Ona, 16.05.06 - Jerneja Perc: Hodim po svoji njivi in hodila bom tam, kjer bom želela!
Akcija - Ona v gibanju
Tek in privatna lastnina
Drage dame, 10. junij se nezadržno bliža, dan, ko bomo družno tekle po parku Tivoli. Tekmovale bomo v devetih kategorijah, glede na mladostno stanje, podjetje DM pa bo vsako tekmovalko bogato nagradilo. Zagotovo že pridno nabirate kilometre, danes pa vam ponujamo v razmislek, kakšne terene naj si izbiramo za tek in kako bodite prijazne do narave.
Naj vam najprej povem zelo poučno zgodbo. Dogaja se sicer pozimi, a je primerna kar za vse letne čase, zato naj vas to ne moti. Zgodila se je mojemu očetu, ki je velik ljubitelj gibanja in vsak dan opravi vsaj eno športno dejavnost. Nekega popoldneva se je odločil za smučarski tek po dobro urejenih stezah, ki povezujejo manjša avstrijska zaselka. Proge so odlično pripravljene in redno vzdrževane. In kar je najlepše, da bi opravil dober trening, se ti ni treba peljati do oddaljenih smučarskih središč, ampak z »nordijskim korakom« skorajda zapustiš svoj dom. Med tekom pa opazi zanimiv prizor. Gospa zrelih let se sprehaja po poljani in z močnimi zimskimi čevlji stopa naravnost v pripravljeno smučino, tako da je dobršen del proge že precej grdo načet. Vsi, ki pozimi navaden tek zamenjate za smučarskega, veste, kakšen dodaten napor je potreben za tek po tako »razriti« progi. Z moralnega vidika pa je za pravega tekača to že skoraj kriminalno dejanje. Zato se moj oče ustavi in se odloči, da ji bo prijazno razložil (kaj drugega, kot da gospa tega ne ve, si namreč ni mogel misliti): »Gospa, če ste na sprehodu, stopajte, prosim, 20 cm bolj levo ali desno, samo ne prav po smučini. Vsi, ki tukaj tečemo, vam bomo zelo hvaležni!« Gospa ga premeri in mu zadovoljno razloži: »Oprostite! Hodim po svoji njivi in hodila bom tam, kjer bom želela!«
Nauk te zgodbe ima seveda več plasti in za vse je ta članek prekratek, ampak dejstvo je, da smo gibajoči se dostikrat uporabniki različnih površin in med drsanjem, tekanjem ali kolesarjenjem prehajamo tudi skozi zasebne gozdove, po poljih, bregovih jezer in obalah morij. V nekaterih evropskih državah že ni več redkost, da pred vstopom v krasen gozd, ki kar vabi, da bi se mu prepustili, stoji tabla: »Prepovedano za tekače in gorske kolesarje«. Tekači naj bi vznemirjali živali, kolesarji pa z divjimi spusti sekali mlade nastavke vrhov smrečic in drugega zelenja. In ne mislite si, da je problem obroben, saj so ga v Avstriji spremljale goreče polemike obeh polov.
Naslednja zanimiva kategorija se mi zdijo bregovi jezer. Kar poskusite »obteči« kakšno krasno jezerce, pa boste videli, kako hitro vas bodo prelepe vile ob vznožju napotile na precej višje ležečo stezo, ki ne ponuja več prijetnega pljuska valov med tekom. V spomin si lahko prikličem grozljiv prizor s francoske riviere, kjer ravno tam, kjer je bila narava najbolj darežljiva s svojo lepoto, tekači za tek množično uporabljajo ozek pločnik, ki jih z betonskim zidom loči od prečudovitega morja na eni strani, ob njihovem drugem boku pa so parkirani avtomobili, ki vsaj malo preprečujejo, da bi neposredno vdihovali vse presnovke nepretrgane kače avtomobilov, ki se vije ob morju ene najbolj priljubljenih cest. Najlepše dele obale so že zdavnaj zazidali s prečudovitimi vilami, restavracijami … In veste, Francozi v tem delu bi lahko mirno dobili naslov »evropskega Venice Beacha«, toliko jih teče, telovadi in kolesari, in to prav vseh starosti.
No, in tu imamo slovenski tekači še vedno rahlo prednost. Z zelo majhnimi in zanemarljivimi izjemami lahko še tečemo tudi zunaj urejenih parkovnih (beri mestnih, skupnih) površin. Lahko si pripravite prečudovit izlet na Bled ter vanj vključite tek okrog jezera in edino, kar vam lahko to prepreči, je vaša kondicija, tako da boste morali del poti morda prehoditi. Ali smo za to razkošje lahko hvaležni naši bivši ureditvi, je že stvar drugega diskurza. Zato me, prosim, obvestite, če ugotovite, da smo se kje že nalezli »evropskih« tabel, ki tekačem ne dovolijo vstopa v gozd!
Jerneja Perc