Ante Mahkota: Korak enega je korak treh
Zadnji klin.
Ostal je sam. Za dolžino vrvi nad ledenikom.
Samo še dvakrat po štirideset metrov vrvi ga veže z ljudmi. Bil je opora za zadnji spust - sedaj je ostal sam.
Vsi trije se obešamo na vrv. Vlečemo jo navzdol, na tla.
Vrv se sname iz klina in v loku prileti v sneg. Zadnja vez z goro je pretrgana. Končano je.
Končana štiridnevni vzpon in polnočni spust.
Na položnem ledeniku se spotaknem. Težko je hoditi po ravnem, če si navajen strmine.
Bil je vihar.
Velik vihar. Sneženje: pol prvega dne, prvo noč, drugi dan, drugo noč, tretji dan, pol tretje noči.
(Dnevi po našem štetju. Za nas se je začel koledar tistega dne, ko smo vstopili v steno.)
Vstopili smo trije. Se navezali v eno navezo. Korak enega je pomenil troje korakov. Sedaj smo spet razvezani.
»Peter! Pet dni vas ni bilo.«
Dekle ga čaka spodaj na ledeniku. Prinesla je toplega kakava. Delil ga bo z nama. Skupaj pijemo toplo pijačo. Toda sedaj smo spet trije.
Kakšna pot je utrta čez severno steno Grandes Charmosa piše v vodniku Valot: »Čez robno poč in za štiristo metrov navzgor po skalah. Potem proti desni na veliko ledišče sredi stene. Po ledu ali snegu poševno proti levi navzgor, dokler ne dosežeš skalnega roba. Proti vrhu vodijo tri izstopne variante ...« Na rob temu opisu osebna opomba:
Vstali smo ob dveh. Do zore prišli do vstopa. Prižgali kuhalnik in popili čaj. Se navezali: Prvi v navezi in čez sedemdeset metrov vrvi druga v navezi, potem štirideset metrov vrvi in tretji v navezi.
Trije ljudje na eni vrvi. Troje različnih mest v navezi. Vsak doživi goro po svoje. Plezalski Rashomon.
Skoro štiri tisoč metrov visoka igla Dru - nasproti Charmosa - je imela na vrhu pripet podolgovat, bel oblak.
Tretji v navezi je doma na
»Hat der Berg einen Sälbel, dann wird es miserable!«
In tudi ledenik Mer de Glace spodaj pod nami je tako umazano bled. Mudi se nam. Z juga prihaja nevihtna zavesa.
Po skalah plezamo kar se da naglo. Samo da se izteče prvih sedemdeset metrov vrvi, da prvi doseže stojišče, potem plezava z Nadjo oba hkrati.
Zadnji v navezi ima vedno časa za premišljanje. Časa, da se ozira po vremenu.
Tako čudno se podijo megle v dolini. In vse gore na obzorju so se nam tako čudno približale.
Vem, da gremo naglo kar se da, pa se vseeno bojim, da bomo prepočasni. Že ob desetih dopoldne smo na snežišču.
Globok sneg in predirajoče se stopinje. Raztegnemo se v dolgo vrsto.
Potem nas zagrnejo megle. Megle z ledenika. Ob dveh popoldne se izpremenijo megle v sneg. V sneženje brez prestanka. Vlažna megla se lepi na skale in se izpreminja v poledico. Po strmem ozebniku, ki vodi naravnost na vrh, je že potegnil prvi plaz.
Gremo v skale, morda še pred nočjo dosežemo vrh. Ko bi le ne bilo ledu.
Spet sva ostala sama na stojišču. Poledenela poklina vodi naprej. Stari klini, ki so zabiti v skale, so se pokrili s kapami iz ledu.
Vrv izginja navzgor v meglo.
Koščki odbitega ledu so za spremljavo razbijanju kladiva. »Le kako mu sploh uspe, da pride naprej. Saj to je vendar pravo zimsko plezanje.«
Sneži vedno bolj.
»Misliš, da bo prišel čez?«
»Hej, kako je tam zgoraj?«
»Zadnji klin ima pritrjeno zanko za spust. V napačni smeri smo! Poskusil bom naprej!«
Potem je spet samo molk in padanje ledu, ropotanje klinov in rdeča vrv, ki se odmika po milimetrih.
Končno lahko slediva. Pretežko je, da bi šla oba naenkrat. Ostanem sam na stojišču.
»Če se vreme ne popravi, moramo na prvem boljšem prostoru bivakirati!« To je pozdrav za sprejem, ko smo skupaj spet vsi trije.
Malo više odkrijemo drobno polico. Bivak.
Druga v navezi
Zasilni bivak je kmalu urejen. Noge romajo v puhasto vrečo, zanke iz vrvi so jim v oporo.
Zaloge hrane so urejene. Se za en dan jo je. Pa saj bo jutri vendar sonce.
Sneg skrivnostno šelesti po perlonskem pregrinjalu.
»Migaj z nogami!« butnem soseda. »Ženska, nikoli ni miru,« je edini odgovor.
Sneži. Ponoči se vreme do konca pokvari.
Ob desetih dopoldne poskuša prvi v navezi naprej. Pleza naravnost navzgor v previsoke skale, v pršne plazove in v požled. Tri ure za dvajset metrov višine. Potem obupa. Spusti se nazaj.
»Pretežko je, da bi prišli do noči na vrh.«
Bolje bo bivakirati na starem mestu in počakati.
Samo od kod moči za čakanje!
Sneženje je podnevi nekoliko popustilo. Ponoči se spet stopnjuje.
Dan postal enak noči. Okrog in okrog samo vlaga in sneg in mraz.
»Dvigniti moramo šotorsko vrečo, duši nas. Sneg nas bo zakopal!« Vsaki dve uri se dvigne pokrov grobnice v skalah. Nekdo mora ven v vihar in prijatelja ga držita na vrveh.
Odmetava sneg, ki se usipa na nas z vseh strani. Pritisk snega, ki nas hoče vreči iz stene, postaja neznosen. Telo, prepojeno z mokroto, zavito v vetrovko in puhasto vrečo pa podrhtava v vsiljenem ritmu pesmi. Ves čas delujejo prisiljene vzmeti v členkih na rokah in nogah: gibljejo.
Drhteči zaripli glasovi in mešanica popačenih besed doni izpod vreče za bivak.
Peter poje z nama: »Ide prva kamela. ide druga kamela, ide... in midva navdušeno potrjujeva: »In den Bergen gibt Sonne ...«
Ali smo pretulili strah? Peter momlja samo še dunajski, nerazumljivi dialekt. Midva govoriva samo še slovensko.
Prisiliti ga morava, da bo govoril z nama. Da se ne bo zaprl v svoj svet. Mineta dan in noč.
Šotorska vreča otrdi od mraza v jekleni oklep. Ne upamo si na glas upati, da šelestenje na šotorski vreči ni več sneg z oblakov, ampak samo še pršič, ki se je začel osipati iz premrle stene.
Šestdeset ur mraza je minilo. Mraz je prinesel vedro nebo in modro senco opranega dne.
Vse se posreči. Zadnja vžigalica prižge bencinski kuhalnik. Zadnji čaj in zadnja kocka sladkorja. Potem zapusti prvi v na vezi bivak.
Prvi v navezi
Zagazim v sipek sneg na gladki ledeni podlagi. Vse mora biti zelo, zelo težko. Saj gre tako počasi naprej.
Spustim se z bivaka v strmi ledeni slap. Le drobni plazovi se še usipajo. Nenadoma ropot. Sključim se v pričakovanju bližajočega se udarca iz snega.
Pa se ropot izpremeni v enakomerni ritem delujočega motorja. Helikopter se je spustil nizko nad steno.
Reševalski helikopter je prišel iz Chamonixa. Pogleda in odleti.
Dosežem neznosno strmi led. Odkopljem ga do skal in zabijem varovalne kline.
Spet zagrmi. Tokrat zares. Pršni plaz.
Končno smo vsi trije skupaj na stojišču. Drobna polička - bivak treh dni - je ostala izgubljena, daleč za nami.
Vzpenjamo se v novi dan. Sončnemu robu stene naproti.
Nič hudega. Samo da je konec mirovanja, da je konec čakanja na usmiljenje vremena. Da je spet odvisno vse samo od naših moči.
Deset ur za stopetdeset metrov poti.
Trije ljudje. Trije zvezani z eno vrvjo. Le redkokdaj smo vsi trije na stojišču. Potem sem spet sam s strmino in ledom. Sam z odmevom povelj za ravnanje z vrvjo. Sam z upanjem vseh treh.
Proti večeru dosežemo široko polico, ki vodi na rob stene.
Nenadoma se utrne izza roba klic. Ali lahko sploh verjamem v tuj glas, človeško govorico, ki ni iz naše naveze?
Prijatelji so prišli naproti.
Prijatelji iz šotorov na Montenversu. Domači prijatelji in oni izza meje.
Ne moremo se sporazumeti. Vrvi, ki nam jih mečejo, ne sežejo do nas. Ne potrebujemo pomoči. Samo hrana bi prišla prav. Ali ni dovolj pomoči topla beseda in skrb?
*
V mraku začnemo sestop čez južno steno. Čelne svetilke rišejo kroge v temo, ko se ob vrveh spuščamo čez granitne previse. Dopoldne petega dne zabijem zadnji klin. Vrv in potem zadnja vožnja navzdol na ledenik.
Zadnji klin je ostal sam. Sam do takrat, ko pridejo novi ljudje.
GRANDES CHARMOZ
WELZENBACH-MERKL, D sup. 900 m
Nadja Fajdiga, Ante Mahkota, Wolfgang Stefan (Avstrija), izstop Herzog-
Madeuf (376), 16. - 19. 8. 1961 (PV 61/733), 1. ponovitev = 1. mešana
ponovitev izstopa!