjih domačinov so v času, ko so naše gore raziskovali tudi tujci, dobile nov pomen. Prvotno naj bi steze služile za lov, vodenje ovac, sedaj pa so namenjene skorajda izključno za rekreacijo in podoživljanje narave. V dolino, ki se je s svojimi značilnostmi sama zavarovala pred poseljenostjo, se vsakodnevno pripelje precej ljudi, ki se podajajo na različne cilje v okoliških gorah. V planinstvu, kjer prevladuje mnogih naravnih vrednot, je zelo pomembno tudi dejstvo, da se vsakdo sam odloča, kam bo šel in koliko časa bo hodil. Primerno svojemu znanju, razmeram in času, ki mu je na voljo. Ljudje smo se namreč dolgo trudili in oddaljevali od narave. S tem smo ustvarjali zavest, ki smo jo na nek način poimenovali kultura. Ta pa nas vedno privede do neke meje, ki smo jo sami in družba kot celota zmožni doseči. Vedno pa se moramo vrniti nazaj k naravi in kot to prikaže dokumentarni film , vračamo se lahko tudi s tekom.
Prvotna zgodba teka na Grintovec in obenem tudi filma je vsakoletnim spremljevalcem, okoliškim prebivalcem in širši javnosti že dodobra znana. Kot pri veliko dogodkih, ki se dogajajo v gorah, so tudi tokrat zadevo zakrivili domači alpinisti, ki so v svojem iskanju hoteli doseči nekaj več. Tako je beseda dala besedo in nova prireditev je pognala kali iz semena in postala zvezda, ki naj se ne bi utrnila.
Tek je tako ali drugače v krajih pod Grintovcem doma. Tukajšnji prebivalci so glede na svoje naravne danosti rojeni tekači, tako na drugi strani gore na Jezerskem kot pod obronki Kamniškega vrha in Velike planine. Tek na Grintovec in njegovo sporočilo lahko v marsičem pripomore k temu, da bo tako tudi ostalo.
Naši dedje in očetje so hodili v gore iz potrebe, kasneje ljubiteljsko in v nekem obdobju tudi za športna priznanja-značke. Ne zavedajoč se so verjetno že takrat postavljali temelje takšnim hitrim načinom pristopov v gore. Po izgradnji ceste je vse skupaj postalo dostopnejše in počasi so enodnevne ture postajale pravilo. Gozdarji so s svojimi gozdnimi cestami še skrajšali dostop in pripravili zopet nove razmere, ki so še znižale potreben čas za obisk gora. Tu pa smo že priča pozitivnemu koraku, ki ga prinaša tek na Grintovec. V dolini naj bo torej naš začetek poti v gore. To je prava smer, povratek k bolj naravnemu in prvobitnemu načinu obiska gore.
Tekmovanje samo ljudem prinese veliko pozitivnih in naprednih smernic. Kolektivno miselnost je danes zamenjal individualizem tekača posameznika in povezanost številnih členov, ki omogočajo izvedbo prireditve. To doživeto sožitje, ki je ustvarjeno na prireditvi, je vrednota, ki jo še kako potrebujemo v današnjem času. Tudi ohranjanje nagrad v razumnih, pametnih mejah, krajši teki na isti progi za mlajše tekmovalce in velika skrb za podmladek ter od narave dane lastnosti domačinov lahko ohranijo prireditev.
Filmski zapis prikaže marsikaj, kar je potrebno storiti že kar nekaj mesecev pred samim startom teka. Priprava proge ob višinskih skorajda 2000 metrih in dolžinskih skorajda 10 km je pravi izziv za organizatorja. S trakom, ki označi traso proge , se uredi lažje sledenje tekačev. S tem se poleg preglednosti proge pridobi tudi to, da tekmovalci ostanejo na urejeni stezi, ne ubirajo bližnjic in s tem ne povzročajo erozije, ki jo je v gorah že tako ali tako preveč. Tako kot v tem dokumentarnem zapisu je le malo kje prikazano delo markacistov na za planince nezahtevnih poteh. Ob pripravah na tek markacisti stezo vsako leto dodatno popravijo. Izdelava stopnic in poravnavanje s kamenjem in peskom zaradi preobremenjenosti in vse bolj agresivnih (toda posledično varnejših) podplatov na čevljih je postalo nujno opravilo na planinskih poteh. Pravi izziv, ki še čaka urejevalce poti, je steza nad Jamami, preden pot preide na Grintovčevo Streho. Vendar se bo ob pravilnem zavedanju in s pravimi spodbudami ter s skupnimi močmi tudi ta del uredil v naslednjih letih. Samo filmski zapisi, ki bodo s kamero pogledali še malo bolj v noge tekmovalcev, lahko pripomorejo k temu.
V dokumentarnem filmu sicer ni opazovalca, ki bi spremljal in bi lahko sedaj primerjal tek na Jermanova vrata (Kamniško sedlo), ki je zamrl že pred pričetkom prvega teka na Grintovec, in tek na Grintovec. Kdor pa se spomni vojaškega teka in ju primerja, opazi, kako velike razlike so pri organizaciji. Kljub temu da je bil tek na Kamniško sedlo zaradi manjše višinske razlike manj atraktiven, je v svojem času prinesel marsikatero izkušnjo. Slovenska vojska, ki je stala za organizacijo teka na Kamniško sedlo, je prav gotovo močnejša organizacija, z drugačnim, večjim načinom financiranja in zmožnostmi. Vendarle pa se vztrajnost, moč, družinska pripadnost in privrženost ne dajo primerjati. Uspeh je viden. Teka na Kamniško sedlo že dolgo ni več. Morda je bil le dobra priprava na boljši dogodek in je sedaj ob spominu nanj morda povabilo k sodelovanju.
Domače tekaške legende Ivan Urh (št. 7)
V filmskem zapisu, sedaj že desetič izvedenega teka, pa ni prikazano, kaj tekač misli med tekom, tudi domačih tekaških legend ni … Premalo je prikazana sicer več kot očitna skrb za mlajše, ki tekmujejo na krajših progah. Spodbuda pri mladih je pač najbolj potrebna. Toda kako neki bi lahko vse to prikazali …
Anna Pichrtova (Češka) Jonathan Wyatt (Nova Zelandija)
Prikaz je le delček vsega, kar tek na Grintovec v resnici je; vsekakor bi zaslužil simbolično eno uro, petnajst minut in triinštirideset sekund dolžine. To je čas Novozelandca Jonathana Wyatta, ki je v letu 2006 odtekel rekord na teku na Grintovec. Slika z rekorderjem in povedano dobro mnenje (posredno je omenjeno v filmu) : »Tu je doma srce!«, je pač utemeljeno, če se lotimo iskanja takšnih meja. Presenečenje, ki ga je izrazil ob tem, da je moral po zmagoslavnem teku na vrh gore opraviti povratek v dolino peš, je pravzaprav pristno, naravi pa še kako dopadljivo. Zavedati se moramo, da nam tako imenovana tehnološka zaostalost prinaša še veliko več neokrnjene narave. Da je rekorder res nekaj posebnega, je dokazal pri sestopu z gore. Vzel si je čas, res prijazno odgovarjal na številna vprašanja in se pogovarjal s številnimi ljudmi ob poti, saj je za pot navzdol porabil kar trikrat več časa kot za tek na vrh.
Poslušanje ubranega tekaškega dihanja ob hitenju proti cilju je prav tako kot dobra glasba v filmu vredno zvokovne obdelave.
V Grintovčevem obstoju smo ljudje le nekaj neznatnega. Naša dejavnost se izraža na različne načine. Če tečemo, je izraznost vsaj malo drugačna, kakor če hodimo. Povsem drugačna pa je, če sedimo za računalnikom in pišemo o teku na Goro, ki nikakor ni samo krtina, z veliko začetnico. Človekovo telo ima pač svoje zakonitosti. Tek, priprave tekmovalcev, delo organizatorjev, nosačev, spremljevalcev ter trud, ki ga je potrebno vložiti v dejavnost , naj bosta vodilo, da se je na obisk k gori treba pripraviti, ker se Grintovec v slabših vremenskih pogojih prav rad otrese nepripravljenih obiskovalcev.
Družini Papež in vsem somišljenikom pa še veliko uspeha in volje do pripravljanja ter izvedbe značilno dobrih tekov, ohranjanja krajevnih znamenitosti. Film ali mogoče celo knjižni zapis, kot izročilo nekega obdobja, naj prikažeta to svetlo zgodbo čim večjemu številu ljudi. Kolikor dobrega je v takšni zgodbi prikazano, toliko uspešnejša je zgodba.
Boris Štupar