Lahko da je slik malo preveč, a kaj, ko je bila to prava gorska paša - tudi za oči!
Četrtkova zgodba
Veliki Nabojs (2/2)
Po najkrajši poti na vrh in najdaljši v dolino
Prepozen začetek. Ni bila povsem prva priložnost, a štirinajst dni tudi ni bilo veliko, ko sva z Ano izbrala najlažji in najhitrejši pristop skozi Zaprah. Bel grušč na gozdni cesti prekrivajo s temno sivim in težko naloženemu tovornjaku se raje umakneva v zelen travnat rob. Ko stopiva iz gozda, se prvič odpre pogled na gore, postavljene skupaj tako na tesno, da je med njimi prostora komaj za kakšno škrbino. Pet Lastovic visoko nad nama – morda znanilke lepega vremena? Na Nabojs greva, a poglede kljub vsemu nase premočno vlečeta Viš in Divja koza. Velike zamude, ki sva si jo naredila doma, do koče Pellarini nisva niti poskušala nadoknaditi. Na lesenem podiju pred kočo si avstrijski par z roko zasluženo utira peno z ustnih kotičkov, medtem ko s krpo briše dereze. Z obrazov jima sije zadovoljstvo in lepo orošeni steklenici se posušita znotraj prej kot zunaj. Med pitjem kave potrdiva rezervacijo; postaven fant, ki pomaga dvema dekletoma, nima italijanskih potez. Rus je, pove. Dotočiva vodo in moj nemirni pogled na uro naju prej spravi v pogon v te zelo mirne gore, kjer je letos malo ljudi.
Odcep za drugačen svet. Zakorakava čez suho hudourniško strugo in skoraj bi spregledal odcep. Z glavne poti slabo označena in še slabše shojena steza še blizu koče zavije v pobočja Nabojsa. Ločiva se od Žabniške krnice in že se vzpenjava po najini gori. V borovju je križišče slabo shojenih potk. Zaradi visoke trave rdečih pack niti ne iščeva, pa tudi sicer jih ni videti. Po krnici bi šlo lažje in hitreje, a tu sva že nekaj časa v povsem drugem svetu. Vse je povsem novo in noro. Nabojsove škrbine ne vidiva več. Mimo skal se skozi prehod v borovju potegneva na prve pašnike. Ker so trave dostopne tudi z glavne poti po krnici, je očitno, da ne moreva biti na označeni stezi. Na tej višini najbolj izstopa Žabniška škrbina, tudi najbližje je. Jutri bi od tam imela Nabojs kot na dlani.
Na vrhu. Mangrt in Jalovec sta že dlje časa močno izstopala iz ozadja.
Trop. Oboji smo ostrmeli, potem pa se nama je začela velika čreda umikati po travah navzgor. O, saj to niso gamsi! Živali so zelo lepih žametno rjavih barv. Srnjad! Da hodi sedaj dolinska divjad tako visoko? Na glas brundam, da bova šla iskat pravo pot po strmih travah v levo za njimi, na tihem pa me zanese v desno k borovju, za katerim na položnem grebenu spet najdem označeno pot. Ko se morava neprehodnemu grebenu umakniti v manjši, a še vedno dovolj strm graben, spoznam pomembno razliko med srnjadjo in gamsi. Nad nama živali niso sprožile niti enega samega kamenčka. Packe označujejo le smer, prave poti tu ni. Da hodi tod zelo malo ljudi, je jasno tudi nama in ne samo njim.
Nespametno odložene palice. Nad skalami se je svet odprl v nove pašnike in roke za ravnotežje niso več nujno potrebne. Malo dlje stoji isti trop divjadi. Sveže oznake kažejo, da gre steza v desno za greben in navzgor verjetno po skalnem grebenu. Po specialki ocenim, da sva na križišču, od koder bi druga pot morala iti v levo proti Nabojsovi škrbini. Drugače ne more biti… zato pohodne palice odložim pod steno, preden zavijeva za rob. »Nikar…« Zakaj ne, danes jih tu nihče ne bo vzel? Um je postal glasnejši od komaj zaznavnega šepeta intuicije in postal ne-um. Na ozkem pasu lahkega skalovja sredi poraščenih skal, kjer strmina vsaj videti ni velika, si pomagava tudi z vejevjem borovja. Pogled nama občasno že neovirano nese do dna.
Vršni del Viša z vrha Nabojsa
Nebeški sprehod med Višem in Zajzero. Strmine še niso prehude in odprtost na Zajzero poveča užitek do skrajnosti - biti v višavah. Ves čas lahko buljiva v Viševo steno. Bližje, ko ji prihajava, bolj se vrh Nabojsa sramežljivo skriva nekje za svojim grebenom. Tretji pašniki so že več kot dva tisoč metrov visoko. Iz doline jih vrh bele in strme kamnite stene ni niti slutiti. Čeprav je povsem blizu Viša, Veliki Nabojs ne more biti Mali Viš. Ana ima prav – v kolikor je Montaž kralj teh gora in Viš njihova kraljica, potem je tale Nabojs eden njunih še ne povsem odraslih sinov - najstnikov. Po zeleno beli meji prideva blizu skalnatega vrha, kjer zagledava lepo, z belimi kamenčki posuto pot, ki v okljukih pripelje čisto pod vrh… vrnila se bova torej drugje in ne mimo palic! Na zemljevidu drugače vrisana steza pa še napačna ocena kraja, kjer sem pustil palice – dvojna napaka vedno prinaša negativne točke.
Nepredvidljivost Velikega Najstnika. Ko križ na vrhu že vidiva, ugotoviva, da ima ta vrh v gorah ostrih vrhov in ozkih škrbin svojo škrbinico. V njej stopiva k novim ohlapno pritrjenim jeklenicam. Več moči v rokah bi Ani prišlo prav, a k sreči je na odprtem in izpostavljenem mestu povsem gotova vase. Najini psihofizični kondiciji sta drugače uravnoteženi. Meni bi se na tako zračnem terenu ob slabši fizični kondiciji in manjši navajenosti že malo zatresle hlače. Nabojs se ne zgleduje po Višu samo po piramidasti obliki, tudi on ima dva mala vrhova. H križu prideva v zadnjih minutah in sedem pred sedmo še utegnem oddati terensko poročilo. Lepo je opazovati sonce blizu horizonta. Vzvišenost gora nad pokrajino tako postane še večja. Nekaj evforičnega je okoli naju, predvsem pa v meni, tako da se komaj spomnim posneti dve sliki.
Nabojsova senca se riše desno od Žabniške škrbine
Zapoznel sestop po zgodnjem mraku. Proti škrbini sestopava s pogledi na pisane vrhove že čez četrte pašnike. Nočem hiteti, še najmanj zaradi palic. Počakajo lahko do jutri, divjad jih menda ne bo pojedla. Od blizu ima Viševa stena v žarkih zahajajočega sonca še močnejše poteze. Spuščava se na nasprotno stran gore kot sonce. V skalah iščem neobičajne oblike, podobne glavam in ni čudno, da na koncu slikam še svojo. Z Nabojsove škrbine pogledam na Žabniško in postane mi jasno, zakaj je nemudoma treba iti po palice. Namesto poti sem si do spodnjega Nabojsovega pašnika pod noge vzel grobo melišče. Tja pa se je pred mano vrnila tudi srnjad. Ni mi vseeno, kam bom odložil nahrbtnik, da ga iz krnice ne bi kdo videl ali da na koncu ne bom po gori iskal kar vse svoje opreme.
Palice imajo vedno dva konca. Divjad se mi je umikala navzgor po malem grabnu spet čisto neslišno. Meni edinemu se je izpod nog odkotalil kamen. Srnjad še nima v genih, tako kot gamsi, da bi nad zasledovalce hote prožila kamenje. Ko prilezem na vmesne pašnike, vrh katerih sem skril palice, zagledam živali točno na mestu, kjer sem predvideval, da je prehod. Nimam namena jih poditi naprej in še manj preverjat teorije. Ni čas za to. Enkrat me napačno pritrjen par palic udari po zadnji plati, potem pa jih zataknem za pas. Graben se mi v tretje zdi že simpatičen. Do koče, kjer še niso prižgali luči, pridem hitro. Osebje večerja le ob dveh svečah in soju zakurjenega kamina. Čeprav sva bila edina gosta, nama je rezervacija vseeno prišla prav. Da nama ne bi slučajno na pamet prišlo prestavljanje ture. Kilogram palic, ki ga pa nisem hotel nesti na vrh, je bil resnično velik prihranek energije...
Veliki Nabojs iz Žabniške škrbine
Najboljša kontrola Nabojsa. V jedilnici naju je ob devetih še vedno čakal zajtrk. Temna Viševa stena pred svetlim popoldanskim obzorjem je sedaj sonce obelilo in na nebu je v okras dodanih še nekaj belih oblačkov. Po poti v Žabniško škrbino se vidi, da je dobro uhojena le glavna pot; a to in vse druge je narava že dolgo tega nazaj začela preoblikovati po svoje. Teren je drugačen kot včeraj. Za zadnji, najodličnejši pogled na Nabojs si na mestu stare vojaške postojanke vzameva več časa. Poskušam določiti mesto, kje sem včeraj zgrešil košček poti, a nisem povsem prepričan. Čas je, da zamenjava dolino.
Lep in za Nabojs nepomemben ovinek okoli Lastovic. Zapuščenost poti in neobljudenost Trbiške krnice sta pokrajino pod ošiljenimi vrhovi naredili še ostrejšo. Na poti je treba pazljivo gledati pod noge. V eni najbolj samotnih krnic se ne čutim osamljenega. Petsto metrov višje se odpre pogled na Trbiško škrbino, s kamnitim stražarjem na levi. Nikakor ni divje, le narava tu kaže svojo moč. Na poti v Mrzle vode je začelo pripekati sonce. Ovinek po tej dolini ni povsem v skladu z Nabojsovo turo. Z razgledne škrbine bi lahko sestopila na isto stran. Sedaj je, kar je. Na položnem delu poti dobim občutek, da hodiva prepočasi in takoj positnarim. »Da se gre z menoj lahko v gore z zavezanimi očmi, pa tudi z vato v ušesih«, sem naslednji dan slišal komentar. Gotovo se o obojem moti… Malo preveč poženem, ko me sredi pašnika ustavi košata smreka in zvabi posedet v njeno prijetno senco. Nenavadno debele spodnje veje ima obrnjene kvišku in precej visoko v krošnjo. Pulz se mi lepo umiri in glava pohladi. Obhod Lastovic je bil lep, le v mislih sem bil ves čas pri Nabojsu.
Stražar Trbiške škrbine
Zadnji pogledi k Nabojsu. Na travnatem Prašnikovem sedlu se razočarano oziram za razgledi, ki jih ni. V zapuščenem svetu pri srečanju z gorskimi kolesarji dobim vtis, da bo sestop v dolino hiter in lahek, a se po gozdnih vlakah dlje časa vlačiva proti avtu. Na razritem kolovozu se odpre pogled tudi proti goram. V panorami zavzema Nabojs med Višem in Montažem osrednje mesto. Šele nižje dobita Motnaževa in Viševa skupina spet prave dimenzije. Komaj je razločiti greben, kjer sva včeraj hodila in uživala. Utrujenim nogam malo pomaga vonj po kavi, ki jo v mislih že kuhava spodaj pri avtu. Žal so v Zaprahu zgradili nekaj novih gozdnih cest in slišati je le še zvoke mehanizacije.
V svojem življenju nisem kaj prida razmišljal o bistvu gorništva. Razprave o upravičenosti gorskega športa, o hoji z vodniki in brez njih, filozofska razglabljanja o alpinizmu in podobno me niso nikdar zanimala. »Dejanje«, način, kako pride ubogi umrljivi človek h goram, nesmrtnim, večnim, se mi je zdelo zmeraj bolj postranskega pomena. Ko bi me vprašali, kakšen mora biti gornik, bi dejal, da mora biti pristen, plemenit in skromen.
Dr. Julius Kugy, Iz življenja gornika.