Nedelo, 02.04.06 - Urška Krišelj Grubar: Toni Smolej, gorski reševalec, ne more sedeti doma...
Nedelo, 2. aprila 2006
Še vedno odklopljeni ...
Toni Smolej, gorski reševalec
Večno pričakovanje klica na pomoč
Ne more sedeti doma, ker se počuti nekoristnega. Večji del njegovega življenja so priprave na gorsko reševalno akcijo. Na kritični trenutek, ko zazvoni telefon. Ko je treba dati vse od sebe in še več. Najti ponesrečenca in ga v najkrajšem mogočem času varno pripeljati v dolino. Za njim je več kot 300 reševalnih akcij. Mnoge med njimi niso imele srečnega konca.
Rodil se je v velikanski družini, kot zadnji, dvanajsti otrok. O svojem zgodnjem otroštvu ni vajen govoriti. Njegova zgodba se začne, ko dopolni šestnajsto leto in ga starejši sosed povabi med ta prave alpiniste in gorske reševalce. Od tedaj je minilo že več kot 30 let in zdi se mu, kakor da se je včeraj odločil za ta korak. Takrat seveda ni razmišljal, da bo tako usodno zaznamoval večji del njegove poti, vendar bi se v morebitnem novem življenju še enkrat odločil enako. Še enkrat bi postal gorski reševalec, ki večno pričakuje klic na pomoč. Klic, ki v njem prebudi moči, da je sposoben iz sebe potegniti maksimum, da pozabi nase, na svoje potrebe, na nepotreben balast, ampak se osredotoča na tukaj in zdaj, na trenutek, ki je. Na morda nepotrebno vprašanje, zakaj čuti tako močno potrebo, da pomaga drugim, odgovori s cmokom v grlu in na robu joka. »
Ne znam drugače. Vmes so travme in vedno znova jih hočeš izboljšati. In daš vse od sebe. Dal bi življenje …«
Pred akcijo
Vsak dan, že trideset let,
preteče petnajst kilometrov. Med tekom se tudi psihično utrjuje. »
To so moje meditacije, moje priprave na ključne trenutke reševanja. To je čas, ki ga imam samo zase. Tek je moja duševna hrana. Če je ne bi imel, ne bi zmogel vseh naporov.« Običajno teče po službi pred kosilom, ob vikendih pa zjutraj, preden se odpravi v hribe. Najraje na brezpotja, toda nikoli sam. Predobro ve, kaj se lahko zgodi, tudi izkušenemu planincu, če ga preseneti nepričakovano. Pravi, da 95 odstotkov vseh nesreč v hribih povzroči človek sam, zaradi lastne neumnosti, nepripravljenosti, nepravilnega presojanja lastnih zmogljivosti. Njeno veličanstvo Narava je torej dokaj prizanesljivo.
Toni si je v tridesetih letih s trdim delom in rednim obiskovanjem tečajev pridobil tudi precej teoretičnega znanja. Postal je mladinski vodnik, inštruktor, reševalec iz letal, inštruktor letalskega reševanja, predvsem pa vse boljši svetovalec mlajšim kolegom. Letos bo dopolnil 50 let in to med najinim pogovorom nekajkrat omeni. Kot da bi hotel nakazati, da je čas, da delno odloži vse težje breme. Zadnjih 25 let si ni privoščil dopusta, če pa že kam gre, z mislimi vseskozi ostaja ob prižganem telefonu. »Vem, da ne bom mogel hitro priskočiti na pomoč kolegom, sem pa vsaj dostopen za kakšen nasvet, za kakšno pomembno informacijo.«
Akcija
Telefon pogosto zazvoni v času sobotnega ali nedeljskega kosila. Juha ostane na krožniku, dišeča pečenka s krompirjem in tudi vsi za mizo so takoj v drugem planu. Tonijeve misli se v sekundi preusmerijo drugam. Najprej k nahrbtniku; ali je v njem vse, kar potrebuje, in tudi tisto, česar ne. »
Sama akcija je v primerjavi s pripravami sorazmerno kratek proces. Od odzivnega časa do realizacije, sploh če rešujemo s helikopterjem, je ponesrečenec v kakšni uri na varnem. Če gre za klasično reševalno akcijo, traja dlje, odvisno pač od usodnega kraja, kjer nas čaka poškodovanec.«
Zanima me, kaj se Toniju melje v glavi, ko odhaja na pomoč. Pove mi, da takrat ne gleda pod svoje noge, ne razmišlja, ali mu bo kaj padlo na glavo, razmišlja le o tem, da bi čim prej prišel do ponesrečenca in v kakšnem stanju ga bo našel. Sprašuje se tudi, ali so sploh na pravi poti, saj se zgodi, da ponesrečenca ne najdejo tam, kjer je bilo rečeno. Zadnja leta je veliko lažje, saj imajo planinci s seboj mobilnik. »Devetdeset odstotkov reševalnih akcij se začne s klicem po mobilnem telefonu. Običajno pokliče tisti, ki je zraven, ali mimoidoči, ki najde ponesrečenca. Zelo pomembna je povratna informacija, da vemo, kaj vzeti s sabo, kaj potrebuje zdravnik …«
Vsako leto v Sloveniji izvedejo približno tristo gorskih reševalnih akcij. Vse se ne končajo srečno. Lani je v naših gorah 33 ljudi izgubilo življenje.
Analiza reševanja
Vsaka reševalna akcija je stresna, pove Toni, četudi gre za zlom noge. Tiste, na katerih gorski reševalci ne morejo več pomagati, pa še posebej. Najtežja izkušnja, ki je nikakor ne more preboleti in ki se je za vedno zakoreninila v njegovi zavesti, je bila akcija Okrešelj – redna vaja za gorske reševalce. Vaja, ki je vzela pet življenj. Pet velikih mož, ki so pogosto tvegali življenje v resničnih preizkušnjah v boju za ponesrečence, vendar ga izgubili na reševalni vaji. »
Tega ne bom nikoli pozabil. Zdaj vem, da je tudi reševalna vaja lahko usodna, resnična akcija pa še toliko bolj.« Toniju ustreza, da s kolegi, gorskimi vodniki in reševalci, po vsaki akciji naredijo analizo. »
To nam pomaga, da še enkrat zavrtimo film, da vidimo, kako smo stvar izpeljali, in se vprašamo, ali bi jo lahko še bolje. V še krajšem času. Vse si povemo v obraz. Ne ovinkarimo. Vemo, da vsi grešimo, namen analize pa je prav v tem, da se morebitne napake ne ponovijo več in da lahko na dogodek pogledamo z distance.«
Še to mi pove, da so gorski reševalci na svoji magični meji, da v danih razmerah ni mogoče več. »Samo na dol gre še lahko. V zadnjih desetih letih je umrlo osem kolegov reševalcev!« Svoje delo opravljajo ob redni službi, ljubiteljsko. Toni je kot tehnični vzdrževalec zaposlen na višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem na Bledu. Prepričan je, da bi profesionalizacija gorske reševalne službe izrinila posameznike, ki pomagajo iz humanitarnih vzgibov, in privabila tiste, ki delajo le za denar. »To pa ne bi bilo več to.« Postavim mu zoprno vprašanje, kaj bi storil, če bi v šoli počila vodovodna cev in poplavila razrede, medtem ko bi ponesrečenec v hribih nujno potreboval njegovo pomoč. Služba je le služba, zato je bil Toni precej diplomatski. »Hitro bi popravil cev, medtem bi v mislih že delal načrt za reševalno akcijo in jo čim hitreje mahnil za kolegi.« Tudi če bi odgovoril drugače, mu najbrž kolegi na šoli ne bi zamerili.
Prenašanje znanja na otroke
Toni se zaveda, da je hoja v hribe odlična naložba za otrokovo bodočnost. Pravi, da pozna iz mentorskih krožkov veliko odličnih vzgojiteljic, ki znajo v otrocih prebuditi ljubezen do hribov. Toda še pred tem jo morajo znati njihovi starši. Spomni se znanca, s katerim sta se pred leti srečala na Prehodavcih. V nahrbtniku je nosil leto in pol starega otroka, ki je zbolel za višinsko boleznijo. »
To je absurd. Starši morajo otroke uvajati na lažjih sprehajalnih turah, takih, ki jih ima otrok rad. Če bo zasovražil hribe, jih bo za vedno. Potem tudi najodličnejše vzgojiteljice ne morejo več pomagati.« Sploh pa ugotavlja, da vse hitrejši način življenja, ki nam ga zapovedujejo, ni naklonjen sproščeni hoji v hribe. »
Otroci so zdaj veliko bolj razvajeni, obremenjeni z računalniki, sokovi iz pisanih steklenic, pa čeprav se sprehajajo mimo čiste studenčnice. Ne pomislijo, da bi lahko pili vodo iz potoka. Ne vedo niti, kdaj naj slečejo pulover, ali jim je vroče ali ne, in potem po petnajstih minutah, ko se zaženejo v hrib, zasopihani obstanejo in ne zmorejo naprej. Mislim pa, da so najboljša pila skupne ture z vrstniki. Otrok bo sledil skupini in ne bo za vsako malenkost ustavljal mamice ali očka …«
Tonijevi otroci, ki so zdaj že odrasli, ne hodijo v hribe. Najbrž so bili v najobčutljivejših letih prevečkrat prikrajšani za pozornost svojega očeta, ki je svoje poslanstvo opravljal z velikansko vnemo. »Zavedam se, da v svoji veri, da delam dobro, nisem bil dober za vse. Zdaj mislim, da sem preveč tvegal, toda sam sem se tako odločil.« Pogosto je razmišljal, ali je to, kar počne, pošteno do otrok in žene ali ne, toda v trenutkih, ko so ga nemočni klicali iz gora, je vedel, da dela prav in da je njegovo največje poslanstvo reševanje iz gora.
Besedilo in fotografija Urška Krišelj Grubar