Balabanoff: V gorah Slovenije v drugi polovici septembra ni bilo več prave sezone. Padel je prvi sneg, temperatura se je spustila pod ničlo.
Klasične smeri vzpona na najvišji vrh Slovenije pik Triglav (2864) so sedaj nabite s klini in opremljene z jeklenicami (takšnim potem pravimo Via ferrata). Če prideš pod gore sam, ni prav nič bolj udobno, vendar je bolj enostavno. Z mano je prišla tudi žena, ki pa je ostala spodaj pri Bohinjskem jezeru.
Danes 23. septembra je skorajda konec poletne sezone v gorah.
V koči plačam za prenočevanje v štiri posteljni sobi 19 €.
Dvoposteljna soba stane 23 €, na skupnih ležiščih pa 16 €. Po členu UIAA pripada 50% popust za člane. Vendar pa naše države ni na njihovem spisku. Izven sezone lahko prespi v zimski sobi 16 ljudi.
To noč so poleg mene v koči prespali še: dva Finca, trije Španci in parčka iz Slovenije. Lahko rečem, da je bila koča prazna kljub temu, da so imeli najavljenih 144 ljudi. Ne glede na manjkajoče najavljene ljudi je bilo osebje doma v popolnem sestavu: oskrbnica, kuharji in strežniki. Koča je narejena v več etažah in dovolj prostorna. Tu se lahko vpišemo v knjigo gostov. Z začetka leta vpisov v ruskem jeziku nisem našel. Hrana in pijača sta primerna takšni višini, cene pa so: čaj ali kava 2 €, zajtrk 3-5 € in kosilo 8-10 €. Steklenica dobrega piva stane 3,5 €. Pol litra toplega mleka 3,2 €. Čez dan se zadržujemo le v prvem nadstropju, kjer si lahko tudi sami pripravimo hrano.
Zvečer se je ohladilo in proti jutru je zapadlo nekaj snega. Na goro se ta dan ni odpravljal nihče, skale so zaledenele, sneg je zakrival markacije. Sklenil sem, da se jutri podam proti vrhu in razmere na poti bodo pokazale, če je vzpon mogoč.
Zjutraj se pripravim. Vreme ni prehladno in krenem po poti, ki se vzpenja mimo ruševin Morbegne. Od tu naprej se smer pohoda obrne pod steno, k začetku poti Via ferrata.
JZ stena Triglava ima tu naklonino 70°. Prehod s snega v skale je zares spolzek. Ko pa se v nadaljevanju obrnem za 45°, je že bolje. V nadaljevanju se je treba pazljivo in brez hitenja opirati na železne kline. Po vseh štirih dospem na skorajda vodoravno polico. Za nadaljevanje poti so nameščeni klini in jeklenice. Za samovarovanje bi moral imeti komplet z vrvjo in dvema vponkama, ker pa ga nimam, sem toliko bolj previden. Markacije so dobro vidne in pomagajo pri iskanju smeri vzpona.
Nad grapo pridem v tako imenovano škrbino Triglava. Nad njo se zložen greben pne vse do vrha, kjer me je pričakalo »mleko«. Vidljivost manj kot sto metrov. Na vrhu stoji »čuvajnica«, poimenovana Aljažev stolp, ki ima vratca. Odkril sem se in zlezel noter, kjer so stene popisane s flomastri. Res, za sesti je malo prostora, a zunaj je vlekel močan veter. Na internetu sem prečital, da poleti v »čuvajnici« sedi človek, ki vsem podeljuje žige, kot potrdilo, da so bili na vrhu. Takšnega dela bi jaz ne zmogel. Zjutraj na vrh in zvečer dol, vmes pa ves dan žigosanje na vse strani.
Pot navzdol je zahtevala pozornost več kot eno uro.
V koči popijem več kot liter toplega mleka, pospravim nahrbtnik in se odpravim navzdol proti Bohinjskemu jezeru. Na poti je najprej snežilo, nato pa deževalo. Do koče pri Triglavskih jezerih sem potreboval 2,5 ure.
Med hojo mimo jezer bodite pozorni na planinske močerade ...
Nižje od Črnega jezera so skale postale še bolj mokre in spolzke. Začela me je motiti utrujenost od pohoda.
To pa ni več važno – sem že toliko nižje!