Delo - Grega Kališnik: Borec za domači prag - Ko je bilo v Himalaji vse postorjeno, je prepešačil Antarktiko, Grenlandijo, vzhodni Tibet in azijsko puščavo Takla Makan = priloga (Delo, 1. junij 2012, str. 19 - 22) DOLOMITI
Je kje kdo, ki še ni slišal za alpinizem? Tudi če je, pa je zagotovo za Reinholda Messnerja. Kar je Lionel Messi za nogomet, Franz Anton Mesmer za življenjsko energijo, je 67-letni nemško govoreči Italijan za alpinizem. Simbol, metafora, bolje metonimija.
Je alpinist, pravzaprav himalajist, ki je v najvišjem gorstvu pustil daleč najgloblje stopinje.
V tesnem boju s Poljakom Jerzyjem Kukuczko je Messner prvi osvojil vseh 14 osemtisočakov, začenši z Nanga Parbatom leta 1970 in šestnajst let pozneje z Makalujem ter s cepinom na Lhotseju. A soj prvega od najvišjih je temnel s senco, ki ga spremlja vse življenje. Na Nanga Parbatu je med sestopom umrl njegov mlajši brat Günther in Messner se od tedaj (gora je truplo vrnila po 35 letih) brani očitkov, da je za osvojeni vrh žrtvoval zmogljivosti, še več, bratovo življenje. Leta 1975 sta s Petrom Habelerjem postavila mejnik na Hidden Peaku (Gašerbrum 1), bil je prvi višinsko elitni vrh, osvojen v alpskem slogu, v enem zamahu, brez višinskih taborov in nosačev. Leta 1978 je prvi (s Habelerjem) stopil na vrh sveta brez dodatnega kisika, isto leto opravil prvi solo vzpon (iz baznega tabora) na osemtisočaka, na prekleti Nanga Parbat, dve leti pozneje je tudi na Sagarmati prvi stal sam.
Sem, kar delam!
Če bi parafrazirali slovenskega kresnikovca in ugotovili, kako nezadostna je višina Everesta v primerjavi s širjavami sveta, bi morda razumeli Messnerjevo preusmeritev v osvajanje horizontal. Ko je bilo v Himalaji postorjeno vse, je prepešačil Antarktiko, Grenlandijo, vzhodni Tibet, azijsko puščavo Takla Makan. Pravi, da ni prepirljiv, rad pa diskutira. Očitno tako ognjevito, da se nekje vendarle zahvali, kako je bilo vedno poskrbljeno, da ni v debati, predvsem pa, ko so ga užalili, komu storil kaj (naj)hujšega. Vedno podvržen ženski modrosti, globoko spoštujoč svojo mater (ki ji ni izpolnil obljube, da bo z Nanga Parbata pripeljal mlajšega brata živega in zdravega), kot bistvo svojega življenja poudarja predanost: »Sem, kar delam.«
Podvig v evropskem parlamentu
Njegovo življenje je njegov hobi. Ne knjižnice in profesorji, ampak življenje in doživljanje resničnosti.
V Dolomitih, ki so se peli navzgor pred domačim pragom, je kot skalni plezalec lestvice težavnosti pomikal radikalno navzgor. Nato je preskočil, tudi zaradi posledic ozeblin z Nange, v Himalajo, razliko med skalnim plezanjem in visokogorskimi podvigi pa opredelil kot večjo od kolesarjenja na sto metrov ali na francoski pentlji. Po puščavniški hoji se je preskusil z italijanskimi zelenimi, v evropskem parlamentu, pa epizodo končal, pojasnjujoč, kako najtežje osvojljiv cilj v Himalaji pade v dveh mesecih, na politične vrhove pa lezeš dve leti in več. No, tudi v politiko je stopil po sili razmer (premagal je tekmece, kot je Gina Lollobrigida), po padcu z obzidja domačega gradu, ko je kazalo, da ne bo nikoli več niti tekel. Pet let je alpinizem počival, novega evromandata ni sprejel. Umetnost možnega naj bi precej grobo poslal k vragu sredi parlamentarne seje. Se govori.
Božja beseda
Loteval se je mitologij ljudstev, živečih onstran ustaljenih vertikal in horizontal, bil sopobudnik leta 1987 v Italiji ustanovljene mednarodne nevladne organizacije za ohranjanje dediščine gorskih območij Mountain Wilderness, iskal je skrivnostno himalajsko bitje jetija, in, kot pravi, razrešil enigmo snežnega moža, ki buri duhove vsaj toliko kot škotska Nessie. Pa MMM, mreža gorskih muzejev na Južnem Tirolskem, središčni je v gradu nad Bolzanom, kjer posamezni sklopi predstavljajo obdobja v življenju gore, nastanek, goro kot počelo religij, umetnosti, ki jo navdihuje, prva človekova raziskovanja, alpinizem in daljno prihodnost, ko bodo gore le še pesek in prah. Štirim muzejskim satelitom pa je vsebinsko namenjena predstavitev gorskih religij in mitologij, zgodovina plezanja v skalah, ledeniki in kamnine, gorska ljudstva sveta.
Je avtor več kot 40 knjig, sopodpisnik več kot 20, če se je pridušal, da njegova beseda v visoki politiki ni bila pozlačena, je v svetu gorništva božja. Je zaveza, vrtoglavo draga, clintonovsko zabeljena, njegov stisk roke je pečat, zagotovilo, potrditev prestižnosti. Vemo, da je med drugim na Brniku čestital Tomažu Humarju za Daulagiri. Kjer so mu očitali, da se je prišel rokovat za masten honorar, kar je ostro zanikal. Težko je verjeti, a naprtili so mu tudi, da je podtaknil egipčansko mumijo na kraj, kjer so našli 5000 let staro truplo Ötzija, ledenega človeka. Ja, za najekstremnejšimi, morda najboljšimi, se vedno plazí.
Zadnja leta se bori za svojo plezalno zibel, Dolomite, da bi jih otel grobega turizma in sorodnih posegov ter ohranjal kance njihove prvinskosti, tudi z očišča medčloveških odnosov. Messner, Južni Tirolec, ne Tirolec, predvsem pa Evropejec, po materi Ladin, alpski staroselec. Za konec njegov moto, morda ne edini, kot je gotovo spuščen precejšen del palete Messnerjevih doživetij resničnosti: »Gor hodim zato, da pridem dol!« Čeprav vsaj stokrat, kot trdi, mimo obličja, recimo – starke z derezami.
Grega Kališnik
Foto Igor Modic
Pogovor z Messnerjem preberite v Sobotni prilogi 9. junija 2012