Eden od znamenitih bratov Erjavškov, ki so popisali dobršno mero listov v zgodovini Grintovcev. Oskrbnik, gorski reševalec, vodnik ... Jerinčkov Tone iz Stranj
Erjavškov Tone
Marija Grzinčič: »Sem dal nekemu dekletu naslov, me bo prišla obiskat,« me je Tone hudomušno najavil svoji ženi. Vsaj rekel mi je, da ji bo tako ponagajal. Pa ga dobro pozna, svojega divjega kozla, ki ni prav nič divji, pač pa prijeten možakar, izvrsten mož in ponosen oče treh hčera, treh pušeljcev, da ti oko zažari ob pogledu nanje. In če prištejemo zraven še bohotne rože, ki polnijo okna in grede ob hiši, prislonjene k bregu, moremo reči, da se je planinski orel zatekel v gnezdo, vredno zasluženega pokoja.
Anton Erjavšek, po domače Jerinčkov, eden izmed štirih bratov, prvih gorskih reševalcev na Kamniškem, se je rodil 1902 v Zg. Stranjah pri Kamniku v hiši, kjer živi danes s svojo družino. Tedanji načelnik Mestne korporacije v Kamniku, Košir, je ponudil njegovim staršem mesto oskrbnika v Kamniški Bistrici. Pa so šli. Tone je imel tedaj štiri leta. Vselili so se v Uršičevo kmetijo, redili so pet krav in z mlekom ter žganci gostili turiste, ki so uživali ob tej značilni gorenjski poslastici. Kočo, ki je bila tedaj še last kamniškega SPD, so oskrbovali le pozimi, medtem ko so v letni sezoni stregli drugi. Očeta je ubilo že l. 1909, ko ga je poškodoval hlod pri delu na Kopišah.
Mali Tone je doraščal v nadvse lepem okolju, v sočni dolini, obdani z visoko ograjo skalnih velikanov, pasel z brati in sestrami krave in, kot pravi, mimogrede skočil na to ali ono sedlo.
Sploh so se vsi otroci, zlasti bratje, tedaj že doraščajoči fantini potikali po strmih pečinah in se bratili s soncem na najvišjih vrhovih v vsakem letnem času. Pasli so in kadar je med njihove igre planil prestrašen klic ponesrečenca v steni, so stekli po pomoč in nato z drugimi vred reševali.
»Spominjam se,« pravi Tone, »kako sem šel po seno v strmo reber. Pa se mi je zazdelo, kakor da prihaja iz pečevja: Pejte pomagat! Pejte pomagat! Seveda sem šel. Rešili smo ponesrečenca, sporazumeti pa se nismo mogli, ker je rešeni govoril le nemški. Ali pa ...«
Spomini so počasi silili na dan in pred Tonetom, ovitim v cigaretni dim, so vstajali dnevi, trenutki in čas, ko so opremljeni le s preprosto vrvjo in sekirico, pa z neizmernim veseljem in dobro voljo lezli s starim Bosom po pečinah in reševali. Tedaj da je bil še smrkavec, je dejal.
Prva svetovna vojna mu je prizanesla. Odslužil je le 18 mesecev in že se je zopet vzpenjal in se meril z divjimi kozami. Spet je reševal, a sedaj je postajalo delo bratov Erjavškov bolj in bolj organizirano. Navduševal in podžigal jih je tedanji predsednik kamniškega SPD Koželj.
Radovednost, kako kaj žive po svetu, pa ga je pognala v času hude gospodarske krize v Argentino in Brazilijo. A tam ni našel zadovoljstva, še manj sreče, ker je morda ni niti iskal, ker je v srcu nosil podobo rodnih gora, dokler ga ni želja po njih obsedla s tako divjo slo, da jo je na mah pobrisal iz mrzle tujine v njih objem.
»Tone, sedaj boste šli pa za oskrbnika na Kokrsko sedlo,« mu je dejal po povratku v rojstni kraj Jeretina, tedanji blagajnik ljubljanskega PD. Takoj je stopil Tone na pot oskrbnika, z njim vred pa so se zvrstili po raznih postojankah vsi njegovi bratje in sestre. Če vštejemo še njihovo mater, je bila to najkrepkejša družina samih požrtvovalnih, vzornih in idealnih oskrbnikov gorskih postojank.
»Zame odslej ni bilo večjega veselja,« je nadaljeval Tone, »kot delo z bajto.« Tudi pozimi jo je hodil ogledovat, odpiral jo je in zračil, negoval in skrbel zanjo, kot bi bila njegova. Še z večjo ljubeznijo se je je oklenil, ko mu je stopila ob strani žena Heda, izvrstna kuharica, družabna in gospodarska.
Kako sta se spoznala? »No, to je predolga zgodba, žena, ti povej na kratko,« je dejal in se presedel.
»Šla sem s štajerske strani na Križ, v graščino za kuharico, pa so me v Stranjah pridržali, češ da rabijo tako, ki zna kuhati, za kočo na Kokrskem sedlu. Nisem dosti pomišljala, kar šla sem z njimi.«
Kdo ve, kaj jo je premamilo, ali Tonetove modre oči ali še bolj sinje planine, ki jih je prvič gledala od blizu. Zaljubila se je pač v oboje. Rodilo se jima je troje hčera. Ko si je starejša že sama znala obrisati nos, je oče najmlajšo natovoril v koš, prijel srednje dekletce za roko in gnal družinico gor v dom, kjer ga je ta čas krepko nadomeščala žena.
NOV je dohitela Toneta v Kamniški Bistrici. Sprva kot aktivist na terenu je bil kasneje partizan v raznih enotah po Štajerskem, Dolenjskem in v Beli krajini vse do osvoboditve.
Med tem je zopet prevzela skrb za »njuno« bajto na Kokrskem sedlu njegova žena, ki je z bistro uvidevnostjo in prirojenim pogumom ohranila marsikaj pred pogoltnim sovražnikom. Po svobodi sta morala pravzaprav začeti znova. Zaradi neurejenega delovnega razmerja in v skrbi za pokojnino, ker je bilo njegovo dosedanje delo le sezonskega značaja, je opustil oskrbništvo in se lotil dela v dolini kot gozdni delavec. Zdaj že šesto leto uživa pokoj, pomaga pa še vedno, zdaj pri gradnji žičnice na Veliko planino, zdaj pri postavitvi spomenika padlim borcem ali pa pri reševanju ponesrečencev. Če ga vprašate, kako se počuti kot upokojenec, bo brez premisleka odgovoril, da bi bil še vedno rad v hribih bolj kot kdaj koli poprej, če bi ga ne bolele noge.
»Moje življenje je tam gor,« je rekel polglasno. Kot da bi te besede hotele priklicati v spomin vsa leta, ko je živel z meglo in soncem in viharji, je privrela sproščeno na dan njegova sprva zadržana beseda.
»Turistov je bilo pred vojno malo, zato je bilo tudi manj nesreč. Največ je bilo Nemcev z one strani, z naše pa razni uradniki, ki so si čez teden utrjevali mišice in si svežili duha. Turisti so tedaj prihajali s težko založenimi nahrbtniki, v koči pa so dali bore malo zaslužka. V skodelico so nalili nekaj kropa, kanili vanj malo vina, dodali sladkor ali pa natresli v vodo ščep soli. Da bi pili kot danes, kje pa! L. 1937 nisem v enem letu prodal niti polne steklenice konjaka in pa le sedem porcij govejih zrezkov. Telečje meso smo imeli stalno na zalogi. Hranil sem ga zakopanega v snegu. Z ženo sva imela ekonomijo v malem. Redila sva kravo, prašiča, kokoši in tako nam ni nikoli manjkalo mleka, masla ali jajc. Popravljal sem gorska pota, ukal v večerni megli ali nočnem viharju, da bi bil kažipot zapoznelim planincem, hladil vročekrvne in bodril plašne ...«
Da, Tone Erjavšek, da dopolnim, bil si svetovalec, učitelj, vodnik in rešitelj. Pozabljal si nase pri reševanju živih in mrtvih ponesrečencev, se hudoval nad tistimi, ki so te marsikdaj povlekli za nos, a jim dober, kot si, odpuščal njihovo zaletelost ali malodušnost, skratka, bil si naše gore list, svetal lik oskrbnika in gorskega reševalca, ki si kot člen v verigi štirih bratov pomagal skovati jekleno vrv, dovolj mogočno, da se je bodo še dolgo spominjali mladi v vrstah ljubiteljev planin.
Marija Grzinčič
Planinski vestnik, 1963/11