Jutro: Ljubljana, 3. januarja
Strmo se pne pot proti Krvavcu. Kmalu preneha gozd in že smo na položni planoti.
Pred nami leže male pastirske kočice, iz dimnikov se vije lahen dim in izginja. Vse naokrog leži sneg, planine se leskečejo od vseh strani, po dolini pa leži megla. To je Jezerca. Dalje drsijo smuči, pa smo kmalu spet na drugi planini, na Kriški. Tik za nami se dviga vrh Krvavca, malo levo od njega se leskečejo v solncu okna planinskega doma.
Pastirske bajtice imajo tudi pozimi svoje prebivalce. Mnogi smučarji preživljajo v njih svoje proste dni v smehu in veselju. Največ med njimi je seveda študentov. O, saj ga ni prijetnejšega življenja, kakor je takšno bivanje v planinah, v »lastni« koči, kjer si sam svoj gospod. Polagoma je zahajalo solnce tam za Triglavom. Vse obzorje je žarelo, prelivale so se barve preko vrhov, žarki so se odbijali od snega in se poigrali na megli, ki je ležala pod planinami. Po kočah kar naprej doni petje, sem in tja prihiti kdo ven, pa se obložen z drvmi ali z vodo spet vrača.
Da, danes je Silvestrovo in preko tega se še v hribih ne sme kar tako. Vse navskrižem pospravljamo po bajtah, ta pomiva, oni pometa, kdo spet pripravlja drevesce, pa tudi kaj dobrega je treba za tak slavnosten večer pod zobe. Vse razumno gospodinjstvo prejšnjih dni izgine, danes se ne sme štediti. Polagoma se čisto stemni, redke zvezde posijejo, pa se spet skrijejo za oblaki, ki so se kar naenkrat nabrali preko svoda. Kmalu je vse pripravljeno, »pojedina« je gotova. Že se razvijajo debate, ki pa se kaj kmalu spet umaknejo petju. Tudi harmonika mora zahrumeti. In zdaj je treba prostora še za ples. Kako ga najti, ko je že vse tako majhno! Miza, klop, sploh vse premičnine morajo ven iz bajte, le božično drevesce ostane, to je danes v čislih.
In tako se z velikimi koraki približuje polnoč in z njo Novo leto. Božično drevesce se zasveti v mnogih svečkah, mi pa za nekaj časa utihnemo. Zunaj je začelo snežiti, vedno gosteje pada. V vseh kočah so okna razsvetljena in kar od koče do koče si kličemo »Srečno!«
Zjutraj pa spet sije solnce, enega je padlo le za prst na debelo. Silno vedri smo pričakali novo leto. Sodim, da se nam je takšno silvestrovanje vtisnilo bolj v spomin, kakor če bi ga bili preživeli sredi mestnega vrveža.
J. B.
Jutro, 6. januar 1935