Delo EMONA 2000 LET - Simona Bandur: ... Kdo ve, kako bi s prišlekom, ki bi se začel vzpenjati po njihovem obrambnem zidu, ravnali Emonci ...
Urbana legenda
ZA EMONCE OBRAMBNI ZID, ZA LJUBLJANČANE PLEZALNI
Rimljani so nekaj dali na zdravega duha v zdravem telesu, pa čeprav so ga negovali morda le z gromkim navijanjem na priljubljenih atletskih tekmovanjih. Te so prirejali tudi v Emoni, kar dokazuje grob atleta iz 1. stoletja s severnega grobišča. Težko pa si je predstavljati, da bi na piedestal priljubljenih športov uvrstili tistega, kije dva tisoč let kasneje neznansko priljubljen in katerega prizorišče je tudi njihov obrambni zid, to je plezanje.
Kdo ve, kako bi s prišlekom, ki bi se začel vzpenjati po njihovem obrambnem zidu, ravnali Emonci, toda med Ljubljančani to ni prav nič nenavadnega. Rimski zid, pravzaprav njegovi ostanki na Mirju, so v zadnjih desetletjih priljubljena rekreativna točka v mestu - tako priljubljeni, da je ob vprašanju: »A gremo na rimca?« povsem samoumevno, kaj naj bi tam počeli. Plezali ali pa vsaj »trenirali prste«, kakor radi rečejo plezalci.
V zadnjih letih je priljubljenost rimca nekoliko načelo vse večje število umetnih sten v telovadnicah, toda še vedno se najdejo tisti, ki se ustavijo na njem. Tadej je imel popoldne, ko smo ga srečali ob zidu, ravno pol ure časa: »Z dekletom sva dogovorjena na kosilu. Do takrat pa sem prišel malo potrenirat,« je pojasnil 32-letni plezalec in si začel obuvati plezalne čevlje. Rimski zid sicer ni prav pogosto kraj, kjer bi vadil, a tokrat je bil ravno v bližini, je dobrodušno razlagal. »Prednost zidu je, da ne potrebuješ tako rekoč ničesar, le plezalke in tako rekoč ničesar, le plezalke in magnezij, niti blazine. Kljub temu sem bil tukaj morda trikrat. V Črnučah smo si plezalci uredili umetno steno, zato pozimi plezam v glavnem tam, poleti pa v naravnih stenah.« Iz nahrbtnika je potegnil vrečico z magnezijem, vanjo počasi potisnil prste ter si začel ogledovati teren, sestavljen iz starih kamnov. »Na prvi pogled se morda ne zdi tako, toda to je lahko resen trening. Sproti si lahko izbiraš stope in oprimke in s tem tudi težavnostno stopnjo.« Težavnost smeri na zidu je ocenil med 5c in 7a. »Zdaj sem na težavnostni stopnji okoli 6b ali 6c in moram izboljšati vzdržljivost ter vaditi tehniko za drobne oprimke,« je razlagal. In teh je na rimskem zidu na pretek - takšnih, ki že kmalu načno moč in prisilijo plezalce, da odskočijo od stene in vsaj malo pretresejo roke.
Medtem ko si je Tadej izbiral res drobne oprimke na enem koncu zidu, sta na drugem ob njem parkirala kolesi mlada Avstrijca Stephan in Sigurn. Z opremo, ki je gledala iz njunih torb, sta kmalu izdala, da sta prišla plezat. »Plezati sem resda začel pred leti, a sem potem prenehal. Zdaj bi spet rad začel, vendar je moje znanje na zelo osnovni ravni,« je pojasnjeval Stephan. V Ljubljani študira leto in pol, poldrugi mesec je tukaj tudi Sigurn. Oba prihajata iz avstrijskega mesta Melk: »Tudi tam imamo rimski zid ali pa vsaj kaj podobnega, ker je mesto zelo staro,« se je smejal Stephan. Tudi Sigurn je pred leti začela plezati, potem pa je dve leti in pol živela v Nikaragvi, kjer ni bilo priložnosti za to, je razlagalo dekle. »Zdaj se spet učim. No, pravzaprav sem danes prvič tukaj,« je izdala med smehom. Toda zid si je že nekaj časa ogledovala, saj v bližini stanuje. Stephan je prišel drugič, bolj »zaradi druženja«. V Ljubljani je sicer veliko možnosti za športno plezanje, je ugotavljal in po dlaneh valjal kroglico magnezija, vendar je precej drago. Sigurn se je medtem že oprijela stene in posadila noge, obute v plezalne čevlje, na drobne stope. Kmalu je ugotovila, da je smer, ki se ji je nastavljala, morda malce prezahtevna.
Tadej na drugi strani zidu je medtem premagoval eno izmed svojih smeri in vzkliknil: »Prej, ko sem ocenjeval težavnost možnih smeri, bi moral reči: 'Do neskončnosti!'«
Čeprav je plezanje danes tako priljubljeno, da že »vsak, ki da kaj nase, pleza«, kakor ugotavlja vrhunski slovenski alpinist Viki Grošelj, je rimski zid manj oblegan kot pred desetletji. Plezalci, ki hočejo izboljšati tehniko, zdaj trenirajo v dvoranah. Nekoč pa... »Rimski zid je bil imenitna priložnost zlasti za Ljubljančane in študente. Dopoldne so imeli predavanja, potem so šli za nekaj časa 'na zid' in nato spet na predavanja. Druga takšna lokacija so bile Šance na Ljubljanskem gradu,« se spominja Grošelj. On je bil »na rimcu« le nekajkrat, a še to bolj po naključju, kajti doma je iz Guncelj, in tem je veliko bliže Tume pod Šmarno goro. »Sem tudi človek narave in sem rad v stiku z njo, zlasti v gorah, toda rimski zid se mi vendarle zdi fenomen iz časov, ko plezanje še ni bilo tako neskončno priljubljeno,« in se nemudoma dopolnil: »To morda zveni nekoliko nespoštljivo do zgodovinskega spomenika in do Emoncev, a ni bilo tako mišljeno. Nikakor ne gre za norčevanje, ampak za inovativno izrabo priložnosti. Plezalci so vedno znali izrabiti vse priložnosti, da so lahko urili veščine, in tako je tudi Rimski zid preprosto 'pri roki'.«
Simona Bandur
Foto Mavric Pivk