Domoljubna zavest še vedno velja, saj o njej pojejo pesniki, in ker je najvišji med našimi gorami, izziva
Zdaj, na vrhuncu gorniške sezone je že čas, da stopimo njegovemu veličanstvu, kralju Julijcev na njegovo plemenito glavo. Domoljubna zavest še vedno velja, saj o njej pojejo pesniki, in ker je najvišji med našimi gorami, izziva tudi športno navdahnjene, da ga zmorejo. Poti nanj je veliko iz kar petih dolin, ki mu segajo v nedrje, na sam vrh pa se jih vzpne le nekaj in nobena ni od muh. So zahtevne, a dobro označene in zavarovane. Kot se za slovensko simbolno goro pač spodobi. Seveda se množicam triglavskih občudovalcev ne bomo mogli izogniti, vendar jih bomo na »naši poti« čez Plemenice srečevali še najmanj, saj gre za najdaljšo, najtežjo, a tudi najlepšo označeno in zavarovano pot na vrh.
Triglav (2864 m)
Naša zgodba se začne pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m). Ta dolina razkriva vse najbolj divje triglavske skrivnosti, ki jim v ospredju stoji slovita Triglavska severna stena. Koliko junaških alpinističnih zgodb skriva v svojih skalnih prsih. Divji prepadi se spuščajo visoko izpod triglavskega vrha v dno doline Bistrice, koder poteka naša pot daleč tja proti jugu, na sedlo Luknja (1758 m), od koder se nam odpre globok pogled v dolino Zadnjice in na zbrano druščino trentarskih gora.
Prav na Luknji, kjer se pobočja Bovškega Gamsovca stikajo s triglavskimi, se strmo v nebo dvigne prvi stolp dolgega grebena Plemenic, po katerem teče naša, z jeklenicami in klini opremljena, zelo zahtevna pot, ki se je še danes rado drži ime Bambergova, še iz časov stare Avstrogrske, ko je Nemško-avstrijsko planinsko društvo hitelo ponemčevati slovenske gore, pa se jim le-to ni obneslo po zaslugi dovškega župnika Jakoba Aljaža in še cele vrste drugih zavednih Aljažev vsepovsod pa naši zemlji. Mi bomo, domovinsko zavedni, našo pot imenovali z domačim, trentarskim imenom čez Plemenice. Naj vam v prid temu lepemu domačemu imenu povem, da so tam zgoraj pasli plemenske ovce na najbolj žlahtnih triglavskih visokogorskih travah. Tehtnejšega argumenta to ime nima.
Z Luknje se najprej strmo, ob neprekinjenih žicah vzpnemo zahodnemu triglavskemu grebenu na bok, potem pa se prične potovanje kot po nebeški lestvi. Na severu brezdanji prepadi severne stene, na jugu pa brezkončna strma pobočja z izteki globoko v dolini Zadnjice. Tisti, ki jim globokih pogledov ni mar (kar pomeni, da se ne boje prepadov, da ne vedo za vrtoglavico), bodo visoko zgoraj, na Zaplanji, tam, kjer se v severne strmali kot navpičen obelisk spusti triglavska Sfinga, uživali enega najbolj prepadnih razgledov v naši gorah.
Z Zaplanje, kjer bomo nekoliko umaknjene od naše poti uzrli ruševinaste ostanke nekdanje italijanske obmejne vojašnice Morbegne, se bomo prek Triglavske škrbine, ki nam po tistem, kar smo doslej že zmogli, ne bo več postavljala večjih zaprek, povzpeli k Aljaževemu stolpu. Domoljubno dejanje je tako končano. In kaj zdaj. Vzemite v roke zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1:20.000 in knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998) in Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 1996).