Janez Mihovec: Kilimandžaro

Nemirno sem trznil in se prebudil. Prvi trenutek mi ni bilo nič jasno. Potem pa sem se počasi zavedel okolice. Nemirno sem hlastnil po zraku, glava me je še naprej strahovito bolela in počutil sem se čisto polomljenega.

Hipoma mi je bilo vse jasno. Že teden dni smo se potepali naokoli. Na sebi sem imel p……. in umazane gate, spalna vreča je postala skupek prepotenih vlaken, zamrznjena streha šotora je utripala v mrzlem vetru. Po sredini šotora je bilo nametane kup planinske opreme. Na drugi strani šotora je ležal še eden, ki mu tudi ni bilo lahko. Čemu je bilo tega treba?

Ob pol noči naj bi bil odhod in človek se znajde v brezizhodnem položaju. Zaspati ne morem več, ure odhoda pa kar noče biti. Torej premetavanje sem in tja. Ravno nekako le zadremuckam nazaj, ko se začne direndaj. Končno. Trenutek odločitve.

Zberemo se v štabnem šotoru. Obkolijo nas črni vodiči in njihov vodja ima vznesen govor. Hočemo, bomo, zmoremo…… zmagali bomo. Ne dam kaj dosti na tovrstne besede, a končno sem bil na prage dolgoletne želje: povzpeti se na streho Afrike. Oprtamo si nahrbtnike, prižgemo čelne svetilke, postavimo v gosji red in začne se pot v klanec. Bojevit sem: uspel bom, pa če crknem.

Barafu camp leži na 4700 metrih višine in vse skupaj je temno, mrzlo in neprijetno.

Pesem za podlago med branjem

Do vrha Kibo je šest kilometrov. Zdi se kot le manjši sprehod, a do vrha 5895 metrov gore je 1200 metrov višinske razlike.

Vse skupaj se je začelo teden dni prej. Covid nas je (začasno?) izpustil iz svojih krempljev in treba je bilo izkoristiti priliko, ker se zdi, da nikomur ni jasno, kaj bo jeseni. Polet iz Istanbula traja in traja. Južno od Egipta ugasnejo luči in letalo leti čez nevarne kraje sveta. Sudan, Južni Sudan, Etiopijo, Ugando. K boljši razpoloženosti ne prinese kaj dosti tudi najava pilota letala, da bomo iz varnostnih razlogov leteli zatemnjeni in v radijskem molku. Čisto tako, za vsak slučaj, da ne bi z zemlje kaj priletelo ...

Nad Kenijo in Tanzanijo se prižgo luči in letalo se spusti v Arušo. Mesto živi od turizma in zadnji dve leti  domačinom ni bilo lahko. Večina prebivalstva živi z manj kot dolarjem na dan, socialna država v Tanzaniji ne obstaja, prihrankov nimajo, če nimaš nič, tudi pasu ne moreš več zategniti. Nič čudnega, da so nas pričakale letališke brizgalne, televizijske ekipe in plešoči Masaji. Bili smo prvo letalo po dveh letih in lastovka, ki obeta boljše čase.

Pričakoval sem zatohlo, vlažno in toplo podnebje, pa nič od tega. Bilo je precej hladno in neprijetno oblačno. Drugače....

Jutro je prineslo pogled na mesto, ki je pred petdesetimi leti imelo petdeset tisoč prebivalcev, danes jih ima pol milijona. Infrastruktura se v vmesnem času ni kaj dosti spremenila in vse skupaj je podobno totalni zmedi. V mestu pri najboljši pri najboljši volji ni kaj dosti zanimivega in edina prava ideja je, da se čimprej odpraviš iz njega.

Do narodnega parka so tri ure vožnje in ob poti se jasno vidi, kaj stori nebrzdana rast prebivalstva. Pred 70 leti jih je bilo v državi 7 milijonov, danes 65. Najbolj nevaren je trend: prebivalstvo se podvoji vsakih dvajset let. Kam to pelje ne vem. Vem le to, da se pokrajina, ki bi morala biti zelena, spreminja v polpuščavo. Vsepovsod živina, do konca popašena pokrajina in suhi erozijski jarki. Bojda je letos že drugo leto, ko so izpadle padavine deževne dobe in vse skupaj se premika od slabega na slabše.

Kilimandžaro kokoš, ki nese zlata jajca

Vse to se spremeni na meji narodnega parka. Oblast se jasno zaveda, da je Kilimanjaro kokoš, ki nese zlata jajca. Zato znotraj njegovih meja ne dopušča ne lokalnih prebivalcev in ne živine. V trenutku človek lahko vidi Afriko, kot je ta bila še pred generacijo ali dvema: deželo bujne vegetacije in polno življenja.

Na vrh Kilimanjara vodi vrsta poti. Le Marangu ima ob poti postavljene koče. Na prvi pogled se zdi to najbolj ugodna varianta. Pa ni čisto tako. Ta pot vodi naravnost navzgor in vzpon prav gotovo ni čisto enostaven. Marsikdo na tej poti obupa in se mora vrniti. Vendar pa so prenočevanja po kočah tako tempirana, da se odprave menjajo vsako noč in so koče vedno polno zasedene. Tisti, ki se morajo vrniti pa se tako soočajo tako z razočaranjem neuspeha kot tudi dejstvom, da nimajo kje spati.

Tako smo se raje odpravili po poti Machame in to s šotori. Za teden dni je prav vse potrebno vzeti s sabo. Zbrali smo se na kupu in presenečeno sem ugotovil, da smo najeli množico nosačev. Ne bi človek verjel: trideset ljudi nosi opremo za nas in sebe. Nič čudnega da je vzpon tudi tlakovan z denarjem.

Nekaj uvodnega čvekanja vodnikov in potem ni bilo druge kot začeti s pohodom. Kam pravzaprav gremo mi ni bilo čisto nič jasno. Gore tudi približno nisem videl. Nad nami je bila oblačna baza iz katere je neprestano pršelo. Ob samem začetku je to bil nižinski deževni gozd poln opic in ptic, pa lišajev, ki so viseli z dreves. Na koncu prvega dne smo se dvignili nad oblačno raven in posijalo je sonce.

Masaji, ki žive na širšem območju Velikega tektonskega jarka so za goro vedeli že od nekdaj. Tu in tam se oblačni pokrov le razprši in odpre se pogled na orjaško kopo, ki se iz ravnine dvigne za 5000 metrov in velja za najvišjo samostojno stoječo goro sveta. Njen vrh so imeli za srebro in zlato ter na goro poslali odpravo, ki bi zaklade prenesla v njihove vasi. Srebro se je izkazalo za ekvatorialni sneg, ki se jim je stopil v rokah. Od takrat naprej so jo poznali kot goro velikega mraza. Od bogastva pa nič, ko jim je stopljeno steklo med prsti.

Belci smo za goro pokrito z ledeniki prvič slišali v drugi polovici 19. Stoletja, ko so tu delovali nemški misionarji. Johannes Rebmann je leta 1848 poročal v Evropo o tej neverjetno visoki gori z snežnim pokrovom. Vnela se je vroča debata o tem, ali je sploh mogoče, da bi bila 3 stopinje južno od Ekvatorja gora na kateri bi bili ledeniki. Rebmannu niso verjeli in so mu poizkušali dopovedati, da so bili domnevni ledeniki, le vrh zavit v oblake. Ter da naj si nabavi očala, da bo bolje videl.

Motili so se. S snegom pokrita gora v Afriki dejansko obstaja. Leta 1891 sta jo prva osvojila Hens Meyer in Ludwig Purtscheller. Sto petdeset kilometrov ima premera in kot mogočna kopa se samostojno mogočno dviga nad Vzhodno Afriko.

Z dviganjem po pobočju se spreminja tudi rastje. Drevesa izginejo, nadomesti jih grmovje, v taboru Shira na višini 4000 metrov je to že visokogorska puščava. S tabora se odpre pogled na istoimenski vrh nekoliko severneje z višino 4005 metrov. Njegovi razbrazdani vrhovi zbledijo ob pogledu na mogočno gmoto Kiba. Človeka kar malo zmrazi ob misli, kam se je potrebno povzpeti.

Osnovna ideja je bila, da se ne gre igrati z mislijo, da bi vrh osvojil v enem zamahu s potjo naravnost navzgor. Naslednjih nekaj dni prečkamo pobočja stratovulkana v smeri od severa proti jugu. Aklimatizacija je vsekakor potrebna. Eden izmed stranskih vrhov je Lava tower in ima 4600 metrov višine. Takrat sem prvič začutil višino, saj sem bil na njegovem pobočju pošteno zdelan. Zadihanost mine, ko se na drugi strani spet začneš spuščati do naslednjega v vrsti šotorskih taborov. Ti so prava mesta v malem in naseljena z ljudmi s celega sveta. Vsem nam belim je skupna ena misel: priti na vrh. Domači nosači gledajo na celotno zadevo drugače: to je služba, kjer je ena izmed redkih priložnosti v državi, kjer se s precej truda pride tudi do poštene plače. Posledično se trudijo. Vedno na uslugo, vedno pripravljeni pomagati.

Izhodišče za juriš na vrh

Navkljub temu je najmanjši problem opuščati lepe navade. Umivamo se kot mačke, vedno bolj smo umazani in napori celodnevnih hoj naokoli začno počasi puščati svoje sledove.

Četrti dan se pred očmi pokaže Mawenzi, 5149 metrov stranski vrh Kilimanjara. Njemu nasproti sredi pobočja stoji Barufu camp. To je izhodišče za juriš na vrh. Za biti ali ne biti. Za uspeh ali razočaranje.

Sredi noči v koloni postavljam nogo za nogo... Počasi se dvigamo. Sto petdeset višinskih metrov na uro. V meni narašča slaba volja. Počutim se močnega in si mislim, da na tak način v nekem doglednem času ne pridemo nikamor. Okrog in okrog tema, le nad in pod nami kolone luči. Potem pa strmina narašča. Kar naenkrat postanem utrujen. Zdi se da tempo narašča, nikakor pa nikjer nobenega počitka. Vsi kar hodijo in hodijo in postanem zloben. Pa kaj za vraga me tako ženejo? Kot zakleto, vzpona ni konca. Nikjer ni več nobene zagnanosti.

Takrat naši črni vodniki postanejo pozorni. Paolo se spravi name. »Papa Jones, Papa Jones, keep pushing, keep pushing!«. Ves čas je okoli mene. Ne pusti me, da odtavam s steze. Ves sem zaspan, pa me ne pusti spati na palicah, ne pusti mi, da se ustavim, ves čas me gnjavi z neko pijačo in rine vame. Najraje bi se obrnil in odnehal, pa je kot podrepna muha. Ves čas zraven, ves čas me spodbuja. Vse me boli, trdovratno lovim sapo in kašelj mi kar ne da miru. Za povrh pa še Paolo, ne odneha, ves čas najeda. Najrajši bi se stepel z njim, samo da bi mi dal mir. Pa sem preveč zadihan, preveč utrujen, da bi bil sposoben za kaj takega. Moji kolegi so v isti godlji in tudi njim ni lahko. Kar malo sem škodoželjen, ko enega njih vidim s kisikovo masko na obrazu….. hehe…. Če sem že jaz v težavah, pa bodi še ti.

Vsaka neskončnost ima enkrat svoj konec

Na obzorju se začne daniti in kar naenkrat vidim Mawenzi, ki je sedaj že precej nižje od mene. Potem pa kar naenkrat tisti pravi čudež. Svet se kar naenkrat poravna in stopimo na rob kraterja kakih 5600 metrov visoko. To je Stella point.

Oddahnem se in spet kar naenkrat postanem (spet) pogumen. Uhuru, Vrh svobode, je le še za Šmarno goro višje in dober kilometer proč. Preplavijo me nove moči in sedaj vem, da bom uspel priti na vrh. Pridem, pa če crknem ob poskusu. Korak za korakom in pot proti vrhu. Zdani se in sedaj se da tudi kaj videti. Okrog mene so ekvatorialni ledeniki, orjaška senca ognjenika na zahodni strani gore, daleč stran gora Meru s svojimi 4562 metri gleda iz oblačnega morja, ki se na stotine kilometrov razprostira daleč naokoli. Pa še tisto najlepše od vsega. Na vzhodu vzide sonce in zatemni Mesec v prvem krajcu.

Paolo pa še kar ne odneha. Kamorkoli se obrnem vedno je nekje ob meni. »Papa Jones, Papa Jones, gremo, počasi, pole, pole«. Dodatna ura za kilometer vzpona in končno se pokaže lesena tabla z napisi na vrhu. Opotečem se do table in si pravim: »Uspel,  streha Afrike, 5895 metrov visoko«. Kaj dosti više ne bi bil sposoben priti. Vsa jeza na Paola v trenutku izpuhti. V navale čiste in popolne hvaležnosti ga objamem in  povem: »Hvala ti, brez tebe ne bi zmogel«.

Na vrhu naredimo par fotografij, vzamem nekaj kamenčkov za spomin in potem se od nekod privali mraz, na katerega sem ob vzponu že skorajda pozabil. Kakih -20 stopinj je in prav na hitro se začnemo spuščati.

Nazaj gre lažje in vsa utrujenost je minila

Zazdelo se mi je, da se je treba samo spustiti po drči po gori navzdol, pa bo ves ta trud za mano. Pa ni čisto tako. Sonce se upre ob rjavo pobočje, postane vroče in junaški spust navzdol se spremeni v capljanje. Korak za korakom in nekako se vrnem v Barafu camp. Čaka nas kosilo in sedaj se zavem volčje lakote. Gora zna resnično posrkati iz človeka vsak atom moči.

Nekaj časa zabušavamo, potem pa se začne podiranje šotorov. Presenečeno se zavem, da smo šele sredi dneva in da nas čaka še spust na višino 3000 metrov do tabora Mweki. Ni druge kot oditi. Korak za korakom in tako v nedogled. Nekje na sredini poti za potjo tudi reševalna oprema namenjena reševanju ponesrečencem na gori. Vse skupaj izgleda kot nekakšna ciza, ki pa ima le eno samo kolo in ročaje spredaj in zadaj. Večina t.i. reševalnih vozičkom je pokvarjenih in z velikim veseljem se zahvalim bogovom gore, da se nikomur od nas ni nič zgodilo. Saj smo zavarovani, a j….š Coris, če te s temle rešujejo.

Po tednu sonca sem na oblake že pozabil, a nad baznim taborom vstopimo v oblačno plast in spet začne deževati, brez namena, da bi kakorkoli imelo namen nehati. Ob večeru smo končno spet v šotorih in globoko se oddahnem. Še dan hoje bom pa menda zmogel. Mokre cape gor ali dol.

Pod večer pride vodja vodičev  Paolo. Tokrat za spremembo ni nasmejan in dobre volje. Trčimo v realnost tretjega sveta. Vzpon na goro je draga zadeva, a nosači in vodniki to je tisti, ki poskrbe, da prideš na vrh, so na dnu plačilne lestvice. Vsi ostali, od države, uradnikov in kvazi organizatorjev so prej na vrsti, preden pride denar do njih. Grdo rečeno, a niso kaj dosti več kot fizično dobro pripravljeni sužnji, ki žive od napitnine belcev, saj jih predpostavljeni plačujejo bolj po drobtinicah kot zares. Odrežemo se kot je treba in preko obraza mu preleti olajšanje.

Naslednje jutro nas spet pričaka dež, ki niti ni odnehal in samo nadaljuje svoje delo. Pada in pada in vse skupaj se spremeni v blatno drsalnico. Klimatski pasovi si sledijo drug za drugim, a tokrat v obratnem vrstnem redu, kot pri vzponu. Po tistem, ko se že lep čas spuščamo skozi deževni gozd, se pred nami odpre pogled na zgradbe Mweki campa kot naše izhodne točke. Pustolovščina je končana.  

Po tednu dni se poslovimo od naših vodnikov in nosačev. Lepo je videti, da smo to storili na človeški ravni. Po tistem, ko so dobili denar, bi lahko preprosto kar odšli. Pa niso. Sledilo je kup poslavljanja in za konec so nam zapeli in zaplesali. Po afriško seveda, saj je ples skrit v njihovih genih. Takole gre: »Jambo, jambo bwana Kilimanjaro«. Spevna pesem, ki gre v ušesa. Le besedilo gre o gori, ki /tudi/ požre in izčrpa človeka.

Veliko fotografij si lahko ogledate tukaj.