Ante Mahkota - Decembrska reportaža z Japonskega

Od polnoči do polnoči, po štiriindvajsetih urah nepretrganega romanja, vzpona in sestopa, sta se Ante Mahkota in Fumio Takeda povzpela na vrh Fuji-san. Zimski vzpon na japonsko sveto goro je uspel v zelo lepem vremenu. Vendar pri 25 stopinjah pod ničlo in v zelo hudem vetru s sunki do 140 kilometrov na uro.

Ante Mahkota

Sto milijonov ljudi časti eno goro. Kadar gre beseda o gori Fudži »o gori popolne črnine, ki je pokrita s svečeniško belino«, je pel ljudski pesnik Saigjo stare tenčice zahodne civilizacije, da celo se Japonec otrese komaj stoletje tujec, gajdžin (vse japonske besede so zapisane fonetično, kot sem jih slišal: angleško transkripaljo, ki je sicer običajna, sem uporabil le za imena), okusi tisočletno prvobitnost. Glas mu postane svečan, skoraj zamaknjen: »Fudži San!«

»Gospod Fudži!«

Ne vem, če je »gospod« prava beseda, toda nimam boljše. San pomeni spoštovanje in v japonščini se prida za vsak priimek, le za svojega ne.

Seveda je res, da se gori reče jama. Toda Fudži vendar ni navadna gora! Pa tako celo na zemljevidih piše Fuji-san in ne Fuji-jama, kar si je menda izmislil nek Evropejес.

Moj prijatelj Fumio Takeda, športni urednik jutranje, šestmilijonske izdaje »Asachi Simbuna«, o Fudžiju ni govoril tako privzdignjeno, kot bi bral prvo zapisano japonsko storijo iz 10. stoletja, ki pripoveduje, kako je princesa Koguya s Fudžija zletela naravnost v nebesa. Pa vendar: V nedeljo zvečer sva sedela v kavarnici pod uredništvom - bi rekel v Asachijevi »Komuni« - srebala zeleni čaj in obirala jakitori, japonske ražnjiče iz kokošjega mesa, ko mi je alpinist in himalajec Takeda segel v besedo: »Če bo sreča in ne zapade nov sneg, prideva z avtomobilom do pete stopnice na Fudži-sanu, 2300 metrov visoko. Tam se konča gozd. Tam je, tako verjamemo, meja med nebom in zemljo.«

In tam se začne tudi ta zgodba.

 

Zgodba o gojzarjih

Pravzaprav se je najin zimski vzpon na Fudži začel že teden prej:

S Takedo sva bila klepetala, kako ga je lani pod vrhom Matterhorna zavrnil snežni vihar. Poslušal sem ga le na pol, saj sem ves čas premišljal, ali mu naj zaupam željo, ki me je tako preganjala, da je doma še omeniti nisem upal. Potem sem planil: »Rad bi na Fudži! Toda vse kar imam je želja in te noge in ta kravata in ta zakmašni gvant. Ne vem, kako sem mogel biti tako neumen, da nisem vzel s seboj vsaj gojzarjev.« Takeda je bil takoj v ognju: »Jaz ti posodim opremo. Odlična je. Boš videl, pumparice sem kupil za 7000 jenov v Münchnu. Mi je rekel prodajalec, da so najboljše hlače pod soncem.«

Potem me je pogledal pod noge in se nehal smejati: »Samo čevlji? Kje bova dobila gojzarje za to tvojo gromozansko nogo? Koliko je številka?« 

»Saj ni velika,« sem se hitel izmazati, »gojzarje nosim triinštirideset.«

Takeda se je zamislil. Praskal se je po glavi: »Le kje bi si zate sposodil čevlje? V Tokiu je na tisoče alpinistov, toda Japonci imajo majhne noge. In čevlji te ne smejo tiščati, sicer ti porežejo zmrznjene prste, da se boš lahko poslej obuval tudi na Japonskem.«

Potem je napletel, da je bil v petnajstih letih, kar hodi v gore, pozimi te sedemkrat na Fudžiju in da naj nikar ne mislim, da je decembra preprosto na goro, kamor poleti romajo množice. Na vrhu je najmanj 25 stopinj pod ničlo in veter piha kot tajfun tudi 40 metrov na sekundo, 145 km na uro.

Fudži se mi je spet zdel strašno daleč, čeprav sem ob jasnih jutrih, brez smoga, lahko kot na dlani občudoval belo kopo s terase Jugoslovanskega veleposlaništva. Gora se zdi blizu le v svoji velikosti - trideset kilometrov je ob vznožju premer velikanskega stožca in osamljenosti. Pod malodane 4000 metrov visokim vrhom se tepeta veter s Pacifika in z Japonskega morja. In navsezadnje celo tukaj, v Tokiu, na morju, zjutraj zmrzuje.

»Sem se že spomnil,« se je zarežal Takeda. Moj prijatelj, pravkar se je vrnil z ekspedicije na Everest, ima trgovino z alpinistično opremo. On bo imel gojzarje zate.«

Že sva v majhni štacuni in poskusil sem že peti par avstrijskih gojzarjev. Celo največji me neznosno tišče. Potem fanta stakneta glave in ugotovita, da ima veliko nogo, ampak res veliko nogo, japonski zmagovalec najvišje gore na svetu, Kato, ki pa je zdaj v bolnišnici, ker je na Everestu hudo ozebel. Takeda se odloči in zavrti telefon. Pa je kmalu konec veselja. Katova žena pove, da so gojzarji ostali v Katmanduju, v Nepalu.

Delam prijazen obraz, čeprav mi je hudo. Toda Takeda že spet telefonira. Vse bolj hitro in bolj navdušeno govori, zraven pa maha z desnico, da mi upognjena palec in kazalec mežikata, da bo vse OK.

Potem se prebijava skozi neznosno množico v labirintu trgovskih ulic na Ginzi v drugo četrt, kjer naju že čaka slok mladenič. Lastnik največje alpinistične noge v Tokiu je pol glave večji od mene in poldrugo od Takede. Triindvajsetletni alpinist ima s seboj svoje, od včerajšnje ture še blatne »eiger-specialke«: ekspedicijske gojzarje iz treh čevljev, ki se obuvajo drug v drugega. Na hodniku pred najmanjšo sobico pouličnega barčka obujem dragocene čevlje, ki so mi prav šele potem, ko sezujem najbolj notranji, polsteni čevelj. Dvojni, namesto trojni, gojzarji so mi tako prav, da se jih ljubosumno oklenem in v strahu, da mi spet ne vzamejo dragocenosti ponudim fantu odškodnino, če bi lahko vzel gojzarje s seboj kar takoj.

Skoro užaljeno odkima, češ »čevlje dam, ker moramo držati skupaj.«

Naslednjega dne mi telefonira, da naj pridem še po dereze.

»Nikoli ne bom pozabil!«

 

Do prvega kroga nebes 

Potem si s Takedo rečeva: »Sajonara, nasvidenje, prihodnjo nedeljo o polnoči na zahodni tokijski postaji Shinjuku!«

En sam ponedeljek, 17. decembra, in dve noči, si lahko utrgava, da bi se z morja povzpela 3800 metrov pod oblake. Takeda bo zato v nedeljo dežural, jaz pa moram v sredo navsezgodaj na dolgo pot do Japonskega morja pisat o jedrskih elektrarnah.

Nahrbtnik je nabasan. Vsako jutro poslej planem najprej nad vremensko karto v vseh treh velikih jutranjikih. Ta teden se mi je najbolj prikupil »Yomiuri«, ki se postavlja, da je politično najbolj neodvisen, pa zato še vreme napoveduje za las bolj sončno kot »Asahi« in »Mainichi«.

Škoda, da oblaki nočejo verjeti yomiurijevim vremenarjem. V soboto se v Tokiu tako zelo ohladi, da se vidi sapa še opoldne, in vrh tokijskega Eifflovega stolpa bode v oblake.

Ob pol enajstih se preoblečem v alpinista in veleposlanik Jože Smole pravi, da mi pulover bolj pristoji kot kravata.

Ob pol polnoči se zdim ponočnjakom na podzemeljski železnici vitez žalostne postave s trebušastim nahrbtnikom in cepinom. Železničar na postaji Sinjuko pa mi takoj pokaže pot na moj peron, še preden mu poskušam dopovedati, da bi rad na vlak po imenu Chuo. Nič čudnega! Skozi okna starega lesenega vlaka se vidijo pisani nahrbtniki, cepini in smuči in skoro ni popotnika, ki bi ga obleka ne izdajala, da gre v hribe. Kaj pa mi je Takeda govoril, da je zimski Fudži tako zahtevna tura?

Odropotam v prvi vagon. Tako sva se bila zmenila, ker Takeda stanuje poldrugo uro vožnje od uredništva »Asahija« mimogrede povedano, to ni v največjem mestu sveta prav nič nenavadno - in bo vstopil na vlak v Hachioji, ob enih po polnoči. 

Enakomerno udarjanje koles ob tračnice me uspava. Iz sanj, kako stojim na ledenem vrhu, me zbudi udarec po rami. »Haj!« Takeda ni zamudil.

Do Otsukija, kjer bova prestopila na gorsko železnico, ki vodi v Fujiyoshido - na vznožje pod severno stranjo Fudžija - si razdeliva še ostalo opremo, ki jo je pritovoril Takeda. On bo nosil dva litra kropa v termovki, jaz pa šotor.

Potem mi hiti pripovedovati, kako mu je le Asahijev ugled pomagal prepričat fudžijokidskega taksista, da naju bo zapeljal do pete stopnice na gori. »Bencina ni. Vsak taksi dobi le 40 litrov na dan, pa zato vozijo le po mestu. Kar zgrozil se je, ko sem ga prosil, naj naju potegne v hrib.«

»Pa bo zdaj res prišel? Naju počaka?« se zgrozim. Če bova morala peš vso pot, potem zanesljivo ne moreva v enem dnevu.

»Domo, seveda,« se reži Takeda, ali smo, al´ nismo!«

Ko prestopava, je že tako mraz kako sem ga vesel, saj napoveduje lepo vreme! - da Takeda predlaga, da se že v vagonu gorske železnice preoblečeva v himalajca: natakneva puhaste hlače, puhaste vetrovke pa še ostanejo v nahrbtniku. Za garderobo nama je ves prazen vlak, zakaj z vlaka Chuo sva izstopila sama. Na Fudži ne gre nihče drug. Vsa množica planincev je odropotala naprej na novoletne počitnice v južne Japonske Alpe.

Taksist naju čaka na peronu. Noč je tako zaspana, da je odšel celo stražnik z mitnice na vhodu na avtomobilsko cesto, ki so jo zasekali med tisočletne borovce na gorinem vznožju.

Veter je na goro kakor volk priklenjen, bi rad prevedel japonskemu prijatelju našega pesnika, »in na nebu ni niti najmanjše meglice.« Vreme je kot pesem: pol lune in redke zvezde na jasnem nebu.

Nad umirajočim gozdom ob cesti, ki ga dušijo bencinski hlapi v dvajsetih dneh, ko je konec julija in začetek avgusta Fudži, kot se reče, odprt za turiste in romarje, se po tej cesti vsak dan pri pelje najmanj 5000 avtomobilov in na goro je takšna vrsta, da policaji urejajo promet pešcev - in mu je štiripasovnica spodžrla korenine, se dviga bela kopa.

»Ali ni kakor navzdol obrnjena srebrna pahljača?« ponovi Takeda za pesnikom Josanom.

Ob pol štirih smo na ogromnem parkirišču. Hoteli so zaprti in veter tuli čez gola pobočja. Šofer nama za slovo pove, da imava velikansko srečo, saj že štirideset let ne pomnijo tako suhe zime. Drugače se v tem času pride z avtom le do tretje stopnice, tisoč metrov níže.

 

Od pete do sedme, od štirih do dne

Mraz naju nažene, da ne odlašava niti za trenutek.

Po široki poti, ki je skopana na tej višini za romarje okrog gore, na meji nebes, spešiva proti luni, na zahod.

Počasi se telo ogreje in sunki lede nega vetra mi otrejo znoj, ko se čez pol ure obrneva po položnem grebenu navzgor proti ledenim severnim pobočjem. Pot je dolga in naporna in nobenega bližnjega cilja ni, da bi pregnal ubijajoče razpoloženje enakomernih korakov.

Fudži je strm, kolikor je lahko strm ognjenik: precej bolj kot spodnji del Elbrusa ali Kilimandžara pa nič bolj kot ognjenik.

Globoko spodaj v dolini je večji mrak. Še naprej po nižavi na jug pa se noč spreobrača v dan od bleščavice velemestnih luči. Trideset milijonov ljudi živi pod streho iz neonskih luči od Tokia do Osake.

Zdi se mi, da zdaj, z osamljenosti velike gore, laže razumem Japonce 16. stoletja, ki so od spodaj, iz srednjeveškega Eda, po božje častili belo goro in plamene, ki so se z nje dvigali proti soncu.

Takrat, menda, je gora dobila ime san, kar je stara kitajska beseda za ognjenik, ki bruha. Danes je šel prvotni pomen v pozabo in Fudži je ostal gospod. 

Ob petih zjutraj sva na šesti stopnici. Iz ognjeniških skal je zgrajeno pritlično zavetišče. Pozimi je seveda zaprto.

Tako sem se že navadil gore, da mislim samo še o njenih »stopnicah«. Gre za romarska počivališča: od vznožja do vrha jih je deset. Morda so kdaj verjeli. da imajo bogovi devetmiljske škornje in rabijo na vrh le deset korakov: s stopnice na stopnico. Volneno kapo sem si zbil globoko čez čelo in ovratnik vrhnje ga puloverja sem si ovil čez usta in nos. Zaklop v fotografskem aparatu le nerad vleče, tako zelo je mraz.

Od želje po vrhu sem se hudo zagnal. Zdaj gledam dol po pobočju in Takeda, ki z značilno vztrajnostjo koraka ves čas, kot bi mu udarjal metronom, se zdi kot palček z ogromno belo glavo: ivje se mu je nabralo okrog kapuce.

Pred sončnim vzhodom sva na sedmi stopnici. V zavetju odprte drvarnice postaviva šotor. Sveča spremeni zavetje dom. Zdaj klepetava skozi paro, ki se kadi s skodelic poživljajočega zelenega čaja. Prigrizujeva.

 

Čestitka pod šotorom

Srečni vzponi nimajo bogate zgodovine:

Pravkar je ostalo za nama prvo veliko svetišče, šrajn, na poti proti vrhu. In daleč zgoraj na ledeni planjavi, 350 metrov nad nama, divja veter med rdečimi toriji - lesenimi oboki, ki so kakor zračna vrata, ki vodijo v vsako šintsko svetišče, ki peljejo v tempelj, v šrajn na severnem vrhu Fudžija. Enajst je in Takeda me je že prehitel za petdeset metrov. Koraka natanko tako hitro, kot je bil začel zjutraj. Včasih ga veter zanese, da mora oklo cepina globoko zasekati v požledeni sneg.

Jaz pa sem že zdavnaj izpihal jutranji zagon in zdaj štejem korake. Pozna se mi, da že dolgo nisem skušal visokih vrhov.

Vsakih petdeset korakov se ustavim in sopiham. Zdaj se fotografirati ne morem več. Od hude zmrzali je počil film v kameri. Na vrhu, v zavetju templja, ga bom poskušal zamenjati.

Za trenutek tvegam odškriniti trojne rokavice in pogledam na uro. Tričetrt na enajst. Kako daleč je že sedma stopnica! Minilo je, kakor bi trenil.

Ko sva ob pol sedmih v tesnem šotorčku nataknila dereze, je sonce prav kar potegnilo zlato črto na oblakih nad Pacifikom. Luči nad Tokiom so se potopile v smog.

Potem sva se zagrizla v led. Nobene besede ni bilo več, samo še divjanje vetra in oblaki zmrznjenega pršiča, ki bode v oči. Očala sem si bil že zdavnaj snel, ker so zmrzovala od zasoplega diha.

Po dolžini sence na petih Fudžijevih jezerih v dolini sem si štel, kako minevajo ure.

Zdaj je pred nama zadnji vzpon. Strmina pobočja se nekoliko napne.

Veter je vse hujši. Na nebu pa niti oblačka. Ali ni morda Takeda prejšnji večer metal kovance v korito pri vhodu v veliki tokijski śrajn Meiji in posebno glasno zaploskal bogovom Šinta, da je zdaj tako lepo vreme, kot bi ga narisal?...

Treba je stisniti še teh nekaj tisoč korakov in potem ne bo nobenega koraka več, ki bi vodil navzgor.

Čez uro sem pod zadnjim torijem. Neznosna bolečina v gležnjih je skoraj pozabljena.

Vse kaže, da so mi gojzarji vendarle nekoliko pretesni. Še posebej hudo pa je, da so jermeni sposojenih derez tako kratki, da sem jih moral okrog gležnjev pretirano zategniti. Jermen na levi nogi, nabrekli od hudega zloma pred tremi leti, me reže do kosti,

Ob četrt na eno sva na severnem vrhu. 3756 metrov visoko. Zdi se mi, da naju bo odpihnilo. Rjoveva v vihar, ko si dopovedujeva, kje v labirintu trajna utegneva odkriti lopo, ki je morda odprta celo pozimi.

Končno najdeva drobno zavetje. In šele potem, ko razgrneva šotor, si lahko stisneva roke.

 

Ocean

Takeda spet je. Prav neverjeten tek. Zadovoljim se s skodelico vroče juhe in grižljajem kruha.

Potem se spravim na kamero. Spraznim nahrbtnik, snamem rokavice in za ledenelo kamero vtaknem v to zasilno temnico. Takeda mi okrog komolcev zaveže vrat nahrbtnika, roke mi za večjo varnost pred svetlobo še posebej ovije s puhovko. Dvajset minut traja, preden razvozlam štreno utrganega filma.

Zdaj greva naprej. Pol kroga napraviva okrog zaledenelega ognjeniškega žrela, da prideva na najvišji, južni vrh.

Spet se poganjava v veter. Spet je treba z derezami drsati po snegu, ker bi vsak višji korak omajal ravnotežje in bi naju veter lahko prebrnil.

Ob črnih skladih, ki se podirajo v podzemlje, napredujeva k zadnji vzpetini.

Veliki observatorij, ki se zdi kot postaja na Lini, doseževa polosmo uro po tem, ko sva se poslovila od taksista zadnje žive duše na tej poti.

Od tukaj, kjer sva zdaj, 3786 metrov nad morjem, bi lahko splezala le še na kupolo zvezdarne.

Observatorij je neprodušno zaprt. Vso zimo ga ne oskrbujejo, in vrata se alpinistom odpro le v največji sili.

Zdaj gledava na jug. Na brezmejne planjave pobočij, ki se spuščajo v plodne doline južne Fudžijeve strani.

Sonce se je začelo nagibati v ocean.

Z najvišjega vrha hitiva navzdol, okrog kraterja, do glavnega šrajna. Sem romajo množice, ki se poleti vzpenjajo na Fudži z južne, položnejše strani. 

Skozi kamniti tori velikega templja začneva sestop na sončno, južno stran. Ko se pot preobrne v strm sestop popusti veter.

Zdaj, ko je vse mimo, skoraj več ne morem prenašati bolečine od jermenov derez. Le še prve pol ure hoda, ko je strmina najhujša in najbolj ledena, imam obute dereze. Potem jih snamem, pa naj bo, kar bo. Po črni žlindri se podiva v dolino. Na peti postaji srečava japonske himalajce, ki preskušajo kisikove bombe za pomladne ekspedicije. Takeda prosi, da naju fotografirajo skupaj.

Ob štirih popoldne sva na peti stopnici južne strani. Nič drugega si ne želim, kot da bi kmalu lahko sezul gojzarje, ki tako tišče.

Velikanska parkirišča, kjer so lani maja pomladne lavine pokopale dvanajst ljudi, so povsem prazna. Telefonska govorilnica pa je odprta. Takeda telefonira, toda taksisti zaradi pomanjkanja bencina odklonijo, da bi naju prišli iskat.

Skozi gozd morava še tisoč metrov navzdol. Vsak korak me reže v ožuljene noge.

Ob pol šestih sediva v majhni gostilnici in srebava čaj. Lastnik nama je obljubil, da naju z dostavnim avtom, saj mora po hrano, zapelje v Fujinomiyo.

 

Saga o plastičnem Fudžiju

Prespala sva v japonskem hotelu, v rijokanu, na udobnih posteljah, ki so nama jih razgrnili po rogoznicah, po tatamijih, medtem ko sva odšla večerjat.

Še prej sva se dodobra umila, da sva se čista potopila v skupno vročo kopel, v hibači. Lastnik hotela, Takedin sošolec z univerze, je kar zastokal, ko je ugledal moje ožuljene noge, kjer so se jermeni derez skozi gojzarje do krvi zažrli v brazgotino po operaciji zloma.

Še zjutraj nisem hotel obuti gojzarjev! Zavila sva se v kimona, čez sva nataknila kratke, vatirane površnike, dotere, obula dokolenke in nataknila coklje, ter s prvim soncem odšla fotografirat šrajn, ki ima svojo podružnico na vrhu Fudžija.

Prišla sva k jutranjemu obredu. Gongi so udarjali, ko so se prvi oblaki že lovili okrog daljnega vrha.

Takeda je ogovoril belega meniha. Povedal je, da tukaj živijo od novcev, ki jih romarji mečejo bogovom v šrajn na vrhu Fudžija. Potem je pripovedoval, kako so včasih, pred vojno, romarji iz tega templja v dolini odhajali na vrh. Avtobus jih je zapeljal do prve stopnice, potem pa so se obuli v slamnate škornje in dva dni, na gori so prespali, romali na vrh. Opirali so se na dolge palice in molili za vsak korak.

Ob devetih sva ujela ekspresni avtobus v Tokio. Kimone sva pustila v rijokanu.

Tudi plastičnega Fudžija si nisem kupil za spomin, čeprav so ga prodajali za vsakim vogalom.

Še pred poldnevom sem se potopil v tokijsko mravljišče. Samotni zimski Fudži pa je ostal z menoj: podoba stare Japonske, ki se je spremenila le na površini.

Tudi Takeda se je vrnil v svet, kjer se še danes šteje, da se živi devetinštirideseto leto cesarja Hirohite.

V ta majhni svet! V svet, ki je lepši, ker je vsak dan manjši. In je še lepši, če imaš Prijatelje na vseh koncih sveta.