Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Charlesa Planinška, »Gospodarja Golega ozemlja« ob Severnem ledenem morju.
Z izvirnimi Planinškovimi fotografijami. Zemljevide narisal kartograf ljubljanske univerze. — Priobčuje Anton Podbevšek. — Ponatis prepovedan.
Slovenci živimo v Ameriki raztreseni po vseh državah. Slovensko-ameriški pesnik Ivan Zorman poje n. pr. v pesmi »Amerikanci«:
Pozdravljeni slovenski bratje,
pozdravljen, ti žilavi rod!
Po vseh državah razsejani,
bogastvo dvigate povsod:
od nebotičnikov newyorških
do San Francisca Zlatih vrat,
od minnesotskih mrzlih jezer
do bujnih floridskih livad.
In takoj nato:
K počitku v večno domovino
pionirji že odhajajo,
razgledi novi, novi časi
nato njih grobovi vstajajo.
A mnogi, mnogi še živimo,
naš spev še krepko se glasi,
še v oknih roženkravt dehteči
spominja rodne nas vasi.
(Iz zbirke (Pota ljubezni«, Cleveland 1931.)
Spomini ameriških Slovencev na »stari kraj« so bili vedno živi in bi bilo pričakovati, da bomo Slovenci v domovini navezali z našimi rojaki onkraj morja intimne stike. Do tega pa se nismo nikdar povzpeli. Naši stiki so bili vedno slučajni. Ni jih zahtevala krepka narodna volja, ki hoče imeti trdno povezane z domovino tudi najoddaljenejše slovenske naselbine in končno tudi tiste maloštevilne poedince, ki so najdelj prodrli v morda do njih še neraziskani daljni svet1. Bili smo celo tako slabotni, da nismo znali vzdrževati stalnih in globokih zvez niti z našo periferijo, ki bi morala vedno vedeti, da tvori z Ljubljano kot glavnim mestom Slovenije nedeljivo celoto. To je bil tudi poglavitni vzrok, zakaj smo n. pr. izgubili Koroško. So pa seveda še drugi vzroki, izmed katerih je najvažnejši pač ta, da niso bili takratni naši vodilni možje dorasli dogodkom2.
Globoko me gane, kadar naletim na naše preproste ljudi, živeče v tujini, pa odkrijem v njih kljub velikim razočaranjem v življenju, veliko povezanost z družino v domovini in po njej tudi do naše slovenske zemlje. Posebno me je ganila ta velika ljubezen pri mojem ožjem rojaku Janezu Charlesu Planinšku, doma iz novomeške okolice. Malo smo do sedaj slišali o njem v domovini, zato pa toliko več naši rojaki v Ameriki. O njem in o njegovih dogodivščinah v doslej še neraziskani Severni Kanadi so poročali vsi ameriški listi in prinašali tudi slike. Ko se je namreč vrnil l. 1928. po dolgih letih samevanja na skrajnem severu ob Severnem Ledenem morju v civilizacijo, je moral nastopati na predavateljski turneji po vseh večjih ameriških mestih in opisovati življenje v necivilizirani Kanadi.
Kaj vemo doslej o Kanadi?
Slučajno so mi pred kratkim prišla v roke razmišljanja sodobnega ameriškega pisca Ch. Vininga o »Prihodnosti neraziskane Severne Kanade. Vining ugotavlja: Premeri Kanado, ki jo poznaš! Vzhodno sega do Halifaxa in zahodno do Viktorije . Kako daleč pa severno? Kako daleč sega tvoja Severna Kanada?
Če živiš v Ontario , je Cobalt (srebrni rudnik) precej visoko na severu. Cochrane je skoraj na meji in Moose Factory je na severnem polu. Vsaka točka 90 milj više od veletoka Sv. Lovrenca je rob civilizacije. Celo v širokih odprtih prerijah je konec Kanade tam nekje okoli Peace river (Reka miru) ali The Pas.
Port Nelson , Churchill in Hudson Bay so nam megleni, fantastični pojmi. Coronation gulf, Coppermine , Dubawnt se nam zde sredi Mongolije.
To je Kanada, približno ena dvajsetina one rožnate lise, ki zre nate z zemljevida. Vse ostalo je nič, praznota, neizmernost, tiho, tajinstveno. Ona praznota se imenuje Kanada, in tam ne živo Kanadci. Je tuja dežela, obljudena od tujcev. Več vemo o Borneu.
Vining pripoveduje o prvem raziskovalcu Severne Kanade J. B. Tyrellu, ki je izvršil prve kanadske zemljevide večjega obsega. Vsako leto je odkril neznane reke, jezera in vodopade in jih začrtal. Lahko gre h kanadskemu zemljevidu, položi nanj svoj prst in reče:
»To je moja reka!« Ali pa: »To je moje jezero!«
Nekaj sličnega lahko reče tudi naš Planinšek. Vining poudarja, da se začne Kanada tam, kjer se za nas neha, in sega gori do Severnega ledenega morja. Razteza se od Labradorja do Jakona (Alaska). Cepi jo morski zaliv in je širša kakor Sredozemsko morje; tako velika, da lahke požre Baltiško in Črno morje vrh tega prav lahko še sloveče Jadransko morje.
1 »Pri njiju sem se tudi seznanil s Slovencem Križajem, doma iz Luže pri Novem mestu. Mož je eden tistih redkih pustolovskih potnikov okrog sveta, ki bi bilo vredno o njih mnogo pisati, pa tudi njega sem si želel pobliže ogledati, a se mi je kar izvil. Živel je trideset let v Aljaski v Fairbanksu ob Yukon Riverju. Prebrodil je vso to čudovito deželo, ki je edina še ohranila divjo primitivnost, odkril je zlat rudnik, ki ga je prodal prav te dni. Zdaj se je odpravljal v Šeattle, kjer si bo — vedno nemirni duh — poiskal novih poti.« (Božidar Jakac »Odmevi rdeče zemlje«, str. 187.)
2Ivana Hribarja »Moji spomini«, II. del, XXIV. poglavje, »Koroška, Rapallo — dve naši nacionalni katastrofi«, str. 427.
Slovenec, 4. januar 1935