Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakojška grapa

Graparejv dom, akril na platnu, Rafael Terpin,1998Iskanje Prekmandlca: Grebena Dúrnika in Otávnika, ki se spuščata s Poreznovega vrha proti zahodu, se skoraj dotakneta nad sotočjem Otavnika in Poreznice, ki od tu zdrvi v Hudajúžna. Podkvasto objemata svet Zakojške grape.

Le še zimski pogled razkriva nekdaj naseljene hiše. Najvišja je Obid na Robeh, najbližja Mušč in najbolj v grapi je Pri Graparju. Pod vejo na skrajni levi mogoče uzrete sleme kmetije V Osoji.Pokukali smo že u Púrzn (Porezen), tako kot je napisano na starem smerokazu na hiši ob poti. Ljudje pod njim so od nekdaj hodili vanj, v njegove košenice, v njegove senožeti in pašnike, v njegove gozdove. Na sam vrh pa brez potrebe skorajda ne. Pot me je vodila »skozi« (ne po) Zakojško grapo. Namenila sem ji le nekaj besed. Da bi jo bolje spoznali, tokrat nastopa samo ona:

Zakojška grapa

Prvi mi je Zakúojška grápa (Zakojško grapo) predstavil Flander, ki to sploh ni. Je Vencelj Tušarjev, gospodar Flandrove turistične kmetije v Zakojci. Takrat mi je vzneseno pripovedoval o svetu, vpetem v zahodne Poreznove strmine, z zaselkom petih hiš. Ljudje so ga nedavno zapustili. »Vstali so izza mize in odšli. Za seboj so pustili tako, kot da se vrnejo vsak hip. Vrata so odprta, v veži čakajo posode za prašiče, drva so še pred kuriščem, …« Jasna podoba slišanega me je vseskozi opominjala, vse do prvega obiska.

Levi greben Durnik in desni Otavnik se spuščata izpod Poreznovega vrha.

Takrat mi je gospodar, v skrbi zame, narisal zemljevid, ki ga uporabljam še danes. Označil mi je pot skozi vas, vodotoka Otavnik in Poreznico, prehode čeznju in hiše ter njihove glavne povezave. Seveda sem dobila še zajeten, nenapisan vodnik. Vesel me je bil, ko sem se pod noč vrnila, mojemu »mandlstvu« (takrat še v povojih) ni povsem zaupal. Občudovala sem le slapove na Poreznici in obiskala hiši pr' Gráparju (pri Graparju) in u Uasàj (v Osoji). Videno je preseglo moja pričakovanja in vedela sem, da brez mnogih ponovnih obiskov ne bo šlo.
Osojne Osoje in sončni DurnikJablane še vedno cveto, V OsojiGrebena Dúrnka (Durnika) in Uatáunka (Otavnika), ki se spuščata s Poreznovega vrha proti zahodu, se skoraj dotakneta nad sotočjem Otavnika in Poreznice, ki od tu, z imenom slednje, zdrvi v Hudajúžna. Podkvasto objemata svet Zakojške grape. Ves je prepreden z grebeni, ki se spuščajo k vodi, in strma pobočja so presekana z robmí (skoki). Skozi njeno ozko okno zremo proti Bevkovi Zakojci, severno pod Kojco. Prvi naseljenci so bili morda puntarski pribežniki v času Tolminskega punta (začetek 18.stol.), morda fantje, ki so se skrivali pred vojaško suknjo, morda je koga prineslo le iskanje še nezasedene zaplate zemlje. Zemljiška gospoda si je nekoč, kot lastniki zemlje prizadevala, da bi od nje iztržil čim več, zato je v neposeljene dele pošiljala nove naseljence. Kdo ve. Hiše so bile najprej lesene, šele nato zidane, tri večje in dve manjši. Eni v katastru niso zavedli ustrezne površine, sicer bi ji morali priznati lastno lovišče (čez 100 ha), po katerem so se cedile sline tudi takratnim grofom.

Vrata Muščevega hleva so odprta, le svetloba prihaja iz napačne strani.

Pristopa v grapo sta dva. Prvi, v steno nad prepadnim pobočjem vklesan, nas z Vrha Ravni pripelje mimo kmetije v Osoji. Drugi vodi iz Zakojce, čez sotočje. V zarezi med grebenoma je mogoče za konja več prostora kot v slavni dolini Petre. Še v grapasti temini se poti srečata, prekrižata in razcepita v mnoge, ki mimo hiš vodijo v osončena pobočja ter višje, na obrobja grebenov in čez. Njihovi mojstri niso prav ničesar naredili brez potrebe in brez premisleka. Varno so jih speljali čez naravne prehode in kljub mnogim letom in mnogim neizprosnim ujmam ostajajo povezovalne še danes.
U Uasáj (v Osoji), pr' Gráparju (pri Graparju), pr' Múšču (pri Múšču), pr' Uabídu na Robíeh (pri Obidu na Robéh) in u Camaríj (v Cemeriji) so zgovorna njihova imena. 

pr' Múšču

Muščev hlev danes. Vseeno pa poklon takratnim gradbenim mojstrom, je prava geološka zbirka Zakojške grape.Daleč naokoli največje in najnaprednejše kmetije so oblikovale zaključeno, povsem samostojno okolje. V bližini so imele vse, kar so potrebovale: gradbeni material, obdelovalne površine, vodo ter sosede za družbo in pomoč. Mogoče so si tu pa tam izposodili le kakšnega gradbenega mojstra. Preživljali so se spodobno. Vsakdo je znal dobro opravljati na desetine obrtnih poklicev, bili so »polimojstri«, inovatorji. Pridelovali so žita in ostale poljščine, sadje je obilno rodilo. Sekali so les, ob vodi so mleli mlini in pele žage. K hišam je bila po macesnovih ceveh speljana voda. Elektrika jim je svetila že med svetovnima vojnama. Pridelane viške so uspešno prodajali. Izgradnja bohinjske železnice l. 1906, jim je trg precej razširila.
Pr' Uabídu na Robíeh je bila največja kmetija.Hiša v Osoji je prislonjena na severno stran Otavnika, sonce ji je skopo odmerjeno. Pri Graparju je najbližje grapi, nad katero se pne skalni rob, nad katerim je Obid na Robeh. Še višje nad njim so v Durnkovem grebenu spet Robé (Robija). Mušč domuje najbolj v Poreznu, zadegan je v njegova nedra. Najvišje, najseverneje in najzahodneje je Camarija, ki se tako in drugače spogleduje z Baško grapo.
Hiše so, razen slednje, od svojega nastanka naprej spadale ne le v katastrsko občino Jesenica, temveč so nosile tudi njene hišne številke. Njihova farna cerkev je bila skupaj z njo v Orehku, na južni strani Kojce. Zakojca (nekdaj Jeseniški pašniki) je imela oštevilčenje v okviru vasi Bukovo, kamor je spadala tudi po cerkveni in katastrski delitvi. Po drugi svetovni vojni, ko je slednja postala samostojno naselje, je njeno oštevilčenje zajelo, razen Cemerije (še vedno Hudajužna 33), tudi grapo.

Kašča in hiša prislonjeni v breg. Vsa poslopja so bila podkletena.

Velbana klet pod Obidovim kozolcem.

Neizprosen napredek in s tem spremenjen način življenja po drugi svetovni vojni je, kot marsikje drugje, botroval njeni izpraznitvi. Vztrajali so v svojem raju še par desetletij, potem pa, kot pravi Vencelj: »Ustali so in šli!« Mogoče za pogrebom zadnjega prebivalca hiše, mogoče z otroki bližje šoli, mogoče bližje k enemu izmed mnogih novih delovnih mest, mogoče ... Vračali so se, a čas je prekril domotožje, teh, ki so bili tu rojeni, več ni.
Lado Božič je njeno poslavljanje v sedemdesetih letih v Planinskem vestniku opisal takole: ».../Tu je bajta pri Graparju. Pod streho sta samo še dve ostareli dekleti./…/Tam je še hiša pri Mušču. Stara zakonca otepata življenje in štejeta dni. Nad strmo skalo pri Obidu Na robu je smrtna tišina pokrila hišo in svet okoli nje./.../Medtem ko vsi pod Kojco govorijo, da se bodo ti stari samotarji odselili, pa sami o tem ne vedo nič. Nimajo odgovora na kdaj, kam in kako. Prerokom se zdi samo po sebi umevno, da tu ni mogoče živeti,/...«
Camarija, kot je bila nekoč. Fotografija last M. Hvala, ki je bila zadnji otrok, ki je v grapi (u Camaríj) prijokala na svet.Domačin, Obidov Jože (roj. l. 1906), je pri 85. v pismu cerkljanskim osnovnošolcem leta 1991 razložil: ».../bolj ko je v našo deželo vdirala civilizacija, modernizacija in mehanizacija, bolj so hribovske družine in kmetije nazadovale in propadale. Že po prvi vojni smo komaj še zdržali, do druge svetovne vojne, po tej pa je bilo v tako oddaljenem kraju življenje sploh nemogoče. Hlapcev, dekel in dninarjev več ni bilo mogoče dobiti, dva človeka pa tolikšnega dela ne zmoreta, zato se je moralo življenje v tisti grapi nehati./...
Počasi je odteklo nižje in bližje.
Ta svet »u Púrznu« počasi navidezno prekrivajo plasti pozabe. Ena plast lega čez njene prebivalce, druga čez kulturno krajino, tretja čez bogato kmečko arhitekturo, četrta čez zgodbe iz časa njene živosti. Slika življenja v Zakojški grapi je le bežen prerez nekega časa. Njene hiše in ljudje le trenutni sopotniki; so in že jih ni. Žive niso več Divje babe, mostišča so izsušena, železnodobne ostanke prekriva debela plast prsti, a njihova lepota ostaja. Prav je, da jih skupaj z Zakojško grapo poznamo, so del naše zgodovine. A ravno ta napredek, ki je pripomogel k njeni izpraznitvi, nam jo ohranja za vedno; v knjigah, na fotografijah, v študijah, v vseh mogočih virih, ki so nam vsem vedno, vsepovsod dostopni. Obiščite jo kdaj, ko boste želeli na kratko stopiti v preteklost.

Anka Vončina

Delček zgodovine Zakojške grape je ujet v:
- Podobnik R., Osojna Primorska, Nova Gorica, 1989, 1997
- Terpin R., Dom mojih prednikov, kmečka hiša na Cerkljanskem, Idrija,1998
- Terpin R., Klanec do doma, Idrija, 2007
- Terpin R., Dom mojih prednikov 2, kmečka hiša na Cerkljanskem, Idrija, 2008,
 


 


 


 
V Osoji in pri Obidu na Robeh, ter
do dna grape gola pobočja Porezna
leta 1970.
(vir: Fototeka Cerkljanskega
muzeja Cerkno)


Prav vse domačije so našle mesto
v knjigi Rafaela Terpina Klanec
do doma.


Pri Mušču okrog leta 1974. Foto-
grafija iz knjige Osojna Primorska,
Rafaela Podobnika


Pri Obidu na Robeh leta 1970,
v ozadju vrh Porezna.
(vir: Fototeka Cerkljanskega
muzeja Cerkno)


Lesena naprava v kašči Pri Obidu
na Robeh, katere namena ne poznam.

 

Zapis Rafkovega doživljanja Camarije

Imenoslovje Zakojške grape:
V ne tako skopi literaturi, ki obravnava to odmaknjeno področje, se pojavlja več načinov poimenovanja hiš in predelov, celo več polemik. Sama sem sledila izgovorjavi in poimenovanju bližnjih domačinov in ljudi iz krajev južno od nje. V oklepajih pa sem navajala standardizirana slovenska imena, zavedajoč se, da jih ni mogoče pisati po mili volji. Glede na zelo posebno narečje, ki se spreminja ne le od vasi do vasi, ampak tudi od zaselka do zaselka, si lahko predstavljate zadrege z razumevanjem, kaj šele zapisovanjem pojmov, ki so jih in jih še zbirajo domači in tuji zapisovalci. Sami veste, da na zemljevidih in v vodnikih včasih izpadejo prav nerodno, velikokrat pa se iz publikacije v publikacijo še prepisujejo. Slovenska narečja so pravi zaklad, so naša identiteta, negujmo jih, čeprav jih vsi ne razumemo povsem. Vedno je nekje nekdo, ki nam bo pomagal. Vzemite to merico »cerkljanščine«, kot spoznavanje melodije enega pogovornega jezika. Pogovornega jezika pisatelja Franceta Bevka, ki nam je v svojih delih približal življenje teh krajev. Da ne boste imeli težav, kot prijateljica, ki je želela v Tilnik (kot piše na zemljevidu in mu rečejo tam u Jeblán (Ljubljani)). Domačini pod njim ji niso znali pomagati. Res se čisto drugače sliši kot Tíunk.

 

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

 



 



Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40923

Novosti