Iz časa / Slovenec (1912), Naše planine - Spisal Baru: Lepo število sinjih gora pozdravlja turista, ko potuje po naši prelepi Gorenjski.
Poleti se pač ni težko odločiti za to ali ono turo, kajti vse so preprežene križkraž z rdečimi trakovi — markacijami, pota so zavarovana in v začetku sezone že vsa skrbno popravljena ter so planinske koče za oskrbo potujočih planincev do vse mogoče udobnosti premišljeno pripravljene.
Pozimi to neha — in žal le, da nismo slovenski planinci do danes dali še dovolj prilike, da bi začelo naše Slovensko planinsko društvo resno premišljevati, bi li ne kazalo morda tudi v zimski sezoni — ko je veličastnost naših gora vendar najpopolnejša in daleč ter brez primere sijajno prekaša podobo alpske poletne narave — vsaj za nekaj časa, za teden ali 14 dni odpreti gostoljubna vrata te ali one gorske postojanke! Vsaj ene! —
Tukaj mislim na Prešernovo kočo vrh naših Karavank. Ta ima namreč res imenitne predpogoje v omenjen namen, tako po svoji krasni legi, kakor pred vsem, ker je vsled ugodnih snežnih razmer po vplivu sonca in vetra, tako lahko dostopna. Cela osojna stran Stolova, od zabrežniško pastirske koče (ali kot je na vratih vrisano: »Vila Rožcin cvet« pa tja gor do Prešernove koče S. P. D. kaže skozinskoz enotno trd srenj, ki nikjer ob poti ne menjava. Široke, in lepo izvedene poti v prezložnih serpentinah niti v megli ni skoro mogoče zgrešiti do ravnice, kjer stoji poleti ovčarska koča. Tu sicer izgine pot pod zametom kakor tudi ovčarska koča, a od tu že vidimo tik nad nami Prešernovo kočo. Od tu pota tudi prav nič več ne rabimo, kajti po srenju je mnogo lažje in lepše hoditi kot pa po robatem kamenju in nagajivem produ!
Kogar bi torej zanimalo spoznati čar zimske alpske narave: videti enkrat ono neverjetno bajno lesketanje čistih snežnih poljan v bledi mesečini, uživati čarobno milobo mavričnih barv ob mogočnem, nad vse veličastnem vzhajanju jutranjega sonca ali ob njegovem poslavljanju, fantastične risbe in figuracijo v snegu, zametih in druge umotvore vetra v snegu, dalje finese v niansah modrih senc, širna meglena morja po dolinah, daljni razgled čez meje naše domovine itd. itd. — kar vsega na mogoče napisati in narisati — ta naj se le brez strahu potrudi kvišku k soncu, na Stol! Seboj je vzeti: dereze, cepin, črna očala, kučmo, rokavice, sviter, provijant — in prostorne, že preje, ne pa šele par ur pred odhodom z mastjo namazane gorske čevlje z domačimi volnenimi nogavicami!
Prešernova koča S. P. D. izvrstno kljubuje mrazu in vetru, ker je obita z eternitom. Posebno je hvalevredna kuhinja, ki je v pol ure docela topla in jako dobro drži gorkoto. Kuriva je še za par dni dovolj.
Slovenec, 2. januar 1912