Delo, Panorama - Tina Lešničar: Center urbanih športov - Prizadevanje mladih za pokrito vadišče, ...
... kjer bi se vsi ulični športi združili pod eno streho, je preraslo v pravo gibanje. Leto za tem, ko so s skupnimi močmi postavili zunanji skejtpark za stavbo POP TV, v teh dneh odpirajo novi športni center Urban Roof v Spodnji Šiški, kjer so na 800 kvadratnih metrih rolkarski poligon, plezalni center in plesna dvorana.
»Ljubljana je edina evropska prestolnica brez pokritega skejtparka,« je že pred leti v svojih videoprispevkih in na prireditvah opozarjala skupina mladih navdušencev, ki večino prostega časa posveti urbanim športom, od rolkanja, rolanja, prostega plezanja in break dancea do akrobatskega kolesarjenja. Vratolomni športniki, ki poleti polnijo ulice in identiteti mesta vdihujejo spontanost, impulzivnost in ustvarjalnost, morajo v slabem vremenu in pozimi na prisilni dopust. Prizadevanje mladih za pokrito vadišče, kjer bi se vsi ulični športi združili pod eno streho, je preraslo v pravo gibanje. Leto za tem, ko so s skupnimi močmi postavili zunanji skejtpark za stavbo POP TV, v teh dneh odpirajo novi športni center Urban Roof v Spodnji Šiški, kjer so na 800 kvadratnih metrih rolkarski poligon, plezalni center in plesna dvorana.
Ljubljana bo od tega petka bogatejša za prvi uradni pokriti skejtpark, zasluge za to pa gredo predvsem skupini mladih navdušencev, ki so se projekta lotili bolj ali manj prostovoljno. Ko jih je študij pripeljal v prestolnico, nikjer ni bilo prostora za njihov šport. Ustanovili so društvo Ilužn in se povezali z drugimi ekstremnimi športniki, ki so si že pred leti zaman prizadevali za potrebno infrastrukturo. Zadnji dan šole leta 2008 so na slabe razmere opozorili z dogodkom No Roof (Brez strehe) v mestnem središču, kjer so postavili skejtpark in plezalno steno. »Dva meseca smo obnavljali ostanke razpadlega zunanjega skejtparka, ki je stal na Viču, da smo ga lahko za en dan postavili na Kongresnem trgu,« so se spominjali fantje, ki smo jih zmotili med uresničevanjem njihovega novega projekta. Ker odziv na omenjeno akcijo ni bil ravno velik, so svojo vizijo predstavili občinskim možem. Takrat so se znašli pred problemom legitimnosti nekvalificiranih športov. »Svojih potreb nismo mogli podpreti s statistiko o številu uporabnikov skejtparka. Skejterji se zbirajo na ploščadi Cankarjega doma, beemiksarji in rolarji pa so porazgubljeni po mestu.« Šele ko je stal zunanji poligon v Kranjčevi ulici, je postalo jasno, za kakšno populacijo gre. »Skejtpark vsak dan uporablja vsaj štirideset ljudi, in če bi imeli še enega, smo prepričani, da bi bil prav tako polno zaseden,« so zagotovili sogovorniki.
A z zunanjim poligonom njihove sanje niso bile dosanjane. Pozimi in v slabem vremenu spet niso imeli kam, zato so ves čas iskali primeren prostor za notranji skejtpark. »V petih letih smo spoznali vse hale in skladišča v Ljubljani,« so povedali. Končno so v Spodnji Šiški pri Stari cerkvi našli nekdanje skladišče, ki je ustrezalo vsem zahtevam za center urbanih športov.
Dobro za koleščke in kožo
Ob našem obisku, dva tedna pred odprtjem, je bila gradnja v polnem zagonu. Povsod so ležale deske, brnele so žage in vrtalni stroji. Dva člana društva sta otresla prah s sebe in nas pospremila na ogled. Najprej smo stopili v prostoren, svetel prostor, kjer je že stala plezalna stena. Tudi plezalci, ki jih je dež med treningom spiral z Rimskega zidu, tako kot drugi adrenalinski športniki potrebujejo streho nad glavo. »Razmere za trening na umetnih stenah so slabe. V Ljubljani je samo ena komercialna stena in še ta je kar naprej zasedena. Plezalni klubi še dobijo termine v šolah, posamezniki pa ne,« je med nameščanjem oprimkov na steno pripovedoval Blaž. V plezalski ekipi je pri postavitvi stene sodeloval tudi selektor članske reprezentance v športnem plezanju Simon Margon. »Zmogljivosti se bodo s prostori Urban roof povečale za sto odstotkov. Zdaj bodo tukaj lahko trenirali reprezentanca, rekreativci in začetniki, plezališče pa bo na voljo tudi za šolske obvezne izbirne vsebine,« je povedal Blaž.
V novem skejtparku je med drugim prostor za trgovino z osnovnimi nadomestnimi deli, ki jih bodo priskrbeli podporniki in prijatelji tega 200 tisoč evrov vrednega projekta, ki ga je fantom z odrekanjem honorarjem in iskanjem najprimernejših ponudnikov materiala uspelo uresničili za borih 45.000 evrov.
Spoštovanje mu je izkazala tudi skupina grafičnih oblikovalcev in kreativcev Zek Crew, ki ima prav tako korenine v ulični umetnosti. Skupaj z grafitarji 1107 so gole stene parka opremili z uličnimi slikarijami. »Grafiti hitro lahko zmanjšajo prostor, zato smo si zamislili risbe v perspektivi, ki ga odpirajo,« so povedali.
Ko smo se po lesenih stopnicah povzpeli na galerijo, kjer bo tudi t. i. chill out soba, so razložili fantje, se je pred nami na tristo kvadratnih metrih odprla razgibana lesena konstrukcija s klančinami, vdolbinami, zidom na sredini in zaobljenimi robovi. Pravi raj za vse, kar ima kolesa. »Pri notranjih skejtparkih je zasnova prilagojena manjši kvadraturi in potrebam športnikov. Treba je bilo najti najboljši kompromis med kakovostnim materialom, ki mora imeti ustrezno drsnost za koleščke in za kožo, da pri padcu zdrsne, ter potrebami vseh treh športov, rolanja, rolkanja in bmx kolesarjenja,« so razložili fantje iz društva Ilužn, ki sicer prisegajo predvsem na rolanje. Ker kot uporabniki natanko vedo, kaj potrebujejo, so se zadeve lotili lastnoročno in štiri mesece vse proste popoldneve gradili skejtpark. Stezo so zasnovali interdisciplinarno, s predstavniki drugih športnih panog. »Na ogled najboljših skejtparkov proizvajalca Woodward smo odšli v ZDA. Tam smo se pozanimali o dimenzijah, materialu, proporcih in vse izmerili. Primerjali smo še parke drugih proizvajalcev, črpali tudi iz lastnih izkušenj in potreb in naredili najboljše, kar se je dalo,« je razlagal Matevž, ki je kot nekdanji študent arhitekture zrisal načrte skupaj z društvenim kolegom Markom.
V največji ponos jim je zaokroženi kot poligon ali t. i. bowl, narejen po zgledu bazenov, kjer se je v petdesetih letih v ZDA vse skupaj začelo. »S tem delom smo se zelo namučili, saj je treba iz dvodimenzionalnih ploskev zgraditi okroglino. Toda ko smo že pritrdili vezano ploščo in stvar preizkusili, smo ugotovili, da je krivina napačna, saj je ustrezala samo skejtarjem, pa še to res dobrim.« Tako je bilo treba vse podreti in spet sestaviti na novo.
Dopoldne s kravato, popoldne na rolki
»Notranji park smo nujno potrebovali,« je povedal Robert, ki je po Novi Gorici z rolko »strašil« že leta 1975. Kljub dvanajstim zlomom se še ne vda. Ko je slišal za pobudo mladih kolegov, je takoj priskočil na pomoč. »Pomagam, kjer lahko. Pometam, prinesem kakšne stvari, na katere fantje niti ne pomislijo. Svinčniki, toaletni papir, pijača, vrečke za smeti.« Najbrž so to starševske izkušnje, meni Robert. Pravi, da živi dvojno življenje: »Od osmih do petih sem v obleki s kravato, imam odgovorno službo, popoldne pa oblečem 'skejtarce' in se grem izživet na ulico,« je pojasnjeval, medtem ko mu je na verižici pobliskavala mala rolka. Za svoj konjiček je navdušil tudi enajstletnega sina Jakoba, ki si želi postati poklicni rolkar.
Njegove sanje so z novo infrastrukturo bližje uresničitvi. »V Sloveniji imamo veliko dobrih ekstremnih športnikov, ki bi lahko dosegali še boljše rezultate, če bi imeli možnosti za kontinuirano vadbo. Pri adrenalinskih športih se vedno dogajajo poškodbe, ki pa so pogostejše na ulici in na zunanjih poligonih, na katerih se velikokrat znajdejo črepinje,« so pojasnili sogovorniki. Notranji poligon je kontrolirano, zavarovano okolje, kjer bodo delali vaditelji z licencami. Na ulici, kjer si tako rekoč vedno v prekršku, učenje dejansko ni mogoče. »Učiš mulca skejtanja, pa te prežene policija,« so povedali fantje.
Za poligonom se pod obokanim stropom skriva še ena manjša dvorana, ki bo dajala zatočišče breakdancerjem. Tako jim svojih vratolomnosti v dežju ne bo treba več vaditi na mrzlem marmorju v podhodu Ajdovščina, čeprav ima tudi to svoj čar. Skupina Sweet With Style, ki deluje že osem let in si bo ta prostor delila z drugimi breakdance in hip hop skupinami, je nad novim prostorom navdušena. »Nismo zahtevni. Zadostujejo gladka, lesena tla, nekaj ogledal in glasba,« sta pojasnila Andrej in Miha in na linoleju, ki so ga do zdaj uporabljali za plesno podlago – verjetno še zadnjič v tej sobi – pokazala nekaj gibov. Za glasbo plesalcem kmalu ne bo treba več skrbeti, saj se bo v sosednjo sobo naselila zasedba P4B.nu, ki bo pod urbano streho poskrbela za produkcijo zvoka in videa. Njihovi DJ bodo vrteli glasbo tudi na otvoritvi 3. septembra, ko bodo mladi navdušenci lahko spustili iz rok žage in kladiva, si obuli rolerje, stopili na rolke, sedli na kolesa in krstili svoje novo igrišče.
Tina Lešničar
Fotografioje Aleš Černivec