Špela Baznik: Parang - najlepši del Karpatov, avgust 2021
Potepanje po Romuniji sva nadaljevala proti pogorju Parang. Odlično izhodišče zanj je mesto Petrosani, kjer sva se ustavila po nakupih in tudi v turističnem centru, kjer so naju prijazno opremili celo z zemljevidom markiranih planinski poti, ki jih v Parangu ni malo (imajo tudi smučišče in sedežnice, ki vozijo tudi poleti; po opisih in slikah pa sva ugotovila, da je Petrosani tudi odlično turnosmučarsko izhodišče pozimi).
osem kilometrov zahodno od mesta Petrosani sva se sprehodila po čudoviti soteski Banita (Cheile Banitei). Zanimivost soteske je, da se skozenj prebijemo kar peš po potoku (najvišje je bila voda do višine kolen). V dolžini 200 metrov vidimo čudovito sotesko s približno 10 do 30 metrov visokimi previsnimi stenami. Verjetno je bila tu včasih pomembna turistična točka, saj sva na tabli ob začetku poti še videla ostanek napisa za plačilo vstopnine (1 oseba, 1 €, 5 oseb, 5 €). V Romuniji je večino naravnih znamenitosti izjemno slabo označenih, tako tudi Cheile Banitei razen povsem majhne table ob cesti ni bila označena. Izhodišče za sprehod skozi sotesko najdete ob zapuščeni bencinski črpalki, kjer je na desni strani tudi veliko parkirišče in zapuščene hiše (verjetno v preteklosti turističnih objekti), nato se sledi potki v desno in po nekaj minutah hoje se že vstopi v sotesko. Po soteski sva se sprehodila kar po vodi, ki je bila prijetno topla. Nazaj sva se vrnila po isti poti in se nato z avtodomom premaknila po 7a alpski cesti proti naslednjemu izhodišču (ob 7a cesti je ogromno čudovitih izhodišč za piknik in kampiranje, če si samooskrben).
Vzpon na Parangul Mare (2519 m)
Izhodišče: cesta 7a (Petrosani proti Transalpini) na višini 1132 metrov pod Cabano Groapa Seaca
Dolžina: 28 km, čas hoje s postanki vred: 10 ur in pol
Višinska razlika na poti: 1987 m
Malo pod Cabano Groapo Seaco sva ob 4. uri zjutraj v temi štartala in se počasi vzpenjala po lepi gozdni poti ob levem bregu potoka Raul Jiet (cesta je 3,5 km (z začetnimi nekaj metri slabše ceste) primerna tudi za vožnjo z boljšim avtomobilom – če ne delaš krožne ture). Po slabi uri hoje sva se začela bolj strmo vzpenjati čez gozd. Na približno 1600 mnm, ko je bil gozd vse redkejši, sva na jasi zagledala lep bivak na velikem balvanu. Tu se je že začelo daniti, tudi gozdna meja je bila na približno 1650 mnm, tako da je vzpenjanje postalo vse prijaznejše in varnejše. Vzpenjala sva se po čudoviti poti med ruševjem, potočki in številnimi ledeniškimi jezeri (Stanei, Lung, Rosille, Mandra). Ob zgornjem je bila pot še najbolj zahtevna, saj so markacije vodile po številnih visokih, povsem špičastih kamnitih blokih, kjer sva do dobra preskusila svoje ravnotežje. Prav ob zgornjem jezeru sva prvič srečala nekaj ljudi, postavljenih je bilo tudi nekaj šotorov. Pohodniki so bili zelo redkobesedni, kar se je izkazalo na koncu potovanja za večino romunskih hribolazcev, ki pa jih roko na srce ni veliko, tako da si pravzaprav večinoma časa sam s čudovito naravo (in čredami ovac). Po 10 km in 1327 višinskih metrih sva tako okoli 8. ure zjutraj stala na najvišjem vrhu gorovja Parang, na Parangul Mare. Na vrhu se dolgo nisva zadrževala, saj je pihal močan veter. Zaveterje sva našla na severni strani, kjer sva si privoščila odličen zajtrk in uživala v čudovitih razgledih na Parang, ledeniška jezera in dolino, od koder sva prišla. Gre za izjemne razdalje, ki si jih v Sloveniji sploh ne moreš predstavljati.
Sledila je grebenska krožna pot, kjer sva naredila še skoraj 600 višinskih metrov vzpona. Pot je bila čudovita, praktično samotna. Srečala sva le nekaj pohodnikov. Vzpela sva se tako na Gruiu (2345 m), Paclisa (2335 m) in Lesul (2375 m). Na Piatri Taiata (2298 m) sva doživela prvo srečanje z ovcami in ovčarskimi psi, ki pa so na klic pastirja (ki sva ga zbudila) hitro odtekli stran od naju, midva pa sva nadaljevala pot proti Coasti lui Rus (2301 m). Cilj je bilo še grebensko prečenje Saue Carmature Tiganului (2220 m), kar pa so nama ovčarski psi nove črede ovac preprečili (pa tudi zaradi nesodelujočih pastirjev, ki niso poklicali psov k sebi), tako sva se morala kar precej spustiti pod vrh in pod čredo ovac, da sva se sploh prebila naprej. Tik pod vrhom Gauri (2243 m) sva zavila na desno na čudovit planotast del poti, kjer je pojenjal tudi veter, kjer sva si nato v travi privoščila dolg odmor in se pripravila še na nekaj urni sestop.
Sledil je spust mimo planine, kjer sva že od daleč videla, kako do naju tečejo ovčarski psi. Vsako vnovično srečanje z ovčarskimi psi je bilo zame še bolj stresno, saj so psi delovali zelo napadalno, vedno pa so bili tudi v skupini 4 ali 5 psov. Tokrat sva imela srečo, da je do naju pritekel tudi pastir, ki je nato umiril pse. Pastir naju je nato povabil še do hiše, kjer sta bila še 2 pastirja in starejša gospa, ki nama je ponudila rakijo (njihove mere za pitje so precejšnje ), za povrh pa še (pre)sladko kavo. Najstarejši pastir je bil povsem impresioniran nad mojo športno uro in Maticevimi pohodnimi palicami. Ob odhodu sva se jim zahvalila in najstarejšemu pastirju še podarila pohodne palice. Ponujeno vožnjo s Suzukijem v dolino sva zavrnila, vendarle sva še imela nekaj energije v nogah. Sledil je peklenski spust v dolino, saj je bila pot izjemno strma in vroča. Zadnja dva kilometra poti do avtodoma sva prehodila po 7a asfaltirani cesti, tudi mimo Cabane Groape Seace, kjer sva si zamislila dobro kosilo, vendar naju je nato misel na to minila, ko sva jo zagledala. Ni ga čez slovenske planinske koče, romunske se lahko le skrijejo. Po 10 urah in pol hoje sva tako prišla do izhodišča in se odpeljala naprej proti Transalpini.
Na sredini Transalpine sva dočakala pravo turistično točko, kjer so prodajali številne domače izdelke in gozdne borovnice na praktično vsakem ovinku. Privoščila sva si borovnice (4 evrov/liter), domač sir, domačo žganico in romunsko kosilo (langoš s smetano in nekakšne romunske čevapčiče (mislim, da dajo notri sodo bikarbono). Za piko na i sva kupila še tipično romunsko sladico – sladki kruh pečen na žaru.
Sledilo je vprašanje, kjer bova prenočila. Na zemljevidu je bilo blizu jezero Vidra, kjer pa sva kasneje ugotovila, da gre za enega izmed številnih akumulacijskih jezer, kjer je cesta speljana visoko nad obalo jezera, do katere sva našla le en dostop. Tako sva si premislila in obrnila proti jugu veličastne Transalpine, bližje izhodišču naslednjega vzpona.
Na Transalpini sva se tako namestila na višini približno 1900 metrov še v lepem vremenu, kjer pa je v približno pol ure sledil izjemen preobrat vremena. V naslednjih peklenskih 30 minutah nisva vedela, ali bo veter prevrnil avtodom in ali nama bo toča preluknjala streho in stene avtodoma. K sreči so se razmere umirile, vseeno pa sva se preventivno spustila še nekaj 100 višinskih metrov nižje, da sva v miru prespala noč in se nato naslednje jutro odpravila južneje po Transalpini. Transalpina je izjemno slikovita cesta, ki se v dolžini 148 km vije po hribovju Parang v Karpatih ter povezuje na severu mesto Sebes, na jugu pa Novaci. Midva sva prevozila severni del ceste vso do najvišje točke na prelazu Urdele (2145 mnm).
Vzpon na Mohoru (2337 m)
Izhodišče: pod prelazom Urdele (1953 m)
Dolžina poti: 7 km
Čas skupne hoje: 2,5 h
Višinska razlika na poti: 570 m
Po nevihtni noči so se zgodaj zjutraj še podili oblaki, pihal je še vedno močan in hladen veter, sem in tja se je že videla jasnina, ki jo je bilo vedno več. Naredila sva krasno sproščujočo krožno turco in osvojila 3 planotaste vrhove: Lezer (2157 m), Mohoru (2337 m) in Varful Carbunele (2181 m). Razgledi so bili fantastični, sploh na gorsko cesto Transalpino in na vrhove, ki sva jih prehodila dan prej. Glede na naklone in planotaste vrhove nama je bilo tudi povsem logično, zakaj je tu pozimi turnosmučarski raj.
Dan sva začinila z odličnim kosilom pri pastirjih, kjer sva jedla na žaru pečeno polento polnjeno s sirom, polito s kislo smetano, kisle pečene paprike in kuhano ovčetino (to je bila ena redkih avtentičnih postojank).
Za piko na i sva končala Transalpino na severu v Sebesu in si nekaj km stran ogledala še naravni rezervat Rapa Rosie. Gre za hrib, ki ga je erozija in deževje preoblikovalo v skali podoben izgled, rdečkaste barve, ki meri v dolžino 800 m, v višino pa 125 m. S parkirišča (primerno tudi za samooskrbno kampiranje) se v približno pol ure lahko vzpneš povsem na vrh in narediš krožno pot. Za vrtoglave pot ni, tudi ni povsem nič varovana, tako da je izjemno nevarna za zdrs. Navzdol priporočam pot po travah po vzhodnem pobočju (pa tudi za bolj varen vzpon).