Slovenec: Nesrečna ekspedicija v himalajske višave
Meseca julija leta 1934. je večja skupina evropskih hribolazcev naskočila vrh gore Nanga Parbat v gorovju Himalaja.
Ta ekspedicija se je nesrečno končala. O tem smo že tudi mi poročali. Londonski list »Times od 28. decembra 1934 prinaša o tej smrtni hoji na Himalajo izčrpno poročilo, iz katerega posnemamo:
Vrh Nanga Parbat je visoka gora v kamninskem delu Himalaje ter je po velikosti deveta ali deseta najvišja gora sveta. Visoka je 26.020 angleških čevljev. Dviga se, kakor orjak 23.000 čevljev visoko iz doline Inda. Ker je gora kakor osamela, zato mika turiste. Leta 1895. jo je naskočil Anglež A. F. Mummery ter je prišel 21.000 čevljev visoko. Moral se je vrnili. Ko je v spremstvu dveh domačinov hotel preplezati sedlo Diamaraj, so vsi trije za vedno izginili. Nesrečni Mummery, lord Conway in angleški generalmajor Herbert Powell so ugotovili, da je mogoče to goro naskočiti te iz doline Rakiot. Zato se je odtod teta 1932. dvignila ameriško-nemška ekspedicija pod Nemcem Merklom in prišla 28 tisoč čevljev visoko. Zaradi slabega vremena in ker jim je manjkalo nosačev, so se morali vrinili. Leta 1934. se je Merkel vrnil, da bi vnovič poskusil priti na vrh te gore. Tokrat je bilo z njim 18 Nemcev, Avstrijcev, Švicarjev in Angležev. Izmed teh je bilo le 9 hribolazcev. Najeli so 25 domačinov za gorske nosače. Skoro vsi nosači so bili takozvani »tigri«, to je ljudje, ki so se že leta 1933. odlikovali pri naskoku na Mont Everest, najvišjo goro na svetu.
Dne 20. aprila je ekspedicija v spremstvu 500 nosačev zapustila Srinagar ter je čez 18 dni prišla do kraja, kjer so napravili glavno taborišče in odkoder se je začel naskok na goro — v dolini Rakiot. Vreme je bilo lepo in je celih 7 tednov ostalo lepo. Po nesreči pa se je zakasnil živež za nosače in na petrolej ter na parafin je bilo treba čakati. Tako so minevali lepi dnevi. Potem so končno pripravili tabor, kar se je zgodila
prva nesreča:
Tu je umrl Nemec Drexel za pljučnico. Pokopali so ga blizu glavnega taborišča. Priprave za pohod na goro so se zopet zavlekle za več dni. Zato je ekspedicija potrebovala več ko mesec dni, preden je dosegla sicer težki, vendar ne nepremagljivi ledenik ter je 22. junija 19.521 čevljev visoko postavila 4. taborišče. Tabor št. 5 je bil 21.982 čevljev visoko. Semkaj so morali spraviti živež in druge potrebščine. Nosači so morali plezati gori in doli, kar je »tigre« silno upehalo. Vedno manj je bilo upanja, da bi se prevelika in zato nerodna družba mogla vsa prebiti na vrh gore. Zato so sklenili, da ne bodo več tako počasi napredovali in da ne bodo več delali stalnih taborišč, ampak da jo bodo udarili kar na vrh. Ta načrt bi bil uspešen, ko bi bila skupina manjša. Po nesreči pa je bito določenih na vrh kar šest plezalcev, in sicer Nemci: Merkl, Bechtold, Wieland, Welzenbach, Schneider in Aschenbrenner. Ta sklep je bil prvi vzrok nesreče. Taborišče št. 7 so postavili že 23.294 čevljev visoko blizu takozvanega »Srebrnega sedla«. Bechtold se je vrnil in vzel s seboj dva obolela nosača. Bechtold naj bi bil Müllritterju pomagal dograditi taborišča 5, 6 in 7. V taborišču št. 7 je ostalo 5 Evropcev in 11 domačih nosačev. Od sedemnajstorice jih je bilo
devet zapisanih smrti
Ta skupina je 6. julija zapustila taborišče št. 7, da bi višje gori zgradila taborišče št. 8. Odtod so upali kmalu biti na vrhu. Schineider in Aschenbrenner sta v led sekala stopinje za nosače. Pri tem sta tako hitela, da sta bila že precej daleč od drugih. Med hudim vetrom sta stopala čez zaledenele planoto proti prvemu vrhu do višine 25.800 čevljev. Prvi vrh je z drugimi vrhom, kateri pa je 820 čevljev višji, zvezan s pol milje dolgim grebenom, katerega sta upala prekoračiti v kakih treh ali štirih urah. Bila sta že kakih 200 čevljev pod prvim vrhom, ko sta opazila, da so nosači preveč utrujeni. Zato sta se vrnila v taborišče št. 8, ki je bito 24.935 čevljev visoko. Oba sta bila prepričana, da bosta drugi dan na vrhu.
V tem odločilnem trenutku pa se je spremenilo vreme. Nastal je silen vihar, ki je divjad vso noč. Drugi dan pa je strašno metlo. Šibki šotori se viharju niso mogli upirati. Bambusove palice je zlomilo in ko moka droben sneg je pokril ljudi. Nemogoče je bilo prižgati samovar na špirit, da bi si bili skuhali topel čaj. Možje so že hudo oslabeli, vendar so še upali, da bodo še prišli na vrh. Toda vihar je tulil venomer, sneg jih je zasipal, lomili ostanke šotorov. Nemogoče je bilo vztrajati.
Zjutraj 8. julija so sklenili vrniti se. Schneider in Aschenbrenner sta se s tremi nosači prva vračala. Veter pa je bil tako hud, da je nosaču s hrbta odnesel blazino iz gumija in spalno vrečo. Niso videli dalje ko 25 metrov. Nosači niso mogli ostati blizu hribolazcev. Blizu taborišča št. 7 jih je razgnato. Oba Avstrijca sla srečno prišla v taborišče št. 4, od treh nosačev pa je le Pasang ostal živ. Pinco Nurbu in Nima Dorji sta nekaj dni kasneje umrla blizu taborišča št. 5.
Za to skupimo je kmalu odšla druga skupina, v kateri so bili Merkl, Wieland in Welzenbach z drugimi nosači. Ti pa so bili že tako slabi, da niso več mogli do taborišča št. 7, ampak so morali prenočiti blizu tam kar na prostem. Imeli niso ničesar jesti, s seboj so imeli le eno spalno vrečo, v katero sta se stlačila Merkl in Wieland, medtem ko je Welzenbach z nosači spal kar v snegu. Ponoči je umrl nosač Nima Nurbu. Drugo jutro so trije Evropci s štirimi nosači nadaljevali pot nazaj. Zaostali pa so trije nosači: Angstering, ki je zaradi snega oslepel, Gajlaj in Dakši. Malo, preden so prišli do taborišča 7 se je Wieland vsedel na tla, rekoč, da mora spati. Revež je kar tam
zaspal za večno
Drugi so srečno dosegli taborišče, našli pa so le en šotor, ki je bil le za dva človeka, in nič živil. Tam so prebili strašno noč. Drugi dan, 10. julija so nosači šili naprej, Merkla in Welzbacha pa so pustili v taborišču št. 7. Niso pa prišli do taborišča 6, ampak so kar brez hrane prenočili v snegu. Drugo jutro so prišli v tabor št. 6, kjer pa niso našli nobene hrane, zato so marširali naprej. Na vrhu Rakiot so se sešli z onimi tremi nosači, kateri so prvotno spremljali Schneiderja in Aschenbrennerja. Pinco Nurbu in Nima Dorji sta umrla blizu tabora 5, nosač Niima Taši od druge skupine pa je umiri tik pred taborom. Medtem pa so bili oni trije nosači, ki so ostali v snegu nad taboriščem 7,
brez hrane in strehe
dve noči: 9. in 10. julija. Dne 11. julija je umrl Dakši. Druga dva: Angstering, ki ga je medtem slepota zapustila, in Gajlaj pa sta nadaljevala pot ter se sešla z Merklom in Weizenbachom, ki sta bila še živa. Ta skupina, ki je medtem vedno bolj slabela, je ostala tam. Tu je pomoči 13. julija umri Welzenbach.
Medtem se je vreme nekoliko z boljšalo, toda globok sneg je pokrival gorovje. Vendar so iz taborišča št. 4, kamor sta se srečno vrnila Schneider in Aschenbrenner, obupno poskušali pomagati tovarišem. Toda vse je bilo zaman. Za siromake v taborišču št. 7 ni bito pomoči, katero eo tako težko pričakovali. Ko je Welzenbach umrl, so 14. julija vsi zopet poskusili priti do taborišča št. 6 Nosač Angstering je nosil dve spalni vreči in Merklov nahrbtnik ter tako gazil visoki sneg. Ko so pregazili že tričetrt poti do 6. taborišča, Merkl ni več mogel naprej. Imel je ozeble roke, ozeble noge in ozebel obraz, čisto brez moči. Siromaki so prenočili v snežni duplini.
Dne 15. julija zjutraj je Merkl velel nosaču Gajlaju, naj gre dol in pokliče na pomoč. Toda Gajlaj je bil že preslab. Zato se je odpravil sam Angstering kljub svojim hudim ozeblinam. Revež še sedaj leži v bolnišnici v Darjeelingu. Pretolkel se je čez vrh Rakiot do tabora št. 6. Prebil je na gori
en teden brez hrane in v snegu
Če še živi, je čudno. Koliko časa sta še živela Merkl in nosač Gajlaj, to bo ostalo za vedno neznano. Najbrž sta izdihnila v nekaj urah. Novi snežni meteži so preprečili vsak poskus, da bi reševalci prišli do taborišča št. 6. Na koncu svojega žalostnega poročila navaja poročevalec
Vzroke nesreče:
Spočetka so hribolazci izgubljali preveč časa, premalo je bilo preskrbljeno za zveze, pomožne sile so bile premalo oskrbljene, šotori pomanjkljivi, predolgo so se mudili na začetnem taborišču, najbrž jim je manjkalo tudi sveže hrane — vse to je povzročilo nesrečo. Vreme je bito nenavadno slabo. In marsikak hribolazec, ki je lezel na Himalajo, se bo čudil, kako je bilo mogoče, da so ubogi ljudje cele dneve prebili brez hrane, nosač Angstering celo cel teden. Na Everestu teta 1933 noben človek ni mogel eno noč prebiti zunaj, ne da bi zmrznil. In zunaj taborišča št. 5 so nosači ozebli že v nekaj minutah. Tak je žalostni konec te velike ekspedicije na Himalajo.
Slovenec, 6. januar 1935