Primorske novice, 25.05.06: ob dnevu biotske raznovrstnosti in evropskih naravnih parkov
Odločitev mednarodne skupnosti, da s posebnima dnevoma obeleži biotsko raznovrstnost in naravne parke, pomeni predvsem priznanje pomembnosti tako biotske raznovrstnosti kakor tudi naravnih parkov, obenem pa tudi zavedanje, da smo na oboje velikokrat premalo pozorni.
Dejstvo, da obeležujemo oba dneva enega za drugim v tako kratkem času, je morda naključje, vsekakor pa je vsebinsko ta bližina popolnoma utemeljena. Naravni parki so nedvomno eno pomembnejših orodij za uspešno in učinkovito ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Pojem biotske raznovrstnosti obsega bogastvo vseh življenjskih oblik, ki izražajo in vzdržujejo različnost in spremenljivost živega sveta. Prepoznamo jo lahko na ravni genske raznovrstnosti organizmov, v različnosti živih bitij in v raznovrstnosti sistemov, ki jih organizmi sestavljajo. Biotska raznovrstnost je nedvomno najpomembnejša, a največkrat premalo cenjena dobrina. Je ključ vsega, kar se dogaja na modrem planetu in z njim.
Zavedanje o pomenu biotske raznovrstnosti je doživelo svoj preboj s konvencijo o biološki raznovrstnosti, ki je bila sprejeta leta 1992 v Riu de Janeiru. Nujnost ohranjanja kompleksnosti in zapletenosti živega in neživega sveta je končno dobila svojo domovinsko pravico in se je iz člankov in predavanj znanstvenikov in naravovarstvenikov prelila v pravne akte, državne in lokalne strategije, akcijske načrte, prostorske akte in ne nazadnje v vsakdanji besednjak civilne družbe, načrtovalcev prostora, državnih in občinskih uradnikov in politikov. O nujnosti trajnostnega razvoja nenadoma govorijo in pišejo vsi. Čas bo pokazal, ali mislimo resno ali imamo fige v žepu.
Tri vrste parkov
Zakon o ohranjanju narave opredeljuje parke kot širša zavarovana območja, s številnimi naravnimi vrednotami in veliko biotsko raznovrstnostjo, obenem pa tudi z deli narave, kjer je človekov vpliv prisoten, morda tudi dokaj izrazit, vendar pa z naravo uravnotežen. Človekova prisotnost v parkih je tudi tisto, kar jih pomembno loči od ožjih zavarovanih območij in kar zahteva veliko več napora pri upravljanju celotnega območja oz. gospodarjenja z njim.
Zakon opredeljuje tri vrste parkov - narodne, regijske in krajinske in jih med seboj razlikuje predvsem po deležu prvobitne narave z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, po velikosti in do določene mere tudi po pomenu.
Parki v zahodni Sloveniji z letnicami razglasitve: Triglavski narodni park - 1981; regijski park Škocjanske jame - 1996; krajinski parki: Zgornja Idrijca - 1993, Beka (soteska Glinščice z dolino Griže ter ponornimi jamami in arheološkimi lokalitetami Lorencom in gradom nad Botačem) - 1992, Štanjel (območje naselja in parka)-1992, Južni obronki Trnovskega gozda - 1985, 1987, Južni in zahodni obronki Nanosa (z vrhovi Pleše, Grmade in Ture) - 1984, 1987, Planinsko polje (Planinska jama, Markova jama v Nartu, Škratovka, Izviri v Malnih, Unška koliševka) - 1984, Mašun -1969, Sečoveljske soline - 1990, 2001, Strunjan -1990, 2004.
V Sloveniji pa tudi drugje po svetu so parki običajno ustanovljeni na območjih, ki so zaradi takih ali drugačnih vzrokov ohranila ugodno razmerje med človekovo dejavnostjo in naravo - rastlinskimi in živalskimi vrstami, njihovim življenjskim okoljem in celotnim ekosistemom. Povedano drugače, to so območja, na katerih je bil v preteklosti zavedno ali nezavedno, hote ali nehote uresničen princip trajnostnega razvoja. Prejšnje generacije so nam zapustile prostor, obdelovalno zemljo, pitno vodo, gozdove, morsko obalo in druge naravne vire, s pomočjo katerih lahko zadovoljujemo naše stalno naraščajoče potrebe.
Pravila kot prednost in priložnost
S formalnega vidika je park zavarovano območje, kjer veljajo nekoliko drugačna pravila "obnašanja" kot drugod. Pravila, ki jih žal še vedno v glavnem razumemo le kot prepovedi in omejitve, ne pa tudi kot prednost in priložnost. Prednost zato, ker omogočajo ohranitev zdravega življenjskega okolja za prebivalce in obiskovalce ter priložnost, da to okolje tržimo, in ne nazadnje, da tako okolje zapustimo tudi zanamcem.
Slednje seveda ne izključuje zadovoljevanja naših potreb po življenjskem prostoru, gibanju, rekreaciji, energiji ipd., vendar pa moramo biti pri ohranjanju enakih možnosti za zanamce vsaj tako uspešni, kot so bili naši predhodniki.
Upravljanje parka je pri tem ključnega pomena, saj omogoča celostno obravnavo območja z vidika varstva narave, pa tudi s prostorskega, razvojnega in socialno-ekonomskega vidika. Celostno obravnavanje ob močja olajšuje zastopanje interesov prebivalcev in lokalnih skupnosti, zagotavlja spremljanje učinkovitosti varstvenih ukrepov in njiho vo prilagajanje novim razmeram in ne nazadnje – omogoča pridobivanje sredstev iz različnih evropskih in drugih mednarodnih denarnih skladov, namenjenih zavarovanim območjem.
Odsotnost upravljanja vse navedeno v veliki meri onemogoča ali otežuje in tako radikalno zmanjšuje razvojne možnosti območja. Park tako ostane velikokrat le območje prepovedi in omejitev, v veliko nezadovoljstvo lokalnih prebivalcev, obiskovalcev in ne nazadnje na-ravovarstvenikov.
Brez upravljanja je namreč v veliki meri onemogočeno uresničevanje varstvenih, vzgojno-izobraže-valnih in drugih namenov zavarovanega območja, predvsem pa je zmanjšana možnost preverjanja uspešnosti in učinkovitosti ohranjanja narave.
Trije regijski in 41 krajinskih parkov
V Sloveniji imamo poleg Triglavskega narodnega parka razglašene še tri regijske in 41 krajinskih parkov. V zahodni Sloveniji je ob delu Triglavskega narodnega parka še en regijski in devet krajinskih parkov. Vsa ta območja so izjemnega pomena z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti, pa tudi z vidika varstva kulturne dediščine.
Žal pa je zaenkrat upravljanje urejeno le v Triglavskem narodnem parku, v Regijskem parku Škocjanske jame in v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Tako ostaja razvojni učinek ostalih območij - vključno z ohranjanjem pestrosti vrst in njihovih življenjskih prostorov in ne nazadnje krajinske pestrosti - bistveno preskromen.
Območja naravnih parkov so morda najprimernejša, nikakor pa ne tudi edina, priložnost, da dokažemo, da s trajnostnim razvojem mislimo resno. So priložnost, za uskladitev naših naraščajočih potreb, ki so resnici na ljubo včasih daleč od dejanskih, z naravnimi danostmi in ohranitev slednjih v taki meri, da bodo svoje potrebe lahko zadovoljevale tudi prihodnje generacije.
Pravzaprav bi bilo nekoliko smešno in neopravičljivo, da bi - navzlic boljšemu poznavanju narave in naravnih procesov, zavedanju o občutijivosti slednjih in kljub izjemnemu tehnološkemu napredku - ravnali z naravo in okoljem v marsikaterem pogledu slabše od naših predhodnikov.
Mag. ROBERT TURK,
MIRJAM GORKIČ
Zavod RS za varstvo narave
Prilogo ZELEEENOP sta zasnovala in pripravila Marica Uršič-Zupan in mag. Robert Turk ob pomoči Zavida RS za varstvo narave