Oblikova in tehnično uredil:
PETER KOBAL
Avtorji fotografij:
TOMO ČESEN
JANEZ SKOK
JANKO KOKALJ
XAVIER MURELLO
NEJC ZAPLOTNIK
MARIO COLONEL
Smeri vrisal: TOMO ČESEN
Izdala:
DIDAKTA Radovljica
Za Založbo:
RUDI ZAMAN
Tisk in vezava:
TISKARNA MLADINSKA KNIGA
Naklada:
2000 izvodov
COBISS.SI-ID - 20089344
Predgovor
Zgodovina je dogajanje, razlito po času in prostoru našega planeta. Zgodovinski dogodek je točka, presečišče kraja, časa in akterja. In naše znanje o zgodovini opredeljujejo predvsem dogodki, ki so nam kot nekakšni mejniki ali svetilniki v nepregledni gmoti neobvladljive snovi. Z njihovo pomočjo si zgradimo predstavo o tistem, kar je vmes - in bistveno. Nekako tako, kot nam otoki pomagajo izmeriti oceane. Zgodovina Zemlje je dolga, zgodovina človeštva kratka, zgodovina civilizacije še krajša, in v tej ima svojo kratko zgodovino tudi alpinizem.
Zadnji veliki dogodek - mejnik v zgodovini alpinizma - je 24. aprila 1990 postavil Tomo Česen, ko je sam in prvi preplezal južno steno Lhotseja, že pred poldrugim desetletjem razglašeni »problem leta 2000«. Lhotse je točka, kjer se združijo, presekajo oziroma staknejo črte zgodovine Himalaje, zgodovine svetovnega alpinizma, zgodovine slovenskega alpinizma in »zgodovine« Toma Česna samega.
O Himalaji ni kaj dosti povedati. Najvišje in najzahtevnejše gorovje na Zemlji je svetovna arena alpinizma, njena zgodovinska črta pa po našem praktičnem pojmovanju - tistih 10 ali 15 milijonov let je za nas večnost - vodoravna.
Zgodovine svetovnega alpinizma je vsaj v športnem smislu kakih 250 let. Ko so bile njeno torišče še Alpe, je bila osvojitev Matterhorna 1865 zaključek in obenem vrh klasične dobe, dobe osvajanja vrhov. Kdor je bral Boj za Matterhorn, je bral o tekmi z gorami, z vremenom, s časom – in s tekmeci. Potem so prišle na vrsto alpske stene - in dogodek, ki je okronal in zakoličil to zgodovinsko obdobje, je bil rešitev »treh zadnjih problemov Alp«, severnih sten Matterhorna, Eigerja in Grandes Jorasses (1938). Po Alpah se je središče alpinizma preselilo v Himalajo in se najprej usmerilo k najvišjim vrhovom. Leta 1953 je bil dosežen najvišji - Mount Everest - in nekega velikega čara je bilo konec, razblinil se je mit. Nikoli več ne bo, kot je bilo prej, sem takrat pomislil. Kot prej v Alpah, so zdaj prišle na vrsto stene v Himalaji. Vedno višje, vedno težje - in tu se je črti svetovnega alpinizma priključila tudi črta našega. Zgodovina slovenskega alpinizma je sicer stara že dvesto let, a zares razvil se je šele v tem stoletju. Svetovnemu vrhu se je približal šele v Himalaji in je tam nekako od 1975 naprej. Njegova črta je krajša, a zato strmejša od svetovne. Pri najtežjih stenah ima enakovreden delež. Črta Česnovega alpinizma je »dolga« le poldrugo desetletje, a strma, in je tistega 24. aprila 1990 segla najvišje - in z njegovo sta se v isti točki časa in prostora strnili tudi črti slovenskega in svetovnega alpinizma. Največje dejanje človeka je hkrati tudi največje dejanje človeštva. Prav to, da zna vsrkati vase največje dosežke posameznikov, je izjemnost človeka kot vrste. Človek je na vrhu le malo časa, a dejanje ostane in se prelije v dediščino človeštva. Vzpon Toma Česna v južni steni Lhotseja je naredil leto 1990 za eno od glavnih prelomnic zgodovine alpinizma. Niso preplezane še vse himalajske stene, celo kaka težja še čaka, a Lhotse s svojo steno je prav tak pojem, kot je bil Everest med vrhovi, ali prej v Alpah »trije problemi« in Matterhorn. To, kar tudi tokrat daje tisti nostalgični »nikoli več ne bo kot prej«, pa je način: vse je opravil sam, v enem samem vzponu in sestopu, na način, ki kar najbolj udejanja človekov ideal, da sam in čimbolj preprosto premaga najtežje ovire. V luči Česnovega Lhotseja 1990 bi se lahko vprašali, kakšen smisel je imela naša velika odprava v isti steni in isti smeri devet let prej, ki ji v dveh mesecih ni uspelo doseči vrha. A smisel se je pokazal prav s Česnovim vzponom: neuspeh dobro pripravljenega človeškega stroja je zahteval drugačen pristop. Le čas še ni bil pravi in ni še bilo človeka, ki bi zmogel ideal udejaniti v tako skrajnih razmerah. Človeštvo ne napreduje le z uspehi, tudi neuspehe razstavi in jih drugače sestavljene vgradi v prihodnost.
Lhotse je bil pretres za alpinistični svet in sploh. Vendar pa na »strokovni« tehtnici stena Kumbakarne ali Jannuja ne potegne nič manj. Osemsto metrov nižja gora in petsto metrov nižja stena sta olajševalni okoliščini, ki pa ju navpičnost in nepreglednost povsem nadomestita. V Lhotseju je narava skoraj narisala smer in le začetek zgornjega stebra je bil do Česnovega vzpona popolna uganka. Problem je bil predvsem v visokosti gore in stene ter v negotovem vremenu in redkem zraku na eni strani, na drugi pa v enem samem človeškem bitju, ki je moralo vse to preživeti. Kumbakarna pa ima steno, kjer je o smeri mogoče le ugibati. Solist, ki najde svojo črto sredi navpičnih granitnih plošč, tu pa tam oblepljenih s tankim ledom, je umetnik. Kot Michelangelo, ki je prijatelju pokazal skalni blok: »Glej Mojzesa, ki je skrit v njem. Le vse odvečno kamenje moram odtolči in vsi ga boste videli.« Le da je bilo pri Kumbakarni treba vso črto preplezati ali pa umreti. Kako zelo ga je ta stena prevzela («obsedla« bi za tako analitičen in oster um ne bila ustrezna beseda), okupirala, sem videl, ko se je pol leta prej odpovedal zahodni steni Čo Oja. Nisem drezal o vzroku, ker sem ga slutil: »Ne motite igre, ki mora biti tisoč in tisočkrat preigrana v glavi in v živcih, preden se odigra enkrat samkrat in zares. Kajti potem, ko prestopiš krajno poč, ko steno primeš, je treba vse tisto od prej le izvršiti, izluščiti umetnino, potegniti smer, narediti vse že prej neštetokrat zamišljene gibe, s konicami cepina in derez poiskati že zdavnaj videne ledene freske, se tlačiti v razpoke, v njihovo že zdavnaj občuteno trdoto in hlad. In kljubovati globini, kljubovati samoti, hoteti k vrhu in čezenj nazaj. Kdor sanje tako udejani, naredi umetnine, last vsega človeštva. Dejanja sama so tisto, kar najbolj opredeli Toma Česna, dejanja, ki so uresničene sanje. Kajti nasploh je sanj mnogo in dejanj malo, preveč nestvarne sanje so le še sanjarjenje, nič sanj in le dejanja pa že niso več domena človeka.
Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah - in predvsem zaupanje. Noč in višino, ki sta mu vzeli tovariša, je preživel, sam sestopil z 8300 metrov in se v nekaj dneh duševno in telesno povsem postavil pokonci. Še nekaj dni pozneje smo se vračali mimo severne stene Kumbakarne. Vse, kar se je zgodilo, je z odmikanjem pričelo živeti lastno življenje. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Vržeš kamen - svojo željo - in mu slediš: »Vse kar boš storil, je tvoje.« Smeri Toma Česna so njegove. Ker so to mejni kamni alpinizma, so tudi last človeštva. Ker je Tomo naš, pa so nekoliko tudi naše, slovenske. Celo precej.
Tone ŠKARJA